Jedro

Glede nesporne okoliščine in ugotovitve sodišča prve stopnje bi bil predlagani ukrep po eni strani neučinkovit, po drugi strani pa tudi pretiran, nesorazmeren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo ukrepov po Zakonu o o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), po katerem je predlagal, da se nasprotnemu udeležencu naloži prepustitev stanovanjske hiše na naslovu A. v izključno uporabo za dobo šestih mesecev ter se mu za isto obdobje prepove približevanje predlagatelju na manj kot 200 metrov in kakršnokoli navezovanje stikov z njim. Tako je odločilo, ker je ocenilo, da kljub izredno slabim razmeram v širši družini oz. kljub stiski, ki pa je vzajemna, predlagatelj od nasprotnega udeleženca ni ogrožen.

2. Predlagatelj se proti sklepu pritožuje, sklicuje se na vse pritožbene razloge, predlaga njegovo razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi pred sodiščem prve stopnje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Najprej pritožnik graja ravnaje sodišča prve stopnje, ko je to zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem psihiatrom oz. psihologom, ki bi po njegovem mnenju moral biti angažiran. Trdi, da tak dokaz kljub nujnosti in hitrosti postopka ne more biti prepovedan. Meni, da tudi v tem postopku veljajo pravila ZPP, ne pa kakšna drugačna, bolj ohlapna. Potem trdi, da je žrtev nasilja v lastni hiši, da ga je strah, ponižan je, čuti se manjvrednega. Pravi, da sodišče ni zadosti razčistilo situacije v družini, zadevo je obravnavalo enostransko; priča A.A., ki je govorila o tem, da ni zadosti podatkov o podrejenosti, se je namreč oprla le na psihiatrično mnenje nasprotnega udeleženca. Navaja, da tega postopka ni sprožil zaradi urejanja premoženjskih razmer, medsebojni konflikti in nerazrešeni spori pa ne bi smeli biti razlog za zavrnitev njegovega predloga. Sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do posnetka na zgoščenki, iz katerega je razvidno, kako ga je nasprotni udeleženec prijel za očala in povlekel, niti ni upoštevalo izpovedi prič B.B. in C.C. iz kazenskega postopka. Meni, da sodišče ne bi smelo minimizirati groženj nasprotnega udeleženca, češ da se bo ubil, še prej pa komu drugemu kaj naredil. Ogroženost predlagatelja bi moralo presoditi sodišče, ne pa tega prepustiti CSD. Opozarja na ugotovitev, da je zdravnica nasprotnemu udeležencu rekla, da mora držati roke v žepu, da mu v jezi ne bi ušle. To kaže na njegovo frustriranost in težko samokontrolo. Pritožnik obsežno pritožbo sklene z očitkom glede uporabe prava, češ da sodišče ni uporabilo določb 19. in 21. čl. ZPND.

3. Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 19. in drugih čl. ZPND, kot to ustrezno povzema na 4. neoštevilčeni strani pod točko 6. in 7. Ukrepov, ki jih ta določba predvideva za preprečevanje nasilja v družini, ni izreklo, ker ni ugotovilo pogojev za to.

7. Postopek sicer ni bil v celoti ustrezno voden, bil je predolg, torej prepočasen, vendar to ni vodilo do vsebinske napačnosti izpodbijanje odločitve. Kot nekje v pritožbi omenja že pritožnik sam, so postopki po ZPND nujni in prednostni, torej hitri (24. čl. ZPND). Ukrepi, ki jih sodišče lahko izreče po tem zakonu, so samo začasni, in sicer se jih lahko izreče za največ 6 mesecev ter se jih lahko še največ toliko časa enkrat podaljša (4. odst. 19. čl. ZPND).(1) Navedeno logično pomeni, da je tudi dokazni postopek v funkciji nujnosti in hitrosti postopka ter začasnosti varstva, ki se žrtvi lahko nudi. Po naravi zadeve (dokazni) postopek ne more in ne sme biti daljši, kot pa je možni oz. eventualno izrečeni ukrep. To sicer še ne pomeni, da je dokaz z izvedencem v teh postopkih na splošno prepovedan; gre za nepravdni postopek (tako določa 24. čl. ZPND), ki je splošno urejen v Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP), in v katerem se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Velja torej načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da ni dokaznih pravil, da so dokazna sredstva enakovredna, sodišče pa sámo odloči, katere dokaze bo izvedlo. Dokaz z izvedencem se izvede, kadar sodišče nima dovolj potrebnega znanja, da bi sámo ugotovilo neko pravno pomembno dejstvo. Zaradi kompleksnosti izvedbe tega dokaza (ki je praviloma v podajanju pisne ekspertize, s katero morata biti tudi obe strani ustrezno seznanjeni) je njegova izvedba relativno zamudna. To sicer samo po sebi ne pomeni, da se ta dokaz nikoli ne more oz. ne sme izvesti, pomeni pa, da mora biti sodišče pri sklepanju o izvedbi tega dokaza res še posebej pazljivo in skrbno, da ne bi šel ta dokaz, če res ni nujen, po nepotrebnem na račun hitrosti in nujnosti postopka.

8. V tem konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da dokaz z izvedencem (psihološke oz. psihiatrične stroke) ni potreben. O predlagateljevem duševnem stanju bi se res lahko najbolj precizno izrekel strokovnjak, vendar to za ugotavljanje pogojev za izrek ukrepov po ZPND ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so odnosi v družini skrajno napeti, kar obremenjuje vse udeležence. Ugotavlja tudi indice, ki bi lahko kazali tudi na nasilje nasprotnega udeleženca (npr. grožnja, posredno zaznana na CSD, da se bo ubil, še prej pa komu drugemu kaj naredil), kot tudi na nasilje predlagatelja do nasprotnega udeleženca (ovadba zaradi poškodbe). Ugotovilo je tudi medsebojno verbalno nasilje (zmerjanje, grožnje). Zato niti ni bilo potrebe ugotavljati prav vsake podrobnosti vsakega zatrjevanega incidenta in se opredeljevati do vsakega neljubega dogodka; neutemeljen je torej očitek ne-vpogleda v posnetek na DVD oz. ne-opredelitve tam zabeleženega domnevnega incidenta.

9. Predlaganega ukrepa sodišče prve stopnje ni izreklo zato, ker je ocenilo, da nasprotni udeleženec predlagatelja ne ogroža. Ugotovilo je, da v odnosu tast-zet prvi ni v podrejenem položaju (torej položaju ogroženosti), da se zet (se pravi nasprotni udeleženec) bolj obrača po pomoč na Center za socialno delo, prav tako pa je sebi že poiskal strokovno (psihiatrično) pomoč. Pritožbeno sodišče te ugotovitve sprejema kot dovolj zanesljivo in tudi pošteno, ne „enostransko“, kot trdi pritožba, ugotovljene. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze razen angažiranja izvedenca, do vseh relevantnih se je tudi ustrezno opredelilo. Pritožnikovo nasprotovanje pričam oz. oceni njihovih izpovedb ni utemeljeno. A.A., socialna delavka, ki je povedala, da v obravnavani družinski problematiki ni zaznala predlagateljevega strahu in tega, da bi bil kdorkoli v podrejenem položaju, tega ni oprla na izvide nasprotnega udeleženca, pač pa je to njena lastna ocena, ki jo je solidno, spontano in organsko tudi pojasnila oz. obrazložila. Da pa se sodišče ni oprlo na izpovedbe prič B.B. in C.C. iz kazenskega postopka, ni nobena napaka. Prvič, sodišče že na splošno ne more ocenjevati izpovedb, ki so bile podane v nekem drugem postopku, saj bi bilo to zoper načelo neposrednosti, drugič pa kazenski postopek teče proti predlagatelju in ne proti nasprotnemu udeležencu.

10. Z oceno, da izrek ukrepa (začasna izselitev udeleženca iz hiše in prepoved približevanja) ne bi bil na mestu, se pritožbeno sodišče strinja. Glede na nesporne okoliščine in ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče dodaja, da bi bil predlagani ukrep po eni strani neučinkovit, po drugi strani pa tudi pretiran, nesorazmeren.

11. Predlagatelj je torej tast nasprotnega udeleženca. Slednji živi s svojo (ožjo) družino, z ženo in otroki, v isti hiši kot predlagatelj, ne pa tudi v istem (tj. skupnem) gospodinjstvu; predlagatelj ima očitno svoje stanovanje v pritličju. Polovica hiše je last predlagatelja, druga polovica pa je očitno še sporna zaradi nerešenega dedovanja po njegovi ženi. Nasprotni udeleženec z družino živi v tej hiši že enajst let. Poleg zatrjevanih vlaganj nasprotnega udeleženca in dedovanja je sporno tudi plačevanje mesečnih stroškov, kar vse generira medsebojne spore, ki občasno eskalirajo v posamezna nasilna ravnanja tako nasprotnega udeleženca do predlagatelja, kot tudi obratno. Vse to so bodisi nesporna (neprerekana) dejstva bodisi zanesljivo ugotovljene okoliščine. Pritožbeno oporekanje, da postopek ni sprožen z namenom urejanja premoženjskih sporov, je nesklepčno; logično je, da zgolj to ne bo utemeljen razlog za zavrnitev predlaganega ukrepa za varstvo pred nasiljem, a to še ne vodi do drugačnega zaključka.

12. Vse te zgoraj navedene okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča izrazito kažejo na to, da začasna izselitev nasprotnega udeleženca (skupaj s prepovedjo približevanja predlagatelju) ne bi učinkovito končala nesoglasij, ki povzročajo (potencialno) nasilje, s tem pa niti samega morebitnega nasilja. Predlagani ukrep torej ne bil bil primeren (učinkovit).

13. Predlagani ukrep tudi ne bi bil sorazmeren. De facto bi pomenil namreč, da bi bil nasprotni udeleženec ločen tudi od svoje ožje družine, žene in otrok, ki stanujejo na istem naslovu kot oba udeleženca tega postopka, kar pa ni primerno oz. ni ustrezno, saj ni prav nobenih znakov (trditev), da bi nasprotni udeleženec kakorkoli ogrožal ženo in otroke.

14. Res je, da ima (vsaka) žrtev nasilja poleg drugih pravnih sredstev v drugih postopkih (zlasti kazenskem) še po določbah ZPND na voljo več možnosti zahtevati izvedbo postopkov in ukrepov, ki so potrebni za njeno zaščito (5. čl. ZPND), a vse to glede na stopnjo svoje ogroženosti. Ugotovitve v tem postopku ne kažejo, da bi bila ta pri predlagatelju taka, da bi terjala izrek ukrepov po ZPND. Kot že večkrat poudarjeno, je varstvo za žrtve po ZPND le začasno, dokler si ne uspejo na ustrezen način trajno urediti svojega položaja. Da tu ne gre za primer nuje oz. potrebe po začasnem varstvu, ex post facto pokaže tudi dejstvo, da bi tudi v primeru, če bi predlagatelj s svojim predlogom uspel, zahtevano varstvo že zdavnaj poteklo. Postopek namreč ni bil voden ustrezno hitro in ažurno, delno tudi po krivdi samega predlagatelja - tudi on je enkrat predlagal preložitev naroka, predlagal je celo izvedbo dokaza z izvedencem.

15. Ker pritožba torej ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo predlagateljevo pritožbo ter sklep potrdilo na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP.

Op. št. (1): Primerjava med ukrepom po ZPND in med začasno odredbo se vsiljuje sama po sebi in je utemeljena, relevantna. Glej več v Pavčnik T.: Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, v: Pravosodni bilten, št. 2/2012, str. 95, in Bergant Rakočević V.: Problemi izrekanja in izvajanja prepovedi nasilnih dejanj po ZPND, Pravna praksa, 2015, št. 3-4, str. 12-14.