Jedro

Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo vse objektivne okoliščine o tem, kdaj je bilo zdravljenje tožnice zaključeno, ni pa ugotovilo niti ugotavljalo subjektivnih okoliščin. Kdaj je oškodovanka lahko, oz. bi ob primerni skrbnosti morala vedeti za končano zdravljenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in pošlje sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo, ker je štelo, da je zastaral. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje zahtevka, zato je sodišče ugotovljalo, ali in kdaj je tožeča stranka izvedela za škodo. Tožnica je utrpela lažjo poškodbo – udarnino v predelu desnega kolka, ki ni zahtevala daljšega zdravljenja, kot sporno okoliščino pa je sodišče ugotavljalo, ali je posledica padca tudi okvara bedernega živca. Po zaslišanju več izvedencev je sodišče na podlagi dokazne ocene teh mnenj zaključilo, da tožnica v škodnem dogodku ni utrpela poškodbe išiadičnega živca, ampak le udarnino desnega kolka. Iz mnenja izvedenke dr. L. T. O. je zaključilo, da je bilo zdravljenje lahke telesne poškodbe zaključeno sredi februarja 1994 ali najkasneje 17. 5. 1994 in ker je tožnica vložila tožbo po preteku triletnega zastaralnega roka je štelo, da je odškodninska terjatev zastarana. Ker tožnica ni uspela z zahtevkom, ji je naložilo, da toženi stranki povrne vse stroške postopka.

Sodišče prve stopnje pa je v tč. 2 izreka zavrglo zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja zahtevek zoper toženo stranko in naslova odgovornosti S. b. C. Sodišče je štelo, da gre za podrejeno uveljavljeno odgovornost S. b. C. in v razlogih sodbe navedlo, da je tožnica prvič postavila te trditve v septembru 2003, da se je na poziv sodišča, da jih dopolni odzvala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne ... Sodišče je ocenilo, da tožnica ni dala navedb, ki bi bile sposobne za obravnavanje, saj bi morala obrazložiti, katere diagnoze so bile napačne, kateri so bili lečeči zdravniki, ki so napačno diagnozo dajali in v čem je bila zmota zdravnikov. Šele na podlagi takšnih kompletnih navedb bi sodišče lahko odločalo, na podlagi takšnih, ki jih je podala, pa sodišče ni moglo odločati, zato je zahtevek iz razlogov, ker navedbe v tem delu niso bile sposobne za obravnavanje v skladu s IV. odst. 108. čl. ZPP zavrglo. O stroških postopka je odločalo, da tožeča stranka, ki s tožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka in je dolžna plačati tožeči stranki stroške, ki jih je le-ta priglasila.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavlja pa vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je ugovor zastaranja utemeljen, saj je prezrlo najpomembnejše dejstvo, da je tožnica vložila tožbo po tem, ko je bilo zdravljenje njene poškodbe do te mere zaključeno, da so bile poškodbe ustaljene. Sodišče je prezrlo, da je o datumu zaključka zdravljenja tožnice, ki je ključnega pomena za odločitev o teku zastaranja, podalo mnenje kar pet stalnih sodnih izvedencev in da je poleg tega bila tožnica obravnavana po zdravnikih specialistih S. b. C., invalidski komisiji ter zdravniški komisiji. Zadnji bolniški stalež je zaključila s 30. 11. 1999, v tem delu pa ji je bila dokončno priznana III. kategorija invalidnosti z vsemi delovnimi omejitvami. Tožbo je vložila 3. 2. 2002, torej dva meseca in štiri dni po tem, ko je zaključila bolniški stalež. V tem postopku je podalo mnenje več izvedencev in si tudi izvedenci specialisti nevrologi in ortoped med seboj niso bili enotni glede vprašanja, kdaj je bilo pri tožnici zdravljenje po poškodbi iz škodnega dogodka zaključeno. Razhajanje med njimi je bilo zlasti v tem, katero diagnozo je šteti kot posledico obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo dejstva, da mora oškodovanec izvedeti za škodo in za tistega, ki mu je škodo povzročil in morata biti ta dva elementa za zastaranje podana kumulativno. O tem, kdaj je bilo zdravljenje končano pa je zaradi zapletenosti zadeve moralo podati mnenje kar več izvedencev, zato tožnica tudi ni morala vedeti, da je bilo zdravljenje zaključeno prej, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Zato je sodišče dejstva o tem, kdaj je izvedela za škodo, napačno ugotovilo. Ravno zaradi ugotavljanja tega dejstva je predlagala, da se zaslišijo zdravniki, ki so jo zdravili, vendar sodišče predlaganih prič ni zaslišalo, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Sodišče pa je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja prof. dr. D., kar je predlagala tožeča stranka in sicer iz razloga, ker iz izpovedi dr. G., ko je bil zaslišan kot priča, izhaja, da je dr. G. izpovedal, da bi lahko bilo njegovo tolmačenje prvega izvida tudi drugačno. Glede odškodninske odgovornosti S. b. C. je vložila tožbo iz razloga, ker so tožnico napačno zdravili in ji niso povedali, da je zdravljenje poškodbe, ki jih je dobila pri padcu zaključeno, zato pa ni vedela, da njene težave niso posledica nezgode, s tem pa so jo zavedli, da ni pravočasno vložila tožbo. Zato sodišče ni ravnalo prav, ko je ta zahtevek zavrglo. Tudi ni res, da bi le v enem stavku navedla, da uveljavlja odškodninsko odgovornost S. b. C., saj je konkretno pojasnila, da so prav vsi zdravniki S. b. C., ki so zapisali njeno diagnozo zdravljenje napačno vodili kot posledico delovne nezgode z dne 5. 11. 1993, ne pa kot bolezen. Zato sodišče njenega zahtevka ne bi smelo zavreči. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana tudi zato, ker je sodišče v razlogih navedlo, da je zavrnilo tožničin zahtevek zato, ker jo zastopa odvetniška pisarna, v kateri so trije odvetniki. Sodišče je napačno štelo, da strank, ki imajo odvetnika ni treba poučevati in je zato ravnalo v nasprotju z določbami ZPP. Predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka.

Pravočasna pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru zastaranja, se je ukvarjalo le s tistimi dejstvi, iz katerih izhajajo pravno odločilne okoliščine v zvezi z zastaranjem. 360. čl. ZOR, ki je še veljal v času škodnega dogodka, zato se po določbi 1060. čl. Obligacijskega zakonika uporablja, določa, da z zastaranjem preneha pravica terjati izpolnitev obveznosti; nastopi pa, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi lahko upnik zahteval izpolnitev obveznosti. Odškodninske obveznosti za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode. Pritožnik pravilno opozarja na to, da je potrebno ugotavljati na podlagi subjektivnih meril, kdaj je oškodovanec izvedel ,oz. kdaj bi lahko, ob primerni skrbnosti, izvedel za škodo. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel oškodovanec pravico terjati, ko se torej rodi tožba. Kadar je treba podatke o škodi še zbirati, začne zastaranje teči, ko ima stranka vse podatke, da lahko postavi terjatev in če takšni podatki iz objektivnih razlogov niso na razpolago, zastaranje ne začne teči. Poškodba se mora ugotoviti z vsemi posledicami zdravljenja in ko upnik izve za vse, kar je potrebno, da svoj zahtevek uveljavi, to pa je le takrat, ko je poškodba konsolidirana in s posledicami dobila obliko končnega stanja. Skratka – da je podana oškodovančeva vednost o škodi, mora imeti oškodovanec zbrane vse elemente na podlagi katerih bo lahko določil višino škode. Izpolnjene morajo biti subjektivne postavke, ko oškodovanec za te okoliščine ve, oziroma ko bi, ob primerni skrbnosti, moral in mogel vedeti. Prof. Cigoj v komentarju obligacijskih razmerij (komentar obligacijskih razmerij, 3 knjiga, stran 1170) navaja, da je namen določenega subjektivnige roka v varovanju interesa oškodovanca, ne pa omogočiti hitrejšo zastaranje. To pa pomeni, da pri ugotavljanju dejstev sodišče ne sme le-teh ugotavljati na podlagi objektivnih podatkov (samo kdaj je bilo zdravljenje te poškodbe zaključeno) ampak, kdaj je oškodovanec zvedel ali bi moral zvedeti, da je zdravljenje te poškodbe končano. V tem okviru bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je tožnik vložil tožbo pravočasno.

Tožnica je tekom postopka zatrjevala, da je ob škodnem dogodku utrpela zlom desnega kolka, poškodbo živcev desne noge in hudo udarnino desnega kolka. Zatrjevala je, da se je njeno zdravstveno stanje stabiliziralo šele koncem leta 1999. Drugih poškodb ni navajala. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na podlagi natančnih in prepričljivih ocen dokazov ugotovilo, da poškodba bedrnega živca ni v vzročni zvezi s tožničino poškodbo. Na podlagi ocene mnenja izvedenke dr. L. T. O. je sodišče zaključilo, da je tožnica najmanj 17. 5. 1994 izvedela za obseg škode in pa, da je tudi zdravljenje okvare živca bilo zaključeno najkasneje 19. 1. 1996, pri tem pa se je oprlo na mnenje izvedenca dr. K., ki je navedel, da bi v treh mesecih bilo tudi zaključeno zdravljenje velike grče. Sicer, pa iz mnenj izvedencev tudi izhaja, da se je tožnica zdravila tudi v letih 1996, 1997, 1998 in 1999, vendar pa ni šlo za zdravljenje tistih poškodb, ki jih je, kot posledico nezgode, navajala tožnica.

Sodišče prve stopnje je torej natančno in po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno ugotovilo vse objektivne okoliščine o tem, kdaj je bilo zdravljenje tožnice zaključeno za tiste poškodbe, ki so bile posledica škodnega dogodka. Popolnoma pravilen in tudi v skladu z dokazno oceno so zaključki o tem, da je bilo zdravljenje zaključeno najkasneje 17. 5. 1994. Vendar pa sodišče zaradi napačne uporabe določbe 376. čl. ZOR, ni ugotavljalo subjektivnih okoliščin, to je kdaj je oškodovanka lahko, oz. bi ob primerni skrbnosti lahko zvedela za končano zdravljenje, oz. da na daljno zdravljenje ni bilo v vzročni zvezi z njenimi poškodbami. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnica najkasneje 17.05.1994 izvedela za obseg škode, vendar pa ni povedala, na podlaki česa je to ugotovilo. Zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče kljub temu, da je tožeča stranka ves čas zatrjevala subjektivne elemente, le-tega ni obrazlagