Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je stečajni postopek začasna ovira za uvedbo oziroma vodenje izvršilnega postopka, vendar je v nadaljevanju zmotno in predvsem preuranjeno zaključilo, da se denarna kazen ne da oziroma se ne bo dala prisilno izterjati. To okoliščino bo namreč mogoče ugotoviti šele po končanem stečajnem postopku zoper obsojenega, v katerem je sicer Republika Slovenija prijavila med drugimi tudi terjatev iz naslova te denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR (list. št. 463 in 464 v spisu). Šele po tem, če denarna kazen ne bo plačana iz unovčene stečajne mase oziroma, če je prostovoljno ne bo plačal niti obsojeni sam, bo lahko sodišče ponovno začelo oziroma nadaljevalo s prisilno izterjavo te denarne kazni v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo s sodbo, vendar je svojo odločitev napačno oprlo na določbo 130. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki velja le za prisilno izterjavo denarnih kazni, predpisanih v ZKP, namesto pravilno na določbo šestega odstavka 129.a člena ZKP, ki se nanaša na spremembo denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, v kazen zapora. Posledično je napačno določilo število dni zapora po 130. členu ZKP, namesto pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, po kateri se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora.

Izrek

Pritožbi obsojenega N. N. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se denarna kazen 1.000,00 EUR, ki je bila obsojenemu N.N. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 26460/2014 z dne 8. 9. 2014, izvrši tako, da se obsojenemu določi 23 dni zapora. Če obsojeni izrečeno denarno kazen plača, se izvrševanje zapora ustavi.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojeni zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Obsojeni navaja, da je zaporno kazen po pravnomočni sodbi že v celoti prestal, denarne kazni pa še vedno ni zmožen plačati. Od dne 29. 1. 2018 dalje je v osebnem stečaju.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je bil v posledici začetka postopka osebnega stečaja nad obsojencem, izvršilni postopek zoper obsojenca pri Okrajnem sodišču na Ptuju ustavljen. Navaja še, da je stečajni postopek začasna ovira za uvedbo oziroma vodenje izvršilnega postopka in ker bo zastaranje izvršitve denarne kazni nastopilo že 10. 10. 2018, je sodišče zaključilo, da se predmetna denarna kazen ne da, oziroma je pričakovati, da se tudi v bližnji prihodnosti ne bo dala prisilno izterjati.

6. Ta ocena in zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen. Izvršilni postopek, v katerem se opravi prisilna izterjava denarne kazni, je bil zoper obsojenega uveden po uradni dolžnosti in nato s sklepom I 117/2017 z dne 23. 3. 2018, z dnem 29. 1. 2018 ustavljen. To dejstvo pa v obravnavanem primeru ne pomeni, da se denarna kazen ne da oziroma tudi v bližnji prihodnosti ne bo dala prisilno izterjati, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Izvršilni postopek je bil namreč ustavljen zaradi začetka osebnega stečaja zoper obsojenega, obligatorno, na podlagi 1. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da se postopek izvršbe ustavi z začetkom stečajnega postopka, če upnik v postopku izvršbe do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. Citirana določba torej pomeni, da izvršba zoper obsojenega ni več dopustna po samem zakonu, zaradi začetka stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je stečajni postopek začasna ovira za uvedbo oziroma vodenje izvršilnega postopka, vendar je v nadaljevanju zmotno in predvsem preuranjeno zaključilo, da se denarna kazen ne da oziroma se ne bo dala prisilno izterjati. To okoliščino bo namreč mogoče ugotoviti šele po končanem stečajnem postopku zoper obsojenega, v katerem je sicer Republika Slovenija prijavila med drugimi tudi terjatev iz naslova te denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR (list. št. 463 in 464 v spisu). Šele po tem, če denarna kazen ne bo plačana iz unovčene stečajne mase oziroma, če je prostovoljno ne bo plačal niti obsojeni sam, bo lahko sodišče ponovno začelo oziroma nadaljevalo s prisilno izterjavo te denarne kazni v izvršilnem postopku.

7. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov. Vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, odpust obveznosti ne učinkuje za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku ne bo nobena ovira za nadaljnjo prisilno izterjavo izrečene denarne kazni, če ta ne bo plačana.

8. Ob navedenem je treba še dodati, da zastaranje izvršitve denarne kazni ne bo nastopilo že dne 10. 10. 2018, kot je to zmotno navedlo sodišče prve stopnje, saj v skladu z določbo drugega odstavka 94. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja zoper obsojenega, to je od začetka postopka pa vse do pravnomočnega končanja. Tudi obsojeni v pritožbi zmotno zatrjuje, da je izvršitev denarne kazen zastarala že dne 10. 10. 2017, ker naj bi veljal triletni zastaralni rok. V skladu z določbo prvega odstavka 93. člena KZ-1 namreč izvršitev denarne kazni kot stranske kazni, ki je bila izrečena obsojenemu v obravnavanem primeru, zastara, ko potečejo štiri leta od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena. Ta rok pa glede na pravnomočnost sodbe dne 10. 10. 2014 in ob upoštevanju dejstva, da zastaranje od začetka postopka osebnega stečaja nad obsojencem dne 29. 1. 2018 dalje ne teče, še ni potekel. 9. Pritožba obsojenega zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja je torej utemeljena in terja razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker obsojeni v pritožbi ne navaja nobenih utemeljenih razlogov za dodelitev zadeve drugemu sodniku, bo v skladu z določbo šestega odstavka 129.a člena ZKP, po kateri odloča o spremembi denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, v kazen zapora, s sodbo predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je na prvi stopnji izreklo denarno kazen, ponovno odločitev sprejel isti sodnik.

10. Kljub navedenemu in sprejeti odločitvi, je po oceni pritožbenega sodišča smotrno opozoriti, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo s sodbo, vendar je svojo odločitev napačno oprlo na določbo 130. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki velja le za prisilno izterjavo denarnih kazni, predpisanih v ZKP, namesto pravilno na določbo šestega odstavka 129.a člena ZKP, ki se nanaša na spremembo denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, v kazen zapora. Posledično je napačno določilo število dni zapora po 130. členu ZKP, namesto pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, po kateri se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. S tem je sodišče prve stopnje storilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, vendar v korist obsojenega, saj bi pravilna uporaba zakonskih določb pomenila več dni določene kazni zapora. Zato se sodba iz tega razloga in tudi ob upoštevanju določbe 385. člena ZKP, ne bi mogla spremeniti v njegovo škodo. Enako pa velja tudi za morebitno ponovno odločitev sodišča prve stopnje v primeru, da bo po zaključenem postopku osebnega stečaja nad obsojencem, če denarna kazen še vedno ne bo plačana, ponovno odločalo o njeni spremembi v kazen zapora po šestem odstavku 129.a člena ZKP.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).