Jedro

Vselitev v stanovanje po odl. JLA po 25.6.1991 ni pogoj izpolnitve že obstoječe stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tako spremeni, da se razsodi: Toženec B. S. je dolžan izprazniti dvosobno stanovanje v M., R., III. nadstropje, št. stanovanja 24 in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki Republiki Sloveniji, ob istočasni obveznosti tožeče stranke, da tožencu izroči v uporabo njegovo prejšnje 1,5 sobno stanovanje št. 36 na F. v M. ali drugo ustrezno stanovanje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec izprazniti dvosobno stanovanje v M., R ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sporno stanovanje tožena stranka zaseda na podlagi nezakonite odločbe Komande garnizona iz M. z dne 19.9.1991. To obvelja kljub dejstvu, da je pred preselitvijo v sporno stanovanje toženec stanoval v 1,5 sobnem stanovanju na F. v M. Glede na sodno prakso bi bila tožeča stranka tožencu celo pripravljena omogočiti vrnitev v njegovo prejšnje stanovanje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Po dejanskih ugotovitvah, ki sta jih sprejeli nižji sodišči, je bil toženec pred preselitvijo v sporno stanovanje imetnik stanovanjske pravice na 1,5 sobnem stanovanju št. 36 na F. v M. To stanovanje se je tudi nahajalo v stanovanjskem fondu tedanje JLA, kar pomeni, da je pred preselitvijo v septembru 1991 toženec že imel ustrezno stanovanjsko zaščito. Te zaščite kot pridobljene pravice pa seveda zaradi nezakonite dodelitve drugega stanovanja ni mogel izgubiti. V tem obsegu je izpodbijana sodba pravno pravilna in so sprejemljivi njeni razlogi, da "mora biti tožencu zagotovljen enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imel pred dodelitvijo spornega stanovanja", oziroma razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da "gre pri toženi stranki za že pridobljene pravice stanovanjskega razmerja". Vendar pa ni mogoče sprejeti nadaljnjega stališča, po katerem bi tožeča stranka vzpostavitev prejšnjega stanja (izpraznitev spornega stanovanja ob istočasni zagotovitvi stanovanjske pravice, ki jo je toženec imel pred preselitvijo) lahko dosegla le, če bi postavila temu ustrezen tožbeni zahtevek in da ni res, da bi toženec moral biti tisti, ki naj bi uveljavil pravico do prejšnjega stanovanja. Tako stališče je pravno zmotno. Toženec je med pravdo izrecno izpostavil svojo že pridobljeno stanovanjsko pravico in s tem vsebinsko postavil procesni ugovor, da brezpogojna izpraznitev spornega stanovanja ni utemeljena. V pravdnem postopku pa sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Z upoštevanjem toženčevega ugovora procesno torej ne gre za odločanje preko ali mimo postavljenega tožbenega zahtevka, temveč le za odločanje v njegovih mejah, torej za delno ugoditev. Nezakonita vselitev v sporno stanovanje ima sicer za posledico utemeljenost zahtevka na izpraznitev, vendar le ob istočasni zagotovitvi že doseženega obsega stanovanjskega varstva, torej ob istočasni obveznosti tožeče stranke, da tožencu izroči v uporabo njegovo prejšnje stanovanje na F. v M. ali drugo ustrezno stanovanje. Tožbeni zahtevek izven tega obsega pa ni utemeljen.

Revizija, ki sicer izhaja iz načelnega stališča, da ima nezakonita vselitev za posledico lahko le izselitev iz stanovanja, je tako le delno utemeljena. Revizijsko sodišče je zato postopalo po določbi prvega odstavka 395. člena ZPP in ob delni ugoditvi reviziji odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (166. člen ZPP). Pri tem je revizijsko sodišče štelo, da sta pravdni stranki dosegli približno enak uspeh (drugi odstavek 154. člena ZPP) in odločilo, da trpita vsaka svoje stroške postopka. Izrek o stroških revizijskega postopka pa je odpadel, ker niso bili zaznamovani.