Jedro

1. Tožeča stranka je vrednost spornega predmeta navedla v točkah (po analogiji taksne ali odvetniške tarife), tako da vrednosti spornega predmeta ni izrazila v denarni enoti. To pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, kar ima za posledico nedovoljenost revizije.

2. Vrednost spornega predmeta 2.000.000,00 SIT je tožeča stranka navedla ob spremembi tožbe, ko je poleg obstoječega zahtevka postavila še dodatni tožbeni zahtevek. Navedena nova opredelitev vrednosti spornega predmeta se lahko nanaša samo na dodatni tožbeni zahtevek in o tem obsegu je označba vrednosti spornega predmeta pravočasna in taka, da je revizija dovoljena.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o ugotovitvi služnosti, o izstavitvi zemljiškoknjižnih listin in o prepovedi posegov v služnostno pravico, zavrže. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o odstranitvi betonskih soh, zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper vseh šest tožencev, da naj bi se ugotovila priposestvovana služnostna pravica hoje in vožnje z avtomobili in traktorji po obstoječi poti preko parcel tožencev za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 4493/2 in 4494/3 k.o..., ki so v lasti tožnice. Sodišče je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek, da toženci izstavijo zemljiškoknjižne listine, primerne za vknjižbo služnostne pravice ter da se tožencem prepove vsakršno poseganje v opisano služnostno pravico. Končno je zavrnilo tudi zahtevek, da sta toženca S. in I. N. dolžna odstraniti s služnostne poti na njuni parceli št. 4490/2 k.o... 44 komadov 2,5 m dolgih betonskih soh.

Obe pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožeča stranka. Sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

Pravdni postopek se je na prvi stopnji končal s sodbo z dne 22.11.2001, torej v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002). Glede na prehodno določbo 498. člena ZPP so se od uveljavitve tega zakona dalje uporabljale vse njegove določbe, torej tudi določbe o reviziji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen 2. odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (2. odstavek 44. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 39. člena ZPP). Enako je določal v času vložitve tožbe veljavni 2. odstavek 40. člena ZPP 1977 (Zakon o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90), v zvezi s 1. odstavkom 35. člena ZPP 1977. Tožeča stranka je dne 14.11.1994 in dne 27.3.1995 vložila dve tožbi posebej zoper prve štiri tožence in posebej zoper petega in šestega toženca, obe z enakim tožbenim zahtevkom, da se v korist lastnika parcel št. 4493/2 in 4494/3 k.o... ugotovi obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z avtomobili in traktorji po obstoječi poti, ki poteka po zemljiščih tožencev. V tožbah se je zahtevalo, da toženci iztavijo zemljiškoknjižne listine, primerne za vknjižbo služnostne pravice in končno, da se tožencem prepove poseganje v služnostno pravico.

Tožnica je v vsaki tožbi opredelila vrednost spornega predmeta s 5000 točkami. Obe pravdni zadevi sta bili združeni in sta se skupaj obravnavali. Vprašanje pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta v smislu 3. odstavka 44. člena ZPP (oziroma 3. odstavka 40. člena ZPP 1977) ni bilo postavljeno.

Po opravljeni prvi glavni obravnavi in po ogledu je tožeča stranka dne 21.8.2001 vložila pripravljalno vlogo z razširitvijo tožbenega zahtevka, v kateri je poleg že postavljenega zahtevka postavila še nadaljni zahtevek, da je tožena stranka dolžna odstraniti s služnostne poti 41 komadov 2,5 m dolgih betonskih soh in v uvodu te pripravljalne vloge navedla vrednost spornega predmeta 2.000.000 SIT. Naknadno je tožeča stranka še nekoliko popravila svoj tožbeni zahtevek z natančnejšim opisom služnostne poti, to je z navedbo nekaterih izmer in omejila zahtevek za odstranitev betonskih soh na S. in I. N. Revizijsko sodišče ugotavlja, da si tožeča stranka v prvotnih tožbah, ki sta bili združeni v skupno obravnavanje, ni zagotovila pravice do revizije. Predmet njenega tožbenega zahtevka ni bil denarni znesek, zato bi morala tožnica vrednost spornega predmeta v skladu z 2. odstavkom 44. člena ZPP in 2. odstavkom 180. člena ZPP izraziti v denarni enoti. Tožeča stranka pa je v obeh tožbah opredelila vrednost spornega predmeta v točkah (5000 točk). V točkah (po analogiji taksne ali odvetniške tarife) označena vrednost spora ni vrednost spornega predmeta, izražena v denarni enoti. To pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta, kar ima za posledico nedovoljenost revizije po 2. odstavku 367. člena ZPP (primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.12.1994, objavljeno v Pravnih mnenjih 2/94, str. 5).

V spremembi tožbe, ko je tožnica uveljavljala drugi, to je dodatni zahtevek poleg obstoječega, je navedla enotno vrednost spornega predmeta 2.000.000 SIT. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je taka opredelitev vrednosti spornega zahtevka neupoštevna, kolikor se nanaša na prvotni (obstoječi) zahtevek na ugotovitev služnosti, na izstavitev zemljiškoknjižnih listin in na prepoved posegov v služnostno pravico. Naknadna navedba vrednosti spornega predmeta je prepozna, saj bi se vrednost spornega predmeta lahko navedla oziroma njena pravilnost preizkusila najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (3. odstavek 44. člena ZPP oziroma 3. odstavek 40. člena ZPP 1977). Glede prvotnega tožbenega zahtevka, torej glede odločitve o ugotovitvi služnosti, o izstavitvi zemljiškoknjižnih listin in o prepovedi posegov v služnostno pravico, si tožeča stranka ni zagotovila pravice do revizije, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o navedenem, zavrglo (377. člen ZPP).

Vrednost spornega predmeta 2.000.000 SIT je tožeča stranka navedla ob spremembi tožbe, ko je poleg obstoječega zahtevka postavila še dodatni tožbeni zahtevek na odstranitev betonskih soh. Navedena nova opredelitev vrednosti spornega predmeta se tako lahko nanaša samo na dodatni tožbeni zahtevek in v tem obsegu je označba vrednosti spora pravočasna in taka, da je revizija dovoljena. Revizijsko sodšče je zato lahko revizijo obravnavalo vsebinsko le v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za odstranitev betonskih soh, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje zavrnili. Tožeča stranka izpodbija drugostopenjsko sodbo v celoti, vendar revizija ne vsebuje nobenih navedb v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odstranitev betonskih soh. Revizijsko sodišče je zato lahko preizkusilo to odločitev v skladu s 371. členom ZPP le glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da je zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, ker so betonske sohe na zemljišču tožencev S. in I. N., ni pa ugotovljeno, da bi v korist tožnice obstajala služnost poti na delu zemljišča, kjer so te betonske sohe. Tako tožnica ni imela pravne podlage za ta zahtevek, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za odstranitev ovir na služnostni poti, zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka s to vlogo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča in da zato stroškov v zvezi s to vlogo ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo (155. člen ZPP). Zato je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.