Jedro

Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine je odločilna namembnost in stanje te nepremičnine ob dejanskem odvzemu (t. im. dejanska razlastitev).

Glede odločanja o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino je v praksi Vrhovnega sodišča oblikovano stališče, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku.

Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.

Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).

Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.

Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ. Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagateljici zakonske zamudne obresti od 20. 9. 2015 dalje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Nasprotna udeleženka je dolžna predlagateljici v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 114,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za razlaščene nepremičnine (ID znak: parcela 010, parcela 011, parcela 014 in parcela 0031) v znesku 5.613,04 EUR, ter nasprotni udeleženki naložilo, da jo predlagateljici plača v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Glede stroškov postopka je sklenilo, da jih bo odmerilo s posebnim sklepom (točka II izreka).

2. Predlagateljica izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)3. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da nasprotni udeleženki naloži plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.011,23 EUR od 13. 10. 2007 dalje in od zneska 4.601,81 EUR od 21. 2. 2007 dalje. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Predlagateljica sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da je izvedenec pri cenitvi nepremičnin upošteval tudi nemožnost uporabe, oziroma odškodnino za obdobje od dejanske razlastitve. Na tej podlagi je naredilo napačen zaključek, da je z odškodnino, ki se nanaša na strošek nakupa nepremičnin in lesno maso, krita tudi odmena za obdobje od dejanske razlastitve. S tem, ko predlagateljici poleg odškodnine v višini vrednosti razlaščenih nepremičnin ni priznalo tudi zakonskih zamudnih obresti, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Zavzelo je napačno stališče, da sta objektivni in subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje obresti potekla že leta 2012. Tudi v primeru pravilnosti stališča o 5-letnem zastaralnem roku bi moralo sodišče predlagateljici priznati obresti vsaj od 20. 9. 2013 dalje (tj. 5 let pred vložitvijo zahteve za določitev odškodnine). Sodišče je predlagateljici prisodilo manj, kot bi prisodilo razlaščencu, ki ga je država razlastila v skladu s predpisi. Takšnemu razlaščencu bi šle zakonske zamudne obresti od začetka razlastitvenega postopka, oziroma od zaznambe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi. Predlagateljica se sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 335/2017. 4. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi predloga razlastitvenega zavezanca določilo odškodnino za razlaščene nepremičnine v k. o. Y (parcela 003) in k. o. X (parcele 010, 011 in 014), v skupni višini 5.613,04 EUR (prvi odstavek 206. člena v zvezi s šestim odstavkom 207. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2)4). Upoštevalo je namembnost in stanje razlaščenih nepremičnin ob dejanskem odvzemu, saj jih je nasprotna udeleženka vzela v posest že pred izvedbo razlastitvenega postopka (t. i. dejanska razlastitev). Nepremičnine so bile ob dejanskem odvzemu opredeljene kot gozd (ob formalni razlastitvi so bile del državne ceste A. – B.), zato je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine izhajalo iz te okoliščine. V pritožbenem postopku med udeležencema ni več sporna višina odmerjene odškodnine.

7. Pritožbeni očitki se nanašajo le na odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo od izdaje izpodbijanega sklepa dalje (od izteka 15 – dnevnega paricijskega roka dalje do plačila). Predlagateljica je zakonske zamudne obresti zahtevala od 13. 10. 2007 dalje (za znesek 1.011,23 EUR) in od 21. 2. 2007 dalje (za znesek 4.601,81 EUR), in sicer z utemeljitvijo, da ima njen obrestni predlog podlago v nezakonitem ravnanju razlastitvenega upravičenca pred razlastitvenim postopkom. Pri enakem predlogu vztraja tudi v pritožbi.

