Jedro

Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da se nastale napake tako glede postopka, kakor glede materialnega prava, odpravijo v postopku s pravnimi sredstvi in same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Da je podana odškodninska odgovornost toženih strank (zavoda in države) mora biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da iz njih izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava, to je, da mora biti ravnanje samovoljno oziroma arbitrarno. Povedano drugače, ravnanje delavcev prvo in drugotožene stranke bi v danem primeru moralo biti takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, in sicer do te mere, da bi bilo njihovo ravnanje lahko šteto za protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ustavilo postopek glede delnega umika tožbe, kjer je tožnik zahteval, da mu toženki nerazdelno plačata 780,00 EUR in 25,94 EUR (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek glede zahtevka, da sta mu toženi stranki dolžni nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 780,00 EUR od 31. 8. 2012 do 3. 6. 2016, zakonske zamudne obresti od zneska 25,94 EUR od 31. 8. 2012 do 3. 6. 2016, 23,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2012 dalje do plačila, 44,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 dalje do plačila in 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka), oprostilo tožnika plačila sodnih taks (III. točka izreka), odločilo, da tožnikovi stroški bremenijo proračun Republike Slovenije (IV. točka izreka) in zavezalo tožnika, da ta povrne drugotoženi stranki 2.083,15 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper celotno zavrnilno sodbo in odločitev glede povrnitve stroškov postopka (točke II in V) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s pravili stroke in običaji oziroma ravnanja, ki ne bi ustrezalo skrbnosti dobrega strokovnjaka. Prav tako ne s stališčem, da toženima strankama ni mogoče očitati obremenjenosti z namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega predpisa oziroma zavestno kršitvijo postopka. Meni, da je takšno stališče prvostopenjskega sodišča v nasprotju s spremenjenim konceptom odgovornosti države oziroma organov pri izvrševanju javnih pooblastil, kakor je bilo zavzeto tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-695/11-15 z dne 10. 1. 2013. Pritožba meni, da državni aparat odgovarja na podlagi 26. člena Ustave RS tudi tedaj, kadar sicer protipravnega ravnanja ni mogoče predpisati konkretni osebi ali organu, ampak državnemu aparatu v celoti. Pri tem je razširitev odgovornosti utemeljena, ker posameznik zaradi diferenciranega delovanja državnega aparata ne more razbrati, kdo mu je povzročil škodo. Prvostopenjsko sodišče je zavestno odstopilo od tega stališča, ko se je sklicevalo zgolj na ravnanje toženih strank v nasprotju s pravili stroke in običajev oziroma ravnanja, ki ne bi ustrezalo skrbnosti dobrega strokovnjaka. Pritožba poudarja, da je pri odločanju o prenehanju vodenja tožnika v evidenci brezposelnih oseb bil grobo kršen postopek in materialno pravna pravila, v posledic tega pa je bila sprejeta tudi napačna odločitev. Prvotožena stranka ni preverila, ali je bil tožnik obveščen o kraju in času aktivnosti in ali je bil ustrezno seznanjen z obveznostmi glede opravljanja aktivnosti. Iz upravnega spisa prvotožene stranke ne izhaja, da bi bil tožnik obveščen o kraju in terminu aktivnosti niti ni razvidno, da bi bil tožniku vročen zaposlitveni načrt in zloženka izvajalca aktivnosti. Pred izdajo odločbe prvotožena stranka tožnika ni zaslišala, niti izvedla drugih dokazov glede seznanitve s ključnim dejstvom, ki ga je tožnik vseskozi zatrjeval in mu tako onemogočala, da bi v postopku učinkovito nastopal. Prvostopenjsko sodišče svojih zaključkov v zvezi s prepričanjem, da bi za tožnika že samo dejstvo, da je podpisal pogodbo glede vključevanja v aktivnost bilo dovolj, da bi vsaj poklical prvotoženo stranko in se pozanimal, zakaj ni prejel vabila, z ničemer ne podkrepi. Zoper nezakonito črtanje iz evidence brezposelnih oseb je tožnik ves čas opozarjal, prav tako na nepravilnosti pri ravnanju prvo in drugotožene stranke. Ti sta se v odločitvah ves čas sklicevali na stališče, da naj bi bila tožniku vročena zaposlitveni načrt in priložena zloženka izvajalca aktivnosti s termini in lokacijo izvedbe aktivnosti, kar ne drži. Do teh navedb tožeče stranke se sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo in tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Ta se ne more preizkusiti, saj sploh nima relevantnih razlogov. Navedeni razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče tudi ne navede in utemelji, zakaj je verjelo priči A.A.. Izpoved priče je v nasprotju z izpovedjo tožnika, prav tako tudi listine v spisu ne potrjujejo njene izpovedi, saj iz odločb toženih strank ne izhaja, da je tožnik prejel sporno zloženko in bil seznanjen s programom. Očitno je prvostopenjsko sodišče svoje zaključke sprejelo na podlagi zapisa v aplikaciji ... z dne 4. 4. 2011. Temu dokazu je tožnik nasprotoval zaradi prekluzije, saj v tej zadevi ne gre za klasični socialni spor, temveč za odškodninski spor in prvostopenjsko sodišče v tem sporu ne bi smelo uporabiti načela materialne resnice, niti preiskovalnega načela, saj zato niso bili izpolnjeni pogoji in je v zvezi s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri tem pritožba opozarja, da je že tekom postopka pojasnila, zakaj meni, da je navedeni zapis sumljiv in zelo verjetno ponarejen. Pripomb sodišče ni upoštevalo niti njenih predlogov glede preizkusa verodostojnosti tega zapisa in s tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni celostno ukvarjalo z bistvenim vprašanjem, ali sta toženi stranki pri izvrševanju javnih pooblastil ravnali samovoljno in protipravno ter v nasprotju s svojo dolžnostjo oziroma nista ravnali tako, kot bi bilo v konkretnih okoliščinah prav. Pri ravnanju toženih strank je v upravnem postopku prišlo poleg tožnikove kršitve ustavnih človekovih pravic in svoboščin ter kršitev pravic iz mednarodnih konvencij tudi do kršitev temeljnih določb Zakona o splošnem upravnem postopku, zlasti 7., 9., 214 in 220. člena oziroma tudi vsebinsko enakih določil ZPP. Pritožba nadalje meni, da pogodba o vključitvi aktivnosti tožnika z dne 4. 4. 2001 (pravilno: 2011) nikjer ne definira za kakšne obveznosti tožnika pri tem gre, v kakšnih terminih in v kakšnem trajanju. Prvotožena stranka ni pojasnila na podlagi česa je sprejela stališče, da je bil tožnik s svojimi obveznostmi seznanjen in je določila predpisov namerno razlagala v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Toženima strankama je mogoče očitati tudi krivdo za protipravno ravnanje, kakor jo določa 147. člen Obligacijskega zakonika. Pritožnik meni, da delavci prvotožene stranke svojega dela v zvezi z izdajo odločbe glede prenehanja vodenja tožnika v evidenci brezposelnih oseb niso opravljali s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od upravnega organa, saj so povsem nepravilno in v nasprotju z ustrezno skrbnostjo ugotovili, da naj bi tožnik kršil obveznosti, ki jih je sprejel s pogodbo o vključitvi v program aktivne politike zaposlovanja. Pri tem pa so se opirali na napačne predpostavke, čeprav so vedeli, da tožnik zloženke ni prejel in da ni bil določen datum in kraj, kamor naj bi se zglasil. Kljub temu, da v upravnem spisu ni bilo nobenega relevantnega dokaza o tem, da naj bi bil tožnik seznanjen s podatki in da naj bi mu bila vročena zloženka je prvotožena stranka oziroma njeni delavci izdalo odločbo, da se tožnik neha voditi v evidenci brezposlenih oseb. Takšno ravnanje je v nasprotju z ravnanjem, ki se zahteva od upravnega organa, saj je v nasprotju s temeljnimi določili ZUP-a. Škodni dogodek je nastal po izključni krivdi toženih strank. Vzrok je izključno v protipravnem ravnanju oziroma opustitvi dolžnostnega ravnanja in je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnega ravnanja toženih strank in škodo, ki je tožniku nastala. V posledici je tudi nepravilna odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Prvotožena stranka je tožniku izdala odločbo št. ... z dne 3. 10. 2011, s katero je bilo odločeno, da se tožnik kot brezposelna oseba z dnem 4. 7. 2011 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, da se odločitev izvrši z dnem dokončnosti te odločbe v upravnem postopku in da se tožnik šest mesecev po dokončnosti te odločbe v upravnem postopku ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Organ je ugotovil, da je tožnik, ki je prijavljen v evidenci brezposelnih oseb od 15. 1. 2011, kršil obveznosti, sprejete s pogodbo o vključitvi v program APZ, Eksperimentalni progam pomoči pri načrtovanju poklicne poti z dne 4. 4. 2011, s podpisom katere se vključi v delavnico "Prava odločitev za zaposlitev", ki jo je izvajalo podjetje B. d. o. o. Pogodba je bila sklenjena za obdobje od 4. 4. 2011 do 4. 7. 2011, tožnik pa se zavezal, da se bo v aktivnost vključil oziroma bo najkasneje v roku treh dni svetovalcu zaposlitve sporočil, če se aktivnosti zaradi objektivnih razlogov ne more udeležiti. Na podlagi seznama izvajalca aktivnosti je bilo ugotovljeno, da se tožnik v času od 4. 4. 2011 do 4. 7. 2011 ni vključil v navedeno aktivnost, niti ni sporočil razlogov za svojo odsotnost. V pritožbenem postopku je drugotožena stranka z odločbo št. ... z dne 14. 2. 2012 zavrnilo pritožbo tožnika in potrdila odločitev prvotožene stranke. Tožnik je zoper takšno odločitev uveljavljal sodno varstvo pri Upravnem sodišču RS, Oddelek v Celju. To je s sodbo opr. št. IV U 65/2012-11 z dne 4. 9. 2012 zavrnilo tožbo tožnika zoper upravne odločbe. Tožnik je uspel v reviziji. S sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 412/2012 z dne 4. 7. 2013 je bilo reviziji ugodeno, sodba Upravnega sodišča RS je bila razveljavljena in mu zadeva vrnjena v novo sojenje. V novem sojenju je Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju s sodbo opr. št. IV U 152/2013-21 z dne 3. 9. 2013 tožbi ugodil in odpravil odločbo Urada za delo Celje z dne 3. 10. 2011 in mu zadevo vrnil v ponovni postopek. Upravno sodišče RS je v skladu z mnenjem revizijskega sodišča štelo, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi bil tožnik seznanjen s potrebnimi podatki za izpolnitev obveznosti (da bi se udeležil delavnice). Uradni zaznamek svetovalke z dne 9. 11. 2011 ne zadošča za presojo, da je bil tožniku dejansko vročen Zaposlitveni načrt s pripeto zloženko izvajalca programa s tedenskim urnikom in lokacijo delavnice. V ponovnem postopku bo moral organ prve stopnje presoditi in v ponovno izdani odločbi obrazložiti tudi to okoliščino tožnikove seznanitve in sprejema navedenih listin. Po izdaji zadnjo navedene sodbe z dne 3. 9. 2013 tožniku s strani prvo ali drugotožene stranke ni bila izdana nobena odločba o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, tožnik je ostal vpisan v citirani evidenci.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določilu 26. člena Ustave RS in v Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami).

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno povzelo in uporabilo tako določbe 26. člena Ustave RS, kakor določbe OZ glede odškodninske odgovornosti. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da gre pri odškodninski odgovornosti za morebitno oblastno protipravnost, ki izhaja iz narave delovanja državnih organov in da se pri presoji uporabe pravil obligacijskega prava le-to uporablja prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti in je v posledici tega tudi 26. člen Ustave RS potrebno razlagati tako, da pomeni odgovornost države za nezakonito ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati posamezniku ali posameznemu organu, ki spada v pristojnost države, ampak državi sami.obligacijski zakonik

8. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno štelo, da je odškodninska odgovornost za oblastno protipravnost subsidiarnost tega varstva in da gre za skrajno sredstvo, ki se uporabi takrat, ko odpovedo ostali mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru. Šele takrat je ob izpolnjenih predpostavkah mogoče govoriti o pravici do povrnitve škode posamezniku na podlagi 26. člena Ustave RS. Ravno iz tega načela subsidiarnosti pa izhaja tudi zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Stališče, da je pravica do povračila škode v razmerju do postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti, sekundarna ter da je zato uspešen ugovor opustitve pravnega varstva, če prizadeti z njim lahko uveljavi odpravo zatrjevanih protipravnosti in tako prepreči škodo, je v sodni praksi nesporno. Enako tudi v pravni teoriji.

9. Prvostopenjsko sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navaja, da se nastale napake tako glede postopka, kakor glede materialnega prava odpravijo v postopku s pravnimi sredstvi in same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Da je podana odškodninska odgovornost toženih strank mora biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da iz njih izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava, to je, da mora biti ravnanje samovoljno oziroma arbitrarno. Povedano drugače, ravnanje delavcev prvo in drugotožene stranke bi v danem primeru moralo biti takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti in sicer do te mere, da bi bilo njihovo ravnanje lahko šteto za protipravno. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je bila odločba prvotožeče stranke o črtanju tožnika iz evidence brezposelnih oseb odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS.

10. Prvotoženi stranki v zvezi z izdano odločbo ni mogoče očitati kvalificirano stopnjo napačnosti, to je namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega predpisa niti zavestne kršitve postopka in v posledici tega ji očitati samovolje in arbitrarnega ravnanja glede ugotovitve, da je bil tožnik seznanjen s kraji in časom delavnice eksperimentalnega programa. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s poslovanjem prvotožene stranke, po izvedbi dokazov, ugotovilo, da brezposelne osebe pred prvotoženo stranko ne podpisujejo vsega, kar prejmejo na svetovalnem razgovorom ter tako tudi prvotožena stranka ni imela podpisa o prevzemu zloženke s strani tožnika, je pa imela zapis v aplikaciji ... .

11. Dokazna ocena sodišča, ko je verjelo priči A.A., da je vsem svojim strankam enako povedala v zvezi z novim eksperimentalnim programom, kaže na to, da je prvotožena stranka imela do vseh strank enak odnos in enako ravnanje.

12. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je že iz razloga, ker so bile upravne odločbe odpravljene s strani sodišča podana odškodninska odgovornost obeh toženih strank. V kolikor je prvotožena stranka storila napake v postopku pri izdaji odločbe o črtanju tožnika iz evidence brezposelnih oseb so se te napake sanirale v sodnem postopku v katerem je bila odločba o črtanju tožnika iz evidence brezposelnih oseb odpravljena.

13. Samo morebitna napačna ugotovitev, ali je tožnik prejel zloženko izvajalca aktivnosti s termini in lokacijo izvedbe aktivnosti, ob tem, da je bila podana izjava referentke, da mu je to vročila in ob zapisu referentke v aplikacijo ... istega dne (4. 4. 2011), da je prejel na sestanku tudi urnik aktivnosti podjetja B. in da mu je bilo pojasnjeno, da se mora zglasiti vsaj na en modul po lastni izbiri ne pomeni, da bi bilo ravnanje zaposlenih pri prvotoženi stranki takšno, da bi iz njih izhajal namen, da se izigrajo pravice tožnika. Ravnanje delavke prvotožene stranke ni odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. V zvezi s tem prvostopenjsko sodišče v točki 19 obrazložitve pravilno ugotavlja, da ima prvotožena stranka opravka z velikim številom ljudi in da se podpisujejo samo dokumenti, s katerimi brezposelna oseba prevzame določene pravice in obveznosti, ostale dogodke pa svetovalci zaradi evidence zapišejo v aplikacijo.

14. Upoštevajoč prej navedeno ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da prvostopenjsko sodišče v zvezi z odgovornostjo prvo in drugotožene stranke ni ugotavljalo, ali sta toženi stranki v konkretnem primeru pri izvrševanju javnih pooblastil ravnali samovoljno in protipravno. Nasprotno prvostopenjsko sodišče je v okviru dokaznega postopka ravno z izvedbo dokaza z zaslišanjem priče in vpogledom v listinsko dokumentacijo ugotavljalo ravnanje prvo in drugotožene stranke in morebiti njuno samovoljnost pri postopanju s tožnikom, ko se je izdala odločba o črtanju iz evidence brezposelnih oseb.

15. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se lahko preizkusi, izrek je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju.

16. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v 58. členu opredeli kaj je socialni spor. Pri tem v odškodninskem sporu, ki ga obravnava socialno sodišče nista izvzeta 61. in 62. člen (načelo materialne resnice in preiskovalno načelo).

17. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je prvostopenjsko sodišče verjelo priči A.A., zgolj na podlagi vpisa v aplikacijo .... Iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prepričano, da je bil tožnik ustno seznanjen s programom, za katerega je podpisal pogodbo in s tem tudi, kako se v aktivnosti vključiti, ne zgolj na izpovedi priče A.A., temveč tudi na podlagi izpovedi tožnika, da je svetovalka 4. 4. 2011 govorila o predavanjih iz eksperimentalnega programa, ki se bodo odvijale v Celju ter ob dejstvu, da je tožnik podpisal pogodbo, v kateri je bilo izrecno navedeno, da se sklepa za tri mesece in da se mora v tem času vključiti v aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako ob oceni vseh dokazov zaključilo, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s pravili stroke in običaji oziroma ravnanja, ki ne bi ustrezalo skrbnosti dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 6. člena OZ.

18. Glede odgovornosti drugotožene stranke, ki je potrdila pravilnost prvostopenjske odločbe je bilo upoštevano, da je ta ocenila, da se da dejansko stanje ugotoviti že na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložil tožnik v postopku, in se odločila za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka in tako tožnika ni ponovno vabila na razgovor, saj se je tožnik (zaradi fikcije prejema pošte) z vabilom seznanil šele na dan, ko je bil že predviden razgovor. Da je bil tožnik seznanjen s krajem in časom delavnice eksperimentalnega programa je ugotovilo v prvotnem postopku tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju.

19. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ravnanje prvo in drugotožene stranke ne predstavlja takšne napake, ki bi predstavljala arbitrarnost in samovoljnost toženih organov. Napaki sta bili odpravljeni v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

20. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

21. Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnikovi stroški bremenijo proračun Republike Slovenije.