Jedro

Iz predloženega gradiva je mogoče nedvomno zaključiti, da je bila zakonska zveza med tožnico in A.A. očitno sklenjena predvsem zato, da bi tožnica pridobila dovoljenje za začasno prebivanje. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke namreč temelji na ugotovitvi o sklenitvi zakonske zveze po le nekaj tednih poznanstva, odsotnosti skupnega življenja in slabem poznavanju partnerjeve zasebnosti.

Izrek

Tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve številka 2141-5/2018/2 (1314-04) z dne 8. 3. 2017 (pravilno: 8. 3. 2018) se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi šeste alineje prvega odstavka 128. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zavrnila tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovila, da niso nastali posebni stroški postopka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica 28. 12. 2016 sklenila zakonsko zvezo s slovenskim državljanom A.A. kar je po presoji organa prve stopnje storila le zaradi pridobitve dovoljenja za prebivanje. Zato je ob upoštevanju navedene določbe ZTuj-2 zavrnil njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ki je bila vložena 4. 1. 2017. 3. Organ druge stopnje je z odločbo z dne 8. 3. 2017 (pravilno: 8. 3. 2018) zavrnil pritožbo tožnice in A.A. zoper navedeno odločbo (1. točka izreka) in njuno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka). Strinjal se je z ugotovitvami organa prve stopnje, da je tožnica družinska članica slovenskega državljana, kot taka pa bi bila ob izpolnjevanju pogojev v ZTuj-2 upravičena do izdaje zahtevanega dovoljenja. Zato je po njegovem mnenju organ prve stopnje pravilno ugotavljal, ali je bila zakonska zveza sklenjena predvsem z namenom, da tožnica v Republiki Sloveniji dobi dovoljenje za prebivanje, kar je glede na šesto alinejo prvega odstavka 128. člena ZTuj-2 razlog, da se tako dovoljenje ne izda.

4. Ob upoštevanju navedenega zakonskega izhodišča je bilo po presoji organa druge stopnje pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z navideznostjo tožničine zakonske zveze s slovenskim državljanom. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da sta tožnica in A.A. različno izpovedovala in spreminjala izjave, ki niso skladne predvsem v delu, nanašajočem se na njuno skupno življenje in (skupno) nastopanje v javnosti, potek poroke, podrobnosti iz zasebnega življenja ter poznavanje osebnih stvari drugega. Zato je bilo po presoji organa druge stopnje pravilno postopanje organa prve stopnje, ko je z navedenim seznanil stranki upravnega postopka, ki pa sta v odgovoru, poslanim dne 19. 4. 2017, v zvezi z neujemanjem njunih izjav navajali le zdravstvene razloge A.A. 5. Glede na navedeno se je organ druge stopnje strinjal z organom prve stopnje, da se stranki ne poznata kot bi se morala poznati zakonca, saj sta seznanjena le s površinskimi in splošnimi stvarmi. Ne živita skupaj in razen sorodnikov nimata skupnih prijateljev. Ni jima znano ne prejšnje partnerjevo življenje ne njegovi starši, bratje in sestre (tudi njihova imena ne). Večinoma se razlikuje tudi opis preživljanja njunega časa, glede prihodnosti imata različne načrte, malo vesta o izobrazbi in predhodnih zaposlitvah ter so različne njune izjave, kdaj pri kom prespita. Ne živita skupaj in se v javnosti redko pojavljata kot par. Tudi sicer se videvata redko ali skoraj nikoli. Glede na ugotovitve organa druge stopnje stranki poznata samo medsebojne osnovne podatke, zakonsko zvezo sta sklenili po le nekaj tednih poznanstva, ne živita na istem naslovu in se ne videvata redno, neskladne pa so tudi njune izjave o tem, kolikokrat in kje se videvata, kdaj sta imeli skupno kosilo ter kje sta spali in kaj sta na srečanjih počeli. Organ druge stopnje je menil, da zakonci običajno ravno na začetku zakonske zveze izčrpno poizvedujejo drug o drugem in poznajo bistveno več kot le osnovne podatke svojega partnerja.