8. Sklicujoč se na stališče, oblikovano v praksi Vrhovnega sodišča, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku, je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na ugotovitve: - da je predlagateljica postala lastnica obravnavanih nepremičnin na podlagi dveh denacionalizacijskih odločb, pravnomočnih 21. 2. 2007 in 13. 10. 2007, - da je bila takrat na teh nepremičninah že zgrajena cesta, - da je imela predlagateljica v obdobju, ko po lastnih navedbah zaradi rekonstrukcije ceste nepremičnin ni mogla uporabljati (2007 – 2012), zoper nasprotno udeleženko odškodninski zahtevek zaradi nemožnosti uporabe, ki ga ni izkoristila, - da je zaradi poteka subjektivnega in objektivnega roka glede obrestnega zahtevka najkasneje oktobra 2012 nastopilo zastaranje, - da je odmerjena odškodnina, ki zajema tri odškodninske postavke (odškodnina kot strošek nakupa nadomestnega zemljišča, druga odškodnina5 in odškodnina za lesno maso), delno tudi odmena za nemožnost uporabe. Po presoji sodišča prve stopnje torej predlagateljica ni upravičena do zahtevanih zamudnih obresti iz dveh (samostojnih) razlogov: ker odmerjena odškodnina že zajema tudi povrnitev koristi, in ker je obrestna terjatev zastarana.

9. Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah (npr. II Ips 874/2009, III Ips 46/2014, II Ips 335/2017) nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.

10. Z argumentom sodišča prve stopnje, da upravičenost do zamudnih obresti izključuje že dejstvo, da je v odmerjeni odškodnini zajeta tudi odmena zaradi nemožnosti uporabe, ni mogoče soglašati. Upoštevajoč zgoraj navedene metode odmere odmene (za obdobje od dejanske do formalne razlastitve), ter dejstvo, da je predlagateljica zahtevala odmeno za predčasen odvzem nepremičnin le v obliki zakonskih zamudnih obresti (glej zapisnik z zadnjega naroka 9. 10. 2019, na listovni številki 53 v spisu), je jasno, da temelji argument na napačni predpostavki, da je v konkretnem postopku odmerjena odškodnina hkrati tudi odmena za lastnikovo prikrajšanje zaradi nemožnosti uporabe v obdobju od odvzema posesti do izdaje razlastitvene odločbe. Okoliščina, da odmerjena odškodnina v določenem deležu zajema tudi vrednost lesa, ne vodi avtomatično k presoji, da je bilo premoženjsko prikrajšanje predlagateljice odpravljeno. V odsotnosti trditev nasprotne udeleženke (v smeri, da odmerjena odškodnina nepravilno vključuje tudi druge vrste odmene, ne le odmeno za formalno razlastitev), sodišče prve stopnje niti ni imelo podlage za takšno presojo. Glede na stališče, oblikovano v praksi pritožbenega sodišča, da narava nepravdnega postopka ne omogoča odločanja o povračilnih zahtevkih na temelju 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ),6 pa takšna oblika odprave prikrajšanja, nastalega v obdobju od odvzema posesti do izdaje razlastitvene odločbe, v okviru nepravdnega postopka niti ni mogoča.7

11. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo.8 Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).

12. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je obrestna terjatev prenehala zaradi zastaranja, temelji na naslednji pravni logiki: Obveznost plačila odškodninske terjatve zaradi odvzema nepremičnin je šteti za zapadlo ob dejanskem odvzemu. Predlagateljica bi lahko zaradi posegov v njeno lastnino od oktobra 2007 (vezano na pravnomočnost denacionalizacijske odločbe) dalje zoper nasprotno udeleženko uveljavljala zahtevke po splošnih pravilih obligacijskega prava (odškodninski zahtevek ali zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve). Upoštevajoč (najdaljši) 5–letni zastaralni rok za odškodninske oziroma povračilne zahtevke, je zastaranje glede teh zahtevkov nastopilo najkasneje oktobra 2012. Zaradi zastaranja glavne terjatve je zastarala tudi obrestna terjatev (344. člen OZ9).

13. Argumentacija sodišča prve stopnje omogoča razlago, da ima razlastitveni zavezanec dve odškodninski terjatvi: terjatev, ki bi jo lahko od dejanske razlastitve dalje uveljavljal v pravdi10 (in ki je zaradi zastaranja prenehala), in terjatev, ki je nastala ob formalni razlastitvi. Pritožbeno sodišče se s takšno argumentacijo ne strinja. Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.

14. Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ.11 Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.12 Stališče pritožbe o upravičenosti do zamudnih obresti od dejanskega odvzema nepremičnin dalje (od pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb dalje) je v okoliščinah konkretnega primera pravno nesprejemljivo, saj predstavlja popoln obid pravil o zastaranju. Obrestni zahtevek ima obligacijsko naravo, zato je podvržen zastaranju. Upoštevajoč cilje instituta zastaranja (varstvo dolžnika, javni interes, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča)13 ni najti nobenih prepričljivih razlogov za presojo, da instituta zastaranja ne bi bilo dopustno uporabljati za pravne položaje razlastitev.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v točki I izreka spremenilo tako, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljici plačati zakonske zamudne obresti (od zneska 5.613,04 EUR) od 20. 9. 2015 dalje. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo.

16. Glede na delni pritožbeni uspeh je predlagateljica na podlagi 104. člena ZNP14 upravičena do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov,15 in sicer v višini 114,06 EUR (500 točk oziroma 300 EUR za pritožbo, po tar. št. 22/3 Odvetniške tarife, povečano za materialne stroške, 22 % DDV in plačano sodno takso za pritožbeni postopek v višini 20 EUR, skupaj 393,32 EUR, upoštevajoč 29 % pritožbeni uspeh). Navedeni znesek je dolžna nasprotna udeleženka predlagateljici plačati v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Del identifikacijske oznake nepremičnine, ki označuje katastrsko občino (Y), je pomotoma izpadel iz izreka (ID znak nepremičnine je parcela 003). 2 Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami 3 Ur. l. SRS, št. 30/1986, s spremembami in dopolnitvami 4 Ur. l. RS, št. 61/2017 5 Iz cenitvenega poročila, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje določilo višino odškodnine, izhaja, da ta del odškodnine zajema stroške novega nasada, stroške gojitvenih in varstvenih del ter izgubo čistega dohodka. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami 7 Nepravdno sodišče lahko v okviru nepravdnega postopka odloča le o pavšalnem nadomestilu v obliki obresti za čas od dejanskega odvzema do izdaje razlastitvene odločbe. Glej odločbi VSL I Cp 1066/2018 in II Cp 2402/2018. 8 Primerjaj II Ips 874/2009: „…Rešitev, po kateri bi imel prikrajšani le pravico do enake odškodnine kot v primeru zakonito izvedenega razlastitvenega postopka, že na prvi pogled ne deluje preventivno…“. 9 Ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni (344. člen OZ). 10 Kot potencialna razlastitvena zavezanka predlagateljica ni imela možnosti sprožiti razlastitveni postopek (ta se je skladno s prvim odstavku 95. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) lahko začel le z vložitvijo zahteve razlastitvenega upravičenca), imela pa je možnost uveljavljati zahtevke po splošnih pravilih odškodninskega prava. 11 Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja (prvi odstavek 347. člena OZ). 12 Upoštevajoč stališče sodne prakse, da je v primeru, če je bila škoda razlaščencu povzročena z dopustnim ravnanjem, torej s pravnomočno odločbo o razlastitvi, razlastitveni upravičenec z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine prišel v zamudo najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi (glej II Ips 15/2015, II Ips 79/2011 ter odločbi VSL II Cp 2455/2015 in II Cp 294/2017). 13 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-849/14-49 (40. točka obrazložitve). 14 Stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine (104. člen ZNP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019). 15 Pritožbeno sodišče je s pomočjo programa Vrhovnega sodišča izračunalo višino zahtevanih zamudnih obresti (zakonske zamudne obresti od zneska 1.011,23 EUR od 13. 10. 2007 do 9. 10. 2019 znašajo 1.077,43 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 4.601,81 EUR od 21. 2. 2007 do 9. 10. 2019 pa znašajo 5.248,95 EUR ) in s tem sklepom priznanih zamudnih obresti (zakonske zamudne obresti od zneska 5.613,04 EUR od 20. 9. 2015 do 9. 10. 2019 znašajo 1.821,73 EUR). Pritožbeni uspeh predlagateljice je 29 %.