Jedro

Revizijsko sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da je zapis darilne pogodbe skupaj z dotedanjim ravnanjem pravdnih strank in ki potrjuje predtem sklenjen usten dogovor (ki so ga stranke pred zapisom "darilne pogodbe" izvrševale že več mesecev: tožnik je postopoma izročil tožencema razne premičnine in določene denarne zneske, toženca pa sta za tožnika zgradila bivalne prostore in mu nudila vsakodnevno oskrbo), lahko razumeti le kot preužitkarsko pogodbo (ki je obligacijskopraven a ne tudi obličnosten posel). Kakšen pravni posel so stranke želele skleniti (med drugim tudi odplačnega in ne neodplačnega), je razvidno tako iz vsebine "darilne pogodbe" kot tudi iz že omenjene vrste izpolnitev pravdnih strank. Ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine na strani tožnika pri sklepanju preužitkarske pogodbe (ki kot dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet revizijske presoje), so dajale oporo tudi za nadaljnji zaključek, da med strankami dogovorjena preužitkarska pogodba ni neveljavna (to je nična v smislu 103. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ali izpodbojna - v smislu 111. in naslednjih členov ZOR). Glede na ugotovljeno naravo med strankami sklenjene pogodbe, so neutemeljena revizijska izvajanja o tem, kakšne pravne možnosti ima darovalec, če zaide v pomanjkanje ali pa o tem, da preužitkarska pogodba ni dovolj določna. Namreč obseg tožnikove izpolnitve je bil ugotovljen (svoje dajatve je tožnik naštel v tožbenem zahtevku, s katerim zahteva vrnitev povsem določenih stvari in plačilo določenih denarnih zneskov), prav tako pa je v določljivem obsegu ugotovljena tudi obveznost tožencev (nudenje bivalnih prostorov tožniku in oskrbe).

Izrek

Obe tožnikovi reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da je darilna pogodba z dne 19.11.1987 nična oziroma se razveljavi in v posledici take odločitve je zavrnilo tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, ki je terjal od tožencev vrnitev točno določenih premičnih stvari in plačilo 20.000,00 SIT ter tolarsko protivrednost 2.000 DEM in 2.637 US dolarjev in končno še 100,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od točno določenih terminov. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh tožnikovih pooblaščencev zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila oba tožnikova pooblaščenca vsak svojo revizijo.

Pooblaščenec A. P.je v reviziji uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi obeh nižjih sodišč razveljavita. Po izvajanjih te revizije sta toženca edina gostilničarja v kraju, kjer stranke živijo in zato je tožnik tja tudi zahajal. Dne 19.11.1987, po odhodu kriminalistov, ki so raziskovali ali je bil tožnik res zastrupljen, pa naj bi se zapisala darilna pogodba, ki vsebuje še elemente oporoke in izročilne pogodbe. Po vsebini je navedena pogodba zelo neprecizna, pravzaprav vsebuje samo enostransko izjavo revidenta. Revident naj bi po izpovedi tožencev v jezi in razočaranju po odhodu kriminalistov zdiktiral nekakšno oporoko, v želji, da bi mu toženca nudila pomoč. Če naj bi bila res dogovorjena ustna izročilna pogodba, bi sodišče moralo ugotoviti njeno vsebino, to je obveznosti obeh pogodbenikov. Iz zapisov darilne pogodbe ne izhaja, da bi tožnik izročil tožencema vse premoženje, katerega vrnitev sedaj iztožuje in bi moral vsaj del stvari dobiti nazaj. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o vseh odločilnih okoliščinah, na bistveno pritožbeno navedbo pa sploh ni odgovorilo. Z obsegom izročenega premoženja se sodišči sploh nista ukvarjali. To pa bi bilo nujno za odločitev, v kakšnem obsegu je tožbeni zahtevek utemeljen oziroma ni utemeljen. Neverjetno bi bilo, da bi tožnik izročil strogo osebne predmete kot so zlat prstan, uhani, zlata verižica in podobno. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta obravnavali izročilno pogodbo kot obligacijsko, čeprav bi zanjo veljala pravila pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter o izročilni pogodbi. Bistvena kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje pa je podana zato, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič Be. in Ba., niti ni o tem sprejelo kakega sklepa. Obrazložitev je pomanjkljiva in prav tako dokazna ocena izvedenih dokazov. Pogodba končno ni realizirana, če bi bila res sklenjena, saj naj bi po navedbah tožencev živel tožnik pri njiju le od aprila 87 do prvih dni januarja 88 s prekinitvami. O realizaciji pa je možno govoriti le, če bi se pogodba izvrševala dalj časa. Obseg premoženja niti ni ugotovljen. V pogodbi bi se morale navesti premičnine povsem konkretno, kot je to določeno za izročilno pogodbo po tretjem odstavku 117. člena ZD.

Revizija pooblaščenca J. K. uveljavlja vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP in predlaga, da naj se napadeni sodbi razveljavita. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker obstaja nasprotje med odločilnimi razlogi in dejanskimi ugotovitvami. Pogodba je nična, pisana je v časovni stiski in zato je bila v pogodbi izpuščena tudi hišna številka tožnikove hiše. Denarni znesek je v pogodbi zapisan okroglo 2.000 US dolarjev, tožnik pa iztožuje 2.637 US dolarjev in o razliki 637 US dolarjev v sodbi ni razlogov. Pri tem je pomembno, da je tožnik izročil denar tožencema postopoma, v obdobju enega leta. Šlo je za posojilno pogodbo. O tožnikovem materialu, ki ga je izročil, sodbi nista zavzeli nobenih stališč. Podpisi prič na pogodbi so zapisani z različnimi pisali. Čeprav je toženec sam pisal pogodbo, jo je podpisal z drugim pisalom. Vse te okolnosti in druge kažejo na zvijačo in prisilo.

Na vročeni reviziji toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - dalje ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Predmet spora je veljavnost pogodbe, sklenjene med pravdnimi strankami. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da so se stranke ustno dogovorile, da bosta toženca dala tožniku na razpolago prostor za bivanje in mu nudila oskrbo, tožnik pa je njima izročil več premičnin in nekaj denarja, kar so stranke še pisno potrdile z zapisom pogodbe z dne 19.11.1987, ki nosi naslov darilna pogodba. Tožnik je tožencema premičnine že izročil in prav tako denar, toženca pa sta dala tožniku na razpolago bivalne prostore v zanj posebej zgrajenem prizidku in mu nudila oskrbo. Sodišči nižjih stopenj sta še ugotovili, da tožnika k sklenitvi pogodbe ni nihče silil, da je bil tedaj trezen in da je bil glede na svoje osebnostne značilnosti sposoben presoje in razumevanja posla, ki ga je sklepal. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta zaključili, da so stranke sklenile preužitkarsko pogodbo (imenovano tudi izročilno), da so jo stranke tudi že izvrševale in da tožnikovi zahtevki niso utemeljeni, ker pogodba ni ne nična in ne neveljavna in da zato toženca nista dolžna izročiti tožniku zahtevanih premičnin ali pa mu plačati denarne terjatve 20.000,00 SIT, tolarsko protivrednost 2.000 DEM in 2.637 US dolarjev ter 100,00 SIT, vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Po ugotovitvah revizijskega sodišča vsebuje tožnikova revizija vrsto dejanskih trditev, s katerimi tožnik poskuša omajati na nižjih stopnjah sprejeto dokazno oceno. Ker pa je dokazna ocena sestavina ugotovljenega dejanskega stanja, revizijsko sodišče takih revizijskih izvajanj (ki se nanašajo na okoliščine sklenitve pogodbe, na izročanje premičnin ali denarnih zneskov in podobno), ni moglo upoštevati, saj jih v reviziji ni dopustno uveljavljati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Iz revizijskih razlogov izhaja, da tožnika uveljavljata take pomanjkljivosti sodb sodišč druge in prve stopnje, zaradi katerih naj bi se ju ne moglo preizkusiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vsebuje sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih okoliščinah, ki so tudi izčrpni, medsebojno skladni in razumljivi in da enaka ugotovitev velja tudi za razloge sodbe sodišča druge stopnje, ki je prevzela ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje ter je v pritožbenem postopku ustrezno ocenila v pritožbi uveljavljene razloge. Zato zaključuje, da z odločbama sodišč druge in prve stopnje ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija prav tako ni utemeljena iz razlogov 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, ker tožnik procesnih kršitev, do katerih naj bi prišlo zato, ker da sodišče prve stopnje ni odločalo o predlogu za zaslišanje dveh prič, ni uveljavljal v pritožbenem postopku in zato v postopku na drugi stopnji ni moglo priti do kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena tožnikova revizija niti v smeri revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da je zapis darilne pogodbe skupaj z dotedanjim ravnanjem pravdnih strank in ki potrjuje predtem sklenjen usten dogovor (ki so ga stranke pred zapisom "darilne pogodbe" izvrševale že več mesecev: tožnik je postopoma izročil tožencema razne premičnine in določene denarne zneske, toženca pa sta za tožnika zgradila bivalne prostore in mu nudila vsakodnevno oskrbo), lahko razumeti le kot preužitkarsko pogodbo (ki je obligacijskopraven a ne tudi obličnosten posel). Kakšen pravni posel so stranke želele skleniti (med drugim tudi odplačnega in ne neodplačnega), je razvidno tako iz vsebine "darilne pogodbe" kot tudi iz že omenjene vrste izpolnitev pravdnih strank. Ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine na strani tožnika pri sklepanju preužitkarske pogodbe (ki kot dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet revizijske presoje), so dajale oporo tudi za nadaljnji zaključek, da med strankami dogovorjena preužitkarska pogodba ni neveljavna (to je nična v smislu 103. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ali izpodbojna - v smislu 111. in naslednjih členov ZOR). Glede na ugotovljeno naravo med strankami sklenjene pogodbe, so neutemeljena revizijska izvajanja o tem, kakšne pravne možnosti ima darovalec, če zaide v pomanjkanje ali pa o tem, da preužitkarska pogodba ni dovolj določna. Namreč obseg tožnikove izpolnitve je bil ugotovljen (svoje dajatve je tožnik naštel v tožbenem zahtevku, s katerim zahteva vrnitev povsem določenih stvari in plačilo določenih denarnih zneskov), prav tako pa je v določljivem obsegu ugotovljena tudi obveznost tožencev (nudenje bivalnih prostorov tožniku in oskrbe). Ker sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da je tožnik s svojimi dajatvami izpolnil svoje obveznosti iz preužitkarske pogodbe (kakšne drugačne podlage za izročitev stvari ali denarja pa med postopkom ni uspel dokazati), so neutemeljena tudi tista revizijska izvajanja, s katerimi tožnik uveljavlja za svoje zahtevke podlago iz posojilne ali shranjevalne pogodbe.

Glede na obrazloženo stanje ugotavlja revizijsko sodišče, da v tožnikovih revizijah uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Zato je njegovi reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (člen 393 ZPP).