Jedro

Predlagatelj mora za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po določbi 270. člena ZIZ izkazati, da bo zaradi dolžnikovega (toženčevega) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena. Potrebno je torej neko aktivno ravnanje dolžnika in ne zgolj stanje. Zgolj iz podatkov o blokiranih TRR in o majhnem dobičku v letu 2012 ni mogoče sklepati, da tožena stranka odtujuje, skriva ali na kakšen drug način razpolaga s premoženjem. Enako velja za vpisane hipoteke, saj manjkajo navedbe najmanj o tem, v katerem obdobju so bile hipoteke vpisane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin). Iz razlogov sklepa izhaja, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (subjektivna nevarnost). Konkretne navedbe tožeče stranke se nanašajo na objektivno nevarnost za uveljavitev terjatve. Navedbe glede subjektivne nevarnosti pa so le pavšalne in premalo substancirane. Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti s predlaganjem dokazov.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je navedla, da je tožena stranka že dlje časa insolventna, saj ima blokirane bančne račune, odprte pri dveh bankah. Poleg tega je predložila bilanco stanja in izkaz poslovnega izida, iz katerih izhaja, da je imela tožena stranka v preteklem letu čisti dobiček zgolj v znesku 3.172 EUR, kar predstavlja manj kot 20 % terjatve. Predlogu je priložila tudi izpiske za nepremičnine, iz katerih izhaja, da je pri vsaki vpisanih že več hipotek, kar kaže na to, da tožena stranka obremenjuje svoje premoženje. Dejstvo, da za ostale dolgove zastavlja svoje premoženje, pa zadošča za zaključek, da je podana nevarnost v smislu 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navedbe sodišča, da naj bi bile navedbe glede subjektivne nevarnosti premalo substancirane, so zato napačne. Dalj časa trajajoča blokada tudi ne predstavlja le objektivne okoliščine, temveč tudi subjektivno.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora predlagatelj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po določbi 270. člena ZIZ izkazati, da bo zaradi dolžnikovega (toženčevega) odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena. Potrebno je torej neko aktivno ravnanje dolžnika in ne zgolj stanje. Prezadolženost kot objektivno dejstvo ne zadošča. Tožeča stranka je v predlogu pojasnjevala, da je tožena stranka prezadolžena. Prezadolženost pa naj bi kazala, da tožena stranka razpolaga z denarnimi sredstvi v škodo upnikov. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da so bile trditve o ravnanju tožene stranke, usmerjenem v onemogočanje poplačila dolžnikove terjatve, premalo substancirane. Zgolj iz podatkov o blokiranih TRR in o majhnem dobičku v letu 2012 ni mogoče sklepati, da tožena stranka odtujuje, skriva ali na kakšen drug način razpolaga s premoženjem. Enako velja za vpisane hipoteke, saj manjkajo navedbe najmanj o tem, v katerem obdobju so bile hipoteke vpisane.

Na podlagi povedanega in ker uradoma upoštevanih kršitev ni zaznalo, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).