Jedro

Toženec dodatnih del ni naročil in se jih ni zavezal plačati. Temelja oziroma pravne podlage, na kateri je tožnik (avtoservis) gradil svoj zahtevek, ki po svoji vsebini predstavlja plačilo računa v višini 1.236,25 EUR, ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – centralni oddelek za verodostojno listino – opr. št. VL 83635/2014 z dne 19. 6. 2014 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 545,68 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, s stroškovno posledico. Navaja, da je odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ker sodišče za pravilno uporabo materialnega prava ni razpolagalo z zadostnim strokovnim znanjem, da bi lahko sprejelo odločitev o vprašanju strokovnosti menjave turbinskega polnilnika na avtomobilu. Moralo bi angažirati izvedenca avtomobilske stroke. Sodišče ni imelo ustreznih trditev in dokazov, da bi štelo izvedbo servisa glave motorja in menjave šob za dodatna dela. Tožnik je pojasnil, da je ob prvi menjavi turbine najprej zamenjal samo turbino in opravil celoten postopek skladno z navodili proizvajalca. Tudi B. G. je izpovedal, da je tožnik tako prvo kot drugo menjavo turbine izvedel skladno z navodili in pravili stroke. Sodišče bi mu moralo verjeti. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo njegovo izpoved za neverodostojno. Praviloma se razstavljanje motorja in ugotovitev zamaščenosti šob na motorju, kar je bil vzrok za pogosto kvarjenje turbine na toženčevem vozilu, ob prvi menjavi turbine in takšnem številu prevoženih kilometrov, kot jih je imelo toženčevo vozilo, ne naredijo, saj takšna storitev pomeni veliko finančno breme za potrošnika, ki morda niti še ni nujno potrebno. Sodišče je prezrlo, da izmed zaslišanih prič, razen B. G., nihče ni bil niti poznavalec področja servisiranja in menjave turbin. Zaključek, da toženec ne bi poizvedoval pri domnevno največjem dobavitelju vozil te znamke v Sloveniji o pravilnosti postopanja pri popravilu turbinskega polnilnika, če bi tožnik izvedel menjavo turbine strokovno, je preuranjen. Tožnik je priporočil izvedbo večjega posega na motorju, s katerim pa se prvotni toženec ob prvih dveh menjavah ni strinjal, ker je vedel, da bo šlo za dodaten strošek, strinjal pa se je ob tretji menjavi turbine, kasneje pa si je očitno premislil. Zmoten je zaključek sodišča, da toženčeva trditvena podlaga narekuje tudi presojo zahtevka po pravilih o odgovornosti za stvarne napake. Bistvo trditvene podlage tožene stranke je, da toženec dodatnih del ni naročil. Pri oceni, da pravni prednik tožencev dodatnih del ni naročil, da cena ni bila dogovorjena, da tožencu ni bilo predočeno, da bo moral dela plačati, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Cena ni bistvena sestavina podjemne pogodbe. B. G. je verodostojno pojasnil, zakaj cene dodatnih del ni mogel podati, kaj šele predračuna. Da niti toženec ni štel delovnega naloga in predračuna za bistven element pogodbe, je razvidno iz dejstva, da za menjavo zobatega jermena nista bila izdana predračun in nalog, pa ga je toženec vseeno plačal. Plačilo za dodatna dela gre tožniku tudi na temelju poslovodstva brez naročila. Brez popravila motorja bi tožencu nastala občutna in očitna škoda (okvara motorja). Toženec je imel korist, avto je začel delovati brezhibno.

3. Pritožba je bila vročena tožencema, ki sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - prvotni toženec (sedaj že pokojni) je svoje vozilo Citroen C 4 redno servisiral pri tožniku, tudi 3. 12. 2012 je svoje vozilo pripeljal k tožniku na servis; - na vozilu je bila ugotovljena okvara turbinskega polnilnika, tožnik je okvaro odpravil in zamenjal turbinski polnilnik, za kar je bila izdana 12-mesečna garancija; - tri mesece zatem (15. 3. 2013) je na toženčevem vozilu prišlo do ponovne okvare turbinskega polnilnika, toženec je avto odpeljal na servis k tožniku in zahteval odpravo okvare na podlagi izdane garancije; - turbinski polnilnik je bil zopet zamenjan, tožencu je bilo ob prevzemu pojasnjeno, da po opravljenem servisu turbinski polnilnik ustrezno deluje; - pet mesecev kasneje (3. 8. 2013), med vožnjo na Hrvaškem, se je tožencu na istem vozilu ponovno pokvaril turbinski polnilnik, o okvari je telefonsko obvestil tožnika, tožnik je z avtovleko prepeljal vozilo na servis, za nadaljevanje poti je tožencu zagotovil nadomestno vozilo; - toženčev avto je bil pri tožniku v popravilu mesec dni, med tem časom se je toženec že vrnil iz tujine in se zglasil pri tožniku, da poizve, kdaj bo vozilo popravljeno, takrat vozilo še ni bilo popravljeno; - vozilo je bilo popravljeno in tožencu izročeno 2. 9. 2013, za izvedena dela in material (tožnik je v okviru zadnjega popravila toženčevega vozila napravil servis glave motorja, obnovil šobe, zamenjal zobati jermen in turbinski polnilnik), razen za turbinski polnilnik, je tožnik izdal račun; - toženec je od tega plačal le menjavo zobatega jermena (kar je bilo s toženčeve strani nesporno naročeno), plačilo obnove šob in servisa glave motorja je zavračal; - za ta dela je bil izdan poseben račun, ki ga toženec ni plačal; - dodatnih del toženec ni naročil, tožencu nikoli med popravilom ni bilo rečeno, da bo moral ta dela plačati; - s strani tožnika tožencu ni bil izdan predračun, tožnik s strani toženca ni pridobil podpisa delovnega naloga.

7. Višje sodišče kot odločilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, da toženec dodatnih del ni naročil in se jih ni zavezal plačati. Temelja oziroma pravne podlage, na kateri je tožnik gradil zahtevek, ki po svoji vsebini predstavlja plačilo računa v višini 1.236,25 EUR, ni. Pravilno je v tem okviru sodišče prve stopnje izpostavilo tudi, da tožnik tožencu ni izdal predračuna, niti ni tožnik s strani toženca pridobil podpisa delovnega naloga, kar vse bi moral storiti po splošnih pogojih poslovanja. Pritožbene navedbe, da je bila sklenjena nova podjemna pogodba za dodatna dela, ter očitki glede predračuna in glede podpisa delovnega naloga nimajo podlage v s strani sodišča prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, na katerega je višje sodišče v sporu majhne vrednosti vezano. Ker je bilo ugotovljeno že to, da dodatna dela niso bila dogovorjena, pritožbena razprava o vsebini pogodbe, natančneje o ceni, ne terja dodatne obravnave. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage za ugotovitve o dodatnih delih. Ustrezne trditve je toženec podal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 11), tožnik pa se je branil z navedbami, da je toženec dodatna dela naročil (list. št. 29). Pritožnik sicer tudi v pritožbi sam izpostavlja (drugi odstavek na 4. strani pritožbe), da je bistvo trditvene podlage tožene stranke, da toženec dodatnih del ni naročil. 8. Res je sodišče prve stopnje podalo tudi razloge v sferi odgovornosti za stvarne napake in glede garancije in se v tem okviru opredeljevalo do, po tem naziranju, (tretjega) popravila avtomobila. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje in z njimi povezane pravne opredelitve niso odločilni, ključni so razlogi, kot izhajajo iz 7. točke te obrazložitve, torej, da ni izkazano, da so bila dodatna dela dogovorjena. Pritožbeni očitki, da tožnik (pravočasnih) trditev o odgovornosti za stvarne napake oziroma glede uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov ni podal, ter da ni navajal, da so bila dela izvedena v sklopu zamenjave turbinskega polnilnika, zato ne terjajo dodatne obravnave. Iz istega razloga dodatnega obravnavanja ne terjajo očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje glede vprašanja strokovne menjave turbinskega polnilnika angažirati izvedenca avtomobilske stroke in pritožbene navedbe, da je tožnik tako prvo kot drugo menjavo motorja izvedel skladno z navodili in pravili stroke. Očitki, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo stroškovni vidik servisa, zaradi česar se tožnik za predmetne posege ni odločil že prej, prav tako ne sodijo v pravno relevanten okvir in tudi sicer nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju.

9. Očitki, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbama tožencev, po svoji vsebini predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Pritožbeno ponovljene očitke, da tožniku plačilo za dodatna dela pripada na podlagi določil o poslovodstvu brez naročila, je v 15. točki obrazložitve pravilno obravnavalo že sodišče prve stopnje, zato se višje sodišče na razloge v izogib ponavljanju sklicuje in jim pritrjuje.

11. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožencev ni pripomogel k odločanju višjega sodišča, zato ni bil potreben. Toženca sama krijeta stroške, ki so jima nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

13. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je v zadevi odločila sodnica posameznica.