Jedro

Ni mogoče sklepati, da je izdaja dovoljenja po 106. členu ZMed le ugotovitvene (deklaratorne) narave, saj mora novi imetnik izpolnjevati vse predpisane pogoje za pridobitev dovoljenja (ob še dodatnem pogoju, da ob tem ne poseže v programske zahteve iz dovoljenja) in če jih ne, organ novega dovoljenja ne more izdati. To pa nedvomno pomeni, da je izdaja dovoljenja konstitutivne narave, saj je pogoj za izvajanje pravice. Zato tudi ni pravno relevantno, da je tožnik sklenil pogodbo o prenosu pravice iz dovoljenja z B. že pred izdajo sklepa o izvršbi, ker brez izdaje dovoljenja novi imetnik (s pravnim poslom) pridobljene pravice ne more izkoriščati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevek tožnika, izdajatelja televizijskega programa A., za prenos dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti, št. 31816-44/2011/1 z dne 15. 11. 2011, in odločil, da posebni stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil vlogo za prenos dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti za televizijski program A. na družbo B. d.o.o., ki jo je po pozivu organa v nadaljevanju postopka večkrat dopolnil. Organ je nato citiral peti odstavek 106. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), na podlagi podatkov evidence imetnikov dovoljenj za izvajanje televizijske dejavnosti ugotovil, da je tožnik imetnik dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti, št. 38161-44/2011/1 z dne 15. 11. 2011. Organ je nato na podlagi tretje alineje prvega odstavka 100. člena ZMed dne 20. 4. 2012 Svetu za radiodifuzijo posredoval zahtevek tožnika zaradi podaje predhodnega mnenja. Svet je predmetno vlogo obravnaval na svoji 2. redni seji 12. 6. 2012 in sprejel sklep, št. 0012-30/2012/2 z dne 12. 6. 2012, (ter popravek sklepa, št. 0012-30/2012/3 z dne 1.8 6. 2012), da ne daje pozitivnega predhodnega mnenja k prenosu dovoljenja. Organ je nato na podlagi prejetega obvestila družbe C. d.o.o. z dne 1. 3. 2012, kot upnika v izvršilnem postopku proti tožniku, ugotovil, da je bil 20. 2. 2012 sprejet sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. 3132 Ig 483/2011-15, s katerim je sodišče sklenilo, da se zoper tožnika kot dolžnika nadaljuje izvršba z novim izvršilnim sredstvom, t.j. rubežem dolžnikove pravice do izvajanja televizijske dejavnosti z razširjanjem programa A. v digitalni radiodifuzni prizemni tehniki, ki izhaja iz odločbe Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS, št. 38161-44/2011/1 z dne 15. 11. 2011, pri čemer je v prvi točki sklepa tudi zapisano, da je dolžniku prepovedano razpolagati z zarubljeno pravico. Predmet dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti, št. 381612-44/2011/1 z dne 15. 11. 2011, je sicer pravica do izvajanja televizijske dejavnosti in ne tudi pravica do razširjanja programa A. v digitalni radiodifuzni tehniki, kot bi bilo mogoče razumeti iz citiranega dela izreka sklepa sodišča, vendar ne glede na to je pravica do izvajanja televizijske dejavnosti, ki je predmet zahtevka, zajeta v citiranem delu izreka sklepa v besedni zvezi ''pravica do izvajanja televizijske dejavnosti z razširjanjem programa A. v digitalni radiodifuzni prizemni tehniki'' in tako tožniku posledično z njo ni dovoljeno razpolagati. Organ je nato opravil še poizvedbe pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in prejel obvestilo, da je predmetni izvršilni postopek prekinjen zaradi uvedbe postopka prisilne poravnave, po opravljenih ustnih poizvedbah pa je organ še ugotovil, da je bil sklep o izvršbi z rubežem tožniku vročen 19. 3. 2012, iz spletne strani AJPES pa tudi izhaja, da je bil 29. 10. 2012 izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave, 16. 11. 2012 pa še nadomestni sklep. Glede na prvi odstavek 132. člena in 216. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in 163. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) tožnik ne more razpolagati z zadevno pravico, zaradi česar je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik je tožbo vložil iz razloga po 1. in 3. točki prvega dostavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagal, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu in mu naloži povrnitev procesnih stroškov tožnika v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Uvodoma je povzel potek dosedanjega postopka, citiral 105. in 106.člen ZMed, 8. člen Splošnega akta o dovoljenju za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti, navedel, da je 1. 2. 2012 z družbo B. d.o.o. sklenil pogodbo o prenosu izdajateljskih pravic za program A., iz katere izhaja, da je tožnik kot odsvojitelj, nosilec izdajateljskih pravic za program A. in da pridobitelj izpolnjuje pogoje za izvajanje dejavnosti razširjanja programskih vsebin, saj je pravna oseba s sedežem v RS in uredništvom v RS ter je registriran za opravljanje televizijske dejavnosti. Predmet pogodbe je razviden iz 2. in 3. člena pogodbe, ki določata, da odsvojitelj prenese izdajateljske pravice na pridobitelja, pridobitelj pa izdajatelju za to plača enkratni znesek 10.000,00 EUR. To pomeni, da je bila pogodba sklenjena že pred izdajo sklepa o izvršbi, ki je bil izdan šele 20. 2. 2012. V trenutku izdaje sklepa o izvršbi oziroma pravilno še pred njegovo izdajo je tožnik kot imetnik pravice do izvajanja televizijske dejavnosti z njo že veljavno razpolagal – v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo nikakršne pravne podlage, ki bi tožniku prepovedovala razpolaganje s to pravico, kar pomeni, da jo je veljavno prenesel na tretjo osebo. Pravica je torej že bila prenesena, zato je tožnik pri toženki še podal vlogo za prenos, ki bi jo toženka ne glede na izdani sklep o izvršbi morala izdati novemu imetniku te pravice, zato je v tem pogledu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev pa je zato tudi materialnopravno napačna, saj ZMed ne določa, da se pravica prenese šele na podlagi dovoljenja, temveč le, da organ v primeru prenosa (ki pa je pogodbeno dogovorjen) izda novo dovoljenje pridobitelju, če ta izpolnjuje zakonske pogoje. Tudi Splošni akt določa, da imetnik dovoljenja svojo pravico s pravnim poslom prenese na drugo pravno ali fizično osebo, ki izpolnjuje predpisane pogoje za pridobitev dovoljenja, pri čemer morajo programske zahteve iz dovoljenja ostati nespremenjene. V takem primeru organ izda novo dovoljenje, staro pa preneha veljati. Pravica se torej prenese že s pravnim poslom, ne pa šele z izdajo dovoljenja, kar pomeni, da je izpodbijana odločba le deklaratorne narave. To pomeni, da organ le ugotovi, ali je bila pravica prenesena, pred izdajo dovoljenja novemu imetniku zaradi prenosa pa preveri le, ali ta izpolnjuje zakonske pogoje za izvajanje dejavnosti, ki je predmet dovoljenja. Izdani sklep o izvršbi zato ne more vplivati na odločitev organa. Odločba je zato nepravilna in nezakonita. V zvezi s samim rubežem pa tožnik še dodaja, da pravica do izvajanja televizijske dejavnosti, ki je predmet prenosa, ni materialna dobrina, storitev ali pravica, ki bi jo bilo mogoče prodati ali unovčiti v izvršilnem postopku in s prodajo pravice poplačati upnika. Gre namreč za pravico, ki ustvarja določene zakonske pravice in obveznosti, pri čemer je pridobitev in izvajanje takšne pravice vezano na dovoljenje državnega organa, kar pomeni, da v praksi takšno pravico pridobi lahko samo subjekt, ki izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje. Predmetna pravica torej sploh ni takšna vrsta premoženjske pravice, na katero bi bilo mogoče poseči z izvršbo in jo zarubiti, kar bi organ tudi moral upoštevati. Zato se organ tudi ne more sklicevati na predmetni (neizvršljiv) sklep o izvršbi kot razlog za zavrnitev dovoljenja.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da lahko organ izda ugotovitveno (deklaratorno) odločbo le v primerih iz prve in druge alineje šestega odstavka 106. člena ZMed. Če bi imel tožnik prav, bi to pomenilo, da takoj, ko izdajatelj sklene pravni posel o prenosu, s to pravico sam ne razpolaga več, temveč z njo razpolaga le novi imetnik. Če novi imetnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja, bi ta po logiki tožnika ne glede na to že lahko razpolagal s to pravico in izvajal televizijsko dejavnost. To pa ne drži. Izdaja odločbe organa je zato konstitutivne narave, saj šele ustanavlja pravno razmerje. To je razvidno tudi iz 4. člena pogodbe. Pravni posel (naveden v 8. členu Splošnega akta) pa je le način, na podlagi katerega se subjekta dogovorita o prenosu pravice drugi osebi, ki pa jo je mogoče začeti uporabljati šele z izdajo odločbe. To izhaja tudi iz tretjega in drugega odstavka 8. člena. Na to, da odločba ni deklaratorne narave, kaže tudi dejstvo, da ima prvotni imetnik v primeru sklenitve pogodbe še vedno veljaven upravni akt, ki je v celoti izvršljiv in preneha veljati šele z izdajo novega dovoljenja. Ker se torej pravice iz dovoljenja prenesejo šele z odločbo organa, pri čemer je v trenutku vložitve vloge tožnika za prenos in v trenutku odločanja že obstajal pravnomočen sklep izvršbi, ki je določal, da tožnik s to pravico ne more