Jedro

Tožnik je bistveno omejen pri izvajanju osnovnih življenjskih potreb, kot so umivanje, britje, normalno hranjenje in podobno. Gre za aktivnosti, ki jih povprečno skrben človek opravi vsak dan, lahko tudi večkrat, prehranjevanje pa je sploh pogoj za preživetje.

Oviranost pri teh opravilih pomeni bistveno prikrajšanost pri zadovoljevanju najosnovnejših človekovih vsakodnevnih potreb, oziroma vlaganje bistveno več energije v vsakodnevno osnovno nego in oskrbo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o delni ugoditvi tožnikovi pritožbi ter v ustreznem delu sodba sodišča prve stopnje tako spremenita, da se v točki II. sodbe druge stopnje navedena delno spremenjena sodba prve stopnje glasi: "1. Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožniku S. D. odškodnino v višini 1,200.000,00 (enmilijondvestotisoč) SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1999 dalje do plačila, v 15 dneh.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 271.886,00 (dvestoenainsedemdesettisočosemstošestinosemdeset) SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 55.970,00 (petinpetdesettisočdevetstosedemdeset) SIT od 8.6.1999 dalje do plačila, od zneska 84.089,00 (štiriinosemdesettisočdevetinosemdeset) SIT od 4.11.1996 dalje do plačila, od zneska 30.300,00 (tridesettisočtristo) SIT od dne 2.6.1998 dalje do plačila in od zneska 101.527,00 (stoentisočpetstosedemindvajset) SIT od dne 7.12.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo."

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku stroške revizijskega postopka v višini 52.440,00 (dvainpetdesettisočštiristoštirideset) SIT, povečanimi za 19% DDV, vse skupaj pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2001 do plačila in v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nove škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in dosodilo tožniku 600.000,00 SIT od zahtevanih 1,990.000,00 SIT. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo dosojeno odškodnino za 200.000,00 SIT, zavrnilo pritožbo tožeče stranke v ostalem delu in v celoti pritožbo tožene stranke.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Trdi, da je poslabšanje zdravstvenega stanja pri tožniku tako, da ne gre več za srednjo škodo, ampak že za katastrofalno. Pri tožniku je nastal velik preskok v kvaliteti življenja. Sodišči nižjih stopenj sta premalo upoštevali, kako hudo je tožnik omejen pri izvajanju osnovnih življenjskih aktivnosti. Gre za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, kot so britje, hranjenje, zavezovanje čevljev, branje časopisov, prenašanje hrane iz trgovine, pisanje. Tožnik je odvisen od pomoči drugih ljudi in trpi zelo hude duševne bolečine. Zaradi zmotne uporabe kriterijev za odmero pravične denarne odškodnine se tožnik čuti diskriminiranega proti drugim oškodovancem. Revizija trdi, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati tudi čas čakanja na odmero odškodnine: tri leta in pol. Predlaga, da revizijsko sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977)), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP (1977)), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Obstoj nove škode pri tožniku je bil ugotovljen v obliki duševnih bolečin zaradi dodatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tožniku je prišlo do poslabšanja gibljivosti desnega komolca in leve podlahti, ki sta bila poškodovana v prometni nesreči v letu 1977. Posledica dodatne omejene gibljivosti je, da tožnik sedaj ne zmore več pisati z desno roko, držati časopisa, nositi bremen v tej roki, ne more se normalno umivati, briti, normalno hraniti in ukvarjati s športom, kar vse je pred poslabšanjem v letu 1995 in 1996 še lahko počel. Ob slabšanju vremena se pojavljajo bolečine, prav tako ko je mrzlo in pri obremenitvah z domačimi opravili. Sprejeta je bila ocena, da znaša naknadno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku, ki ga je moč pripisati posledicam nesreče, za katero odgovarja tožena zavarovalnica, 15 odstotkov. Opisane dejanske ugotovitve vežejo revizijsko sodišče in predstavljajo dejansko podlago za preizkus pravilne uporabe materialnega prava (tretji odstavek 385. člena ZPP (1977)).

Tudi za odmero denarne odškodnine za novo škodo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je treba uporabiti kriterije, predpisane v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in kriterije, ki jih je sprejela sodna praksa v zvezi z uporabo materialnopravnih predpisov. Denarno odškodnino odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali, da je tožnik bistveno omejen pri izvajanju osnovnih življenjskih potreb, kot so umivanje, britje, normalno hranjenje in podobno. Gre za aktivnosti, ki jih povprečno skrben človek opravi vsak dan, lahko tudi večkrat, prehranjevanje pa je sploh pogoj za preživetje. Oviranost pri teh opravilih pomeni bistveno prikrajšanost pri zadovoljevanju najosnovnejših človekovih vsakodnevnih potreb, oziroma - kot pri tožniku - vlaganje bistveno več energije v vsakodnevno osnovno nego in oskrbo. Tako prikrajšanje zato zahteva primerno individualizacijo odmerjene odškodnine, kar je revizijsko sodišče moralo upoštevati zaradi pravilne uporabe 200. in 203. člena ZOR in zvišati odškodnino na 1,200.000,00 SIT.

Revizija sicer pretirava v trditvi, da gre pri tožniku za katastrofalno škodo. Temu ni mogoče pritrditi, saj je omejenost gibljivosti pri tožniku vendarle taka, da lahko še sam poskrbi za glavnino osnovne nege (razen britja) in ni odvisen od drugih ljudi, kot to prvič v reviziji navaja njegov pooblaščenec. Čas, ki je pretekel od vložitve tožbe (31.12.1996) do odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje (8.6.1999), ni nesorazmerno dolg, predvsem pa ni tako dolg, da bi terjal odmero višje odškodnine iz tega razloga. Sodna praksa je sprejela mnenje, da sme sodišče povišati odmerjeno odškodnino le takrat, kadar ugotovi, da to upravičujejo dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera. Po oceni revizijskega sodišča v obravnavanem primeru take okoliščine niso podane. Odmera višje odškodnine od sedaj priznanih 1,200.000,00 SIT bi bila zato nezdružljiva s samim namenom odškodnine in opisanimi kriteriji za odmero, zato je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo v ostalem delu (393. člen ZPP (1977)).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilih 154., 155. in 166. členih ZPP in so odmerjeni glede na uspeh v pravdi, potrebnost priglašenih stroškov in v skladu z odvetniško tarifo.