6. Glede na navedene ugotovitve (sklenitev zakonske zveze po le nekaj tednih poznanstva, odsotnost skupnega življenja, slabo poznavanje partnerjeve zasebnosti) organ druge stopnje kljub dne 19. 4. 2017 predloženemu zdravniškemu potrdilu ni sledil pritožbenim navedbam, da je za nasprotujoče si izjave krivo slabo zdravstveno stanje A.A. Dodal je, da gre za opravilno sposobno polnoletno osebo, ki pozna svojo bolezen in diagnozo, zaradi česar bi moral opozoriti uradno osebo na morebitno slabo počutje ob podaji izjave na zapisnik. Iz zapisnika z dne 13. 2. 2017 pa je razvidno nasprotno, torej da je ves čas aktivno sodeloval in uradne osebe ni seznanil s svojo boleznijo ter morebitnim slabim počutjem. Organ druge stopnje še ugotavlja, da A.A. kljub zatrjevanemu slabemu počutju in težavam ni obiskal zdravnika isti dan ali kasneje do seznanitve organa prve stopnje z ugotovitvami (dopis št. 214-78/2017-7 z dne 12. 4. 2017), v postopku pa tudi ni predložil zdravniškega potrdila ali na drug način sporočil, da se je počutil tako slabo, da je to vplivalo na njegove odgovore. Poleg tega je iz podatkov spisa in izjav A.A. na zapisnik z dne 13. 2. 2017 razvidno, da je kot varnostnik zaposlen pri varnostni službi T. d. o. o. celo v nočnih izmenah, zaradi česar organ druge stopnje meni, da pozna svoje zdravstveno stanje in zna poskrbeti zase. Sicer tega dela ne bi mogel opravljati, saj gre za delovno mesto s posebnimi pooblastili za zagotavljanje varnosti. Ob sklicevanju na podatke spisa organ druge stopnje ugotavlja, da je A.A. 13. 2. 2017 na zaslišanju uradni osebi sicer omenil, da ima luskavico in sladkorno bolezen. Vendar do trenutka, ko ga je organ prve stopnje seznanil z ugotovitvami postopka, ni imel pripomb na zapisnik v zvezi z izvedbo zaslišanja, med podajanjem izjave uradne osebe ni seznanil s slabim počutjem in ni zahteval odmora, iz zapisnika pa tudi ni razvidno, da bi uradna oseba kaj takega opazila.

7. Organ druge stopnje je še presodil, da v obravnavani zadevi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Ob sklicevanju na podatke spisa je menil, da je bila tožnici in A.A. dana možnost izjaviti se o za odločbo pomembnih dejstvih in okoliščinah. Navedeno je organ prve stopnje storil pisno, ko je obe stranki z omenjenim dopisom št. 214-78/2017-7 z dne 12. 4. 2017 seznanil z ugotovitvenim postopkom (strankama je bil dopis vročen 14. 4. 2017).

8. V nadaljevanju so navedeni razlogi za neupoštevanje novih dejstev in dokazov, ki sta jih pritožnika uveljavljala v pritožbi. Sklicevala sta se namreč na prenovo hiše v B.2, kar naj bi potrjevalo njune navedbe na zaslišanju 13. 2. 2017, teh okoliščin pa takrat nista mogla navesti, saj sta z obnovo začela spomladi 2017. Organ druge stopnje se je sicer strinjal s časovno okoliščino zaslišanja, vendar je, ob upoštevanju, da sta bili stranki z ugotovitvami postopka seznanjeni spomladi 14. 4. 2017, torej v času domnevne prenove, ugotovil, da ne v svojem odgovoru z dne 19. 4. 2017 ne kasneje do izdaje odločbe organa prve stopnje teh dejstev (prenova hiše) nista navedli. Poleg tega pritožbi nista priložili dokazov (računov o nakupu materiala, opreme ali podobno), s katerimi bi podkrepili svoje navedbe. Glede na navedeno je organ druge stopnje presodil, da so dejstva v zvezi s prenovo hiše, tudi če bi bila resnična, obstajala že v času odločanja organa prve stopnje in bi jih stranki lahko navedli v obdobju od pomladi 2017 do izdaje odločbe (7. 12. 2017). Zato jih glede na tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)3 ni upošteval. 9. Tožnica je zoper odločbi organa prve in druge stopnje vložila tožbo. Navedla je, da je že v pritožbi pojasnila, da z možem ne živita na istem naslovu le zato, ker je njegova hiša v B. zaradi starosti in vlage ob upoštevanju tožničinega zdravstvenega stanja neprimerna za bivanje. Pojasnjuje, da so za prenovo potrebna finančna sredstva, ki jih nimata. Njen mož naj bi si v tem času uredil skromno stanovanje na C., takšno stanje pa naj bi bilo predvideno le do prenove omenjene stanovanjske hiše. Ta se je začela v pomladnih mesecih, ko je bilo zamenjano ogrevanje, opravljena pa so bila tudi pleskarska dela in urejena okolica hiše. Tožnica meni, da bi se organ prve stopnje o navedenem lahko sam prepričal in ugotavljanja dejanskega stanja ne bi omejil le na izjavi strank. Pojasnjuje, da je v zvezi z nasprotujočimi si izjavami dala ustrezno pojasnilo dne 19. 4. 2017 in v spis vložila zdravniško potrdilo glede moževega počutja ob podaji izjave v postopku pred organom prve stopnje.

10. V nadaljevanju ob sklicevanju na 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Ustave tožnica v bistvenem navaja, da se partnerja svobodno odločita za sklenitev zakonske zveze in prebivališče. Meni, da bi moral organ prve stopnje odločati z gotovostjo, ki ne bi temeljila le na izjavah tožnice in njenega moža. Pojasnjuje, da je že po izdaji odločbe organa prve stopnje navedla, da sta z možem v pomladanskih mesecih vložila finančna sredstva v prenovo hiše v B., kar bi organ druge stopnje moral upoštevati pri presoji. Tožnica predlaga zaslišanje osebe z imenom D.D., ki naj bi bila v celoti seznanjena z vsemi okoliščinami sklenitve zakonske zveze in razlogi za začasno bivanje na različnih naslovih. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani odločbi in naloži toženi stranki povrnitev tožničinih stroškov.

11. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijane odločbe.

12. Dne 3. 5. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na katero tožnica ni prišla. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnice in A.A., saj iz tožbe ni razvidna utemeljitev možnosti njegove drugačne presoje, kot jo je opravila tožena stranka na podlagi izjav navedenih oseb v upravnem postopku; golo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.4 Skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni upoštevalo niti dokaza z zaslišanjem predlagane priče (D.D.), saj tožnica ni obrazložila, zakaj tega dokaznega predloga ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta.5 K I. točki izreka:

13. Tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve številka 2141-5/2018/2 (1314-04) z dne 8. 3. 2018 ni dovoljena.

14. V upravnem sporu se glede na določbo 2. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti dokončni upravni akti, ki posegajo v pravni položaj stranke, torej vsebujejo vsebinsko odločitev o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tožba v upravnem sporu se zato praviloma vloži zoper prvostopenjski akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Upravni spor zoper drugostopenjski upravni akt pa je dopusten samo v primeru, da je pritožbeni organ v pritožbenem postopku vsebinsko spremenil odločitev prvostopenjskega organa in sam odločil o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Odločba drugostopenjskega organa, s katero zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, namreč ni odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

15. Glede na navedeno je sodišče skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-16 zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 8. 3. 2018, saj je Ministrstvo za notranje zadeve z njo zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo Upravne enote Ljubljana.

K II. točki izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.7 Predpis, ki je za obravnavano zadevo bistven, je določba šeste alineje prvega odstavka 128. člena Ztuj-2, iz katere je razvidno, da se dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če se (med drugim) ne ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena oziroma partnerska skupnost registrirana predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje.

19. S tem v zvezi je res treba upoštevati, da ima skladno z 8. členom EKČP vsak pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja ter da se javna oblast, razen v izrecno določenih primerih, v izvrševanje te pravice ne sme vmešavati. Tudi Družinski zakonik, na uporabo katerega Ustava Republike Slovenije usmerja v drugem odstavku 53. člena8, v 20. členu v zvezi s temeljem in pomenom zakonske zveze določa, da temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. 20. Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč je treba razlagati tudi obstoj zadržka iz 6. alineje prvega odstavka 128. člena ZTuj-2, katerega namen je v preprečevanju sklepanja zakonskih zvez iz koristoljubja, ki nima nobene zveze z njenim temeljem in pomenom.

21. Prav zaradi temeljne pravice partnerjev do svobodne odločitve pri sklepanju zakonske zveze na eni strani in hudih posledic, ki jih ima ugotovitev obstoja navidezne zakonske zveze za zakonca na drugi strani, je treba po presoji sodišča obstoj zakonskega zadržka šteti za dokazanega, če je dovolj očitno, da je bila zakonska zveza sklenjena predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje. Upravni organ mora v takih okoliščinah brez dvoma v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZUP9 ugotoviti nedopusten namen zakoncev.

22. V obravnavani zadevi je tožena stranka po presoji sodišča izpolnila ta dokazni standard, saj je iz predloženega gradiva (prvostopenjski in drugostopenjski upravni akt ter druge listine iz upravnega spisa) mogoče nedvomno zaključiti, da je bila zakonska zveza med tožnico in A.A. očitno sklenjena predvsem zato, da bi tožnica pridobila dovoljenje za začasno prebivanje.

23. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke namreč temelji na ugotovitvi o sklenitvi zakonske zveze po le nekaj tednih poznanstva, odsotnosti skupnega življenja in slabem poznavanju partnerjeve zasebnosti. Dokazna ocena tožene stranke, da je bila zakonska zveza sklenjena iz koristoljubja, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene10 (razvidna je iz povzetka izpodbijane odločbe v točkah od 4 do 6 obrazložitve te sodbe). Ob upoštevanju navedenih zakonskih izhodišč in s tem povezanih obširnih pojasnil organa druge stopnje glede nedopustnosti pritožbenih novot v zvezi s prenovo hiše (8. točka obrazložitve te sodbe), pa s posplošenim tožbenim očitkom „da bi se lahko organ prve stopnje sam prepričal o trditvah, da tožnica z možem ne živi na istem naslovu le zato, ker je njegova hiša v B. zaradi starosti in vlage ob upoštevanju tožničinega zdravstvenega stanja neprimerna za bivanje“, ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 24. Glede na tako procesno stanje, ko organ prve stopnje ni presojal dejstev v zvezi s prenovo hiše, saj so bila izpostavljena šele v pritožbi, tožnica v tožbi izhaja iz nepravilnega izhodišča, da so bila navedena dejstva pravočasno uveljavljana. Zato že po naravi stvari ni utemeljen sicer posplošen tožbeni očitek, da organ prve stopnje s tem povezanega dejanskega stanja ne bi smel ugotavljati le na podlagi izjave stranke. Poleg tega sodišče pojasnjuje, da iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi tožnica v upravnem postopku nasprotovala izvedbi dokaza z izjavo stranke.11 Ob takem stanju stvari pa je tožena stranka pravilno sklepala, da za ugotovitev dejstev v zvezi z vprašanjem, ali je bila v obravnavani zadevi zakonska zveza sklenjena iz koristoljubja, ni dovolj drugih dokazov. Morebitna smiselno zatrjevana kršitev določb upravnega postopka zaradi nepravilne izvedbe dokaza z izjavo stranke torej ni podana.

25. Na presojo ne morejo vplivati niti posplošene tožbene navedbe, da je tožnica v zvezi z nasprotujočimi si izjavami dala ustrezno pojasnilo dne 19. 4. 2017, ko je predložila zdravniško potrdilo glede moževega počutja ob podaji izjave v postopku pred organom prve stopnje. S tem povezani razlogi organa prve in druge stopnje so jasni in pravilni, zaradi česar se sodišče nanje v celoti sklicuje.

26. Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K III. točki izreka:

27. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, skladno s katero vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 V pritožbi sta se pritožnika v zvezi z ugotovitvami organa prve stopnje, da po sklenitvi zakonske zveze ne prebivata na istem naslovu, sklicevala na prenovo hiše v B., ki je stara in vlažna, zaradi česar tožnica glede na svoje zdravstveno stanje v njej ne more prebivati. V času odločanja organa prve stopnje pritožnika nista imela finančnih sredstev za prenovo hiše. Zato naj bi si njen mož A.A. uredil skromno stanovanje na C. do prenove hiše, ko bo v njej lahko začela prebivati tudi tožnica. 2 Glasi se: "V pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi." 3 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 341/2016 (30. točka obrazložitve). 4 52. člen ZUS-1 se glasi: "V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta." 5 Glasi se: "Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu." 6 Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah (npr. odločbe X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014). 7 Glasi se: "Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon." 8 Prvi odstavek 8. člena ZUP določa: "V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo." 9 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 10 Kot kot dokaz za ugotovitev nekega dejstva se sme izjava vzeti, če za ugotovitev takega dejstva ni dovolj drugih dokazov, v malo pomembnih zadevah pa tudi, če naj bi se neko dejstvo sicer dokazovalo z zaslišanjem priče, ki živi v kraju, oddaljenem od sedeža organa, ali če bi bilo sicer zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravic stranke (prvi odstavek 188. člena ZUP).