razpolagati, zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Poleg tega bi, če bi organ izdal novo dovoljenje B., s tem prenehalo veljati dovoljenje tožniku, ki je predmet tega sklepa o izvršbi, s čimer bi se z naknadnim upravnim aktom poseglo v pravice, ki so jih lahko pridobile tretje osebe na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o izvršbi, za kar pa organ nima podlage. Zakonitost sklepa o izvršbi pa se v tem postopku ne presoja. Z navedbami, da gre za pravico, ki ustvarja določene zakonske pravice in obveznosti, katere pridobitev in izvajanje je vezano na dovoljenje državnega organa, kar pomeni, da jo lahko dobi le subjekt, ki izpolnjuje zakonsko določene pogoje, saj to velja tudi v relaciji do pogodbenika, s katerim je tožnik sklenil pravni posel, pa tožnik zanika tudi svoje lastne argumente, saj sam navaja, da je pridobitev in izvajanje takšne pravice vezano na dovoljenje toženke, s čimer priznava, da je le-to konstitutivno. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna izdaja zavrnilne odločbe tožniku za prenos dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti, št. 31816-44/2011/1 z dne 15. 11. 2011. Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi 105. člena ZMed, ki določa postopek in pogoje za pridobitev dovoljenja za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti, 106. člena ZMed, ki določa vsebino odločbe o dovoljenju iz 105. člena istega zakona, ter ob uporabi določb ZIZ in ZFPPIPP, ker je ugotovil, da glede na izdan sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, 3132 Ig 483/2011-15 z dne 20. 2. 2012, s katerim je sodišče sklenilo, da se ''zoper dolžnika - tožnika nadaljuje izvršba z novim izvršilnim sredstvom – rubežem dolžnikove pravice do izvajanja televizijske dejavnosti z razširjanjem programa A. v digitalni radiodifuzni prizemni tehniki, ki izhaja iz odločbe agencije za pošto in elektronske komunikacije RS, št. 38161-44/2011/1 z dne 15. 11. 2011'', dolžniku pa je bilo tudi (med drugim) prepovedano razpolagati z zarubljeno pravico, tožnik s pravico ne more (več) razpolagati, zaradi česar za prenos dovoljenja niso izpolnjeni pogoji iz zgoraj citiranih določb ZMed. Tožnik temu nasprotuje, saj je obravnavano pravico prenesel s pravnim poslom pred izdajo povzetega sklepa (pogodba z dne 1. 2. 2012), zaradi česar bi organ, ob upoštevanju, da je izdaja dovoljenja za prenos televizijske dejavnosti ob že izvršenem prenosu pravice ugotovitvene narave, moral izdati novo dovoljenje pridobitelju te pravice (B.), če ta izpolnjuje zakonske pogoje.

Sodišče se s tožnikovim razlogovanjem ne strinja. V petem odstavku 106. člena ZMed je določeno, da lahko imetnik odločbe o dovoljenju za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti svoje pravice iz dovoljenja prenese na drugo pravno ali fizično osebo, ki izpolnjuje predpisane pogoje za pridobitev dovoljenja, le ob pogoju, da ob tem ne poseže v programske zahteve iz dovoljenja. Že glede na vsebino te določbe po presoji sodišča ni mogoče sklepati, da je izdaja dovoljenja po 106. členu ZMed v teh primerih le ugotovitvene (deklaratorne) narave, saj mora novi imetnik izpolnjevati vse predpisane pogoje za pridobitev dovoljenja (ob še dodatnem pogoju, da ob tem ne poseže v programske zahteve iz dovoljenja) in če jih ne, organ novega dovoljenja ne more izdati. To pa nedvomno pomeni, da je izdaja dovoljenja konstitutivne narave, saj je pogoj za izvajanje pravice. Zato tudi ni pravno relevantno, da je tožnik sklenil pogodbo o prenosu pravice iz dovoljenja z B. že pred izdajo sklepa o izvršbi, ker brez izdaje dovoljenja novi imetnik (s pravnim poslom) pridobljene pravice ne more izkoriščati.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe, da pravica do izvajanja televizijske dejavnosti ni materialna dobrina, storitev ali pravica, ki bi jo bilo mogoče prodati oziroma unovčiti v izvršilnem postopku in z njeno prodajo poplačati upnika, saj se te navedbe nanašajo na za tožnika sporno pravilnost vodenja izvršilnega postopka, ne glede na to pa sodišče še pripominja, da gre, glede na samo vsebino te pravice in možnost njenega prenosa ter ob upoštevanju njene (očitno nesporne) unovčljivosti (iz pogodbe o prenosu izdajateljskih pravic z dne 1. 2. 2012 namreč izhaja, da bo pridobitelj za prenos teh pravic plačal odsvojitelju - tožniku 10.000,00 EUR), za materialno pravico iz 162. člena ZIZ, na katero je možna izvršba na način, določen v 163. členu ZIZ.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani upravni akt pa je na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne.