Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 18.299,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.345,35 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude od zapadlosti dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v vsakem primeru s stroškovno posledico. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbena kazen neke vrste pavšalna odškodnina in da je ni mogoče uporabiti zunaj meja in namena, ki jih določajo delovnopravni predpisi ter glede na določbe ZDR in tedaj veljavne kolektivne pogodbe, ter da pogodbena kazen za kršitev konkurenčne klavzule ni bila v skladu z zavezujočimi predpisi, zaradi česar je dogovor o njej ničen. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 211/2009, iz katere izhaja, da je implementacija tega instituta v takšnih primerih povsem zakonita in veljavna. Meni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sta se stranki dogovorili za pogodbeno kazen za primer kršitve konkurenčne klavzule, kar pomeni, da je bila tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom dolžna dokazati le, da gre v konkretnem primeru za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitev izvira iz sfere toženca, poleg tega pa seveda tudi veljavnost same konkurenčne klavzule v dogovorjeni obliki in vsebini. Trdi, da je sodišče prve stopnje pri presoji pravno relevantnih dejstev sledilo povsem napačni premisi, saj je ugotavljalo, ali je tožeči stranki uspelo dokazati vse predpostavke, ki jih je treba dokazati, kadar tožnik želi uspeti z zahtevkom za pavšalno odškodnino. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 245/2007. Zatrjuje, da je v predmetni zadevi podala trditveno podlago v smeri možnosti nastanka škode in se sklicuje na tožbene navedbe v zvezi z osebnimi poznanstvi toženca z zavarovalci, udeleževanjem na prodajnih razgovorih, dostopom do vrste internih programskih aplikacij ter podatkov o zavarovanju vseh zavarovalcev tožeče stranke. Sklicuje se na izpovedi prič o tem, da na novo zavarovalnico niso prešli zgolj sorodniki toženca, sodišču prve stopnje pa očita, da je v obrazložitvi sodbe zgolj povzelo zatrjevanja toženca in ni napravilo dokazne ocene. Kot napačne označuje tudi zaključke sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi zaradi odhoda toženca z njim odšli morebiti zavarovanci, da je izgubila kak posel ali kakšen del svojega zaslužka. Pove, da prehod zavarovanca pomeni tudi izgubo posla in dela zaslužka, kar posledično pomeni nastanek škode. Poleg navedenega se sklicuje na trditve v vlogah, da je toženec imel dostop do programske aplikacije A., v kateri se nahajajo podatki o vseh zavarovancih tožeče stranke, kar je poslovna skrivnost. Dalje se sklicuje na tožbene navedbe, da prestop zastopnika h konkurenčni zavarovalnici pomeni tudi grožnjo razkritja cenika ter implementacije zavarovalnih produktov. Toženec po besedah tožeče stranke pri novem delodajalcu opravlja praktično enako delo, kot ga je opravljal pri njej in pri njem uporablja v svoj prid (oziroma v prid stranskega intervenienta) pridobljene informacije o prodajnih prijemih, strategijah, metodah, tehnikah, konceptih, produktih, cenikih s komercialnimi popusti idr. Dalje zatrjuje, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče med drugim ni obrazložilo, ali je toženec pri tožniku pridobil poslovne zveze oziroma znanja, oziroma so v zvezi s tem razlogi sodbe nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožeče stranke za predmetni spor ni ključno, kdo je polico dejansko podpisal oziroma sklenil zavarovanje, temveč dejstvo, da je toženec na druge načine, tudi s predhodnim delom zavarovalnega zastopnika, pridobival oziroma ohranjal poslovne zveze. Sodišče je po njenem mnenju neutemeljeno upoštevalo le čas po sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi, saj ima v skladu z namenom konkurenčne klavzule tožeča stranka pravico zaščititi vsa poslovna znanja in zveze, ki jih je toženec kadarkoli pridobil pri njej, torej tudi tista, ki jih je pridobil v času pred sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi. Kot nejasno graja obrazložitev sodbe v 11. točki, saj sodišče ni naredilo dokazne ocene, ali je toženec pri tožeči stranki pridobil specifična znanja. Meni, da je upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve sodbe napisalo, da tožeča stranka ni izkazala nastanka škode in vzročne zveze, zapisano šteti, da je izkazana protipravnost ravnanja toženca - kršitev konkurenčne klavzule, za veljavnost katere pa je odločilno, da je toženec pri tožeči stranki pridobil posebna znanja oziroma izkušnje. Priglaša stroške sodne takse po odmeri sodišča. 3. Pritožba je bila vročena tožencu in stranskemu intervenientu, ki po pooblaščenki vlagata odgovor na pritožbo, predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglašata strošek odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni zaradi toženčeve kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, saj se je po toženčevi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki, pri kateri je delal kot vodja prodajne skupine, takoj zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici.

7. V prvem odstavku 38. člena v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, je določeno, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula). Skladno z določbo prvega odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Skladno z določbo 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Če je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Po 252. členu OZ pa sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavni ZDR ni predpisoval pogodbene kazni, niti ni pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule urejala tedaj veljavna kolektivna pogodba dejavnosti (Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije iz leta 1998), temveč je možnost določitve pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule predvidela šele leta 2011 sklenjena Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije, pri čemer tudi ta ni določila okvirne višine. Zavzelo je stališče, da glede na to, da pogodbena kazen v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi med strankama s kolektivno pogodbo dejavnosti ni bila predvidena, je stranki s pogodbo o zaposlitvi nista mogli veljavno dogovoriti, zato je ničen dogovor o tem v pogodbi o zaposlitvi.

9. Stališče sodišče prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti (oziroma je ta dogovor ničen), če ta možnost ni izrecno omogočena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Skladno s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011 je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer se pa glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.

10. Prav tako nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba zahtevek zavrniti tudi, v kolikor bi se stranki z dogovorom o pogodbeni kazni morebiti dogovorili za pavšalno odškodnino skladno s 185. členom ZDR, saj niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženca. V predmetni zadevi se stranki pogodbe o zaposlitvi oziroma dogovora o konkurenčni klavzuli nista dogovorili za pavšalno odškodnino, temveč za (tudi v takem primeru dopustno) pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 211/2009).

11. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pri tem pa ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za ugotovitev, ali je tožeča stranka upravičena do pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tako da je glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo ugotoviti, ali je dogovorjena konkurenčna klavzula veljavna in ali jo je toženec kršil. V primeru, da bo ugotovilo, da je do kršitve prišlo, bo moralo glede na predlog toženca presoditi še, ali so podani pogoji za zmanjšanje dogovorjene pogodbene kazni, oziroma ali je ta glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (252. člen OZ).

12. Do drugih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker za odločitev o pritožbi niso pravno pomembne (360. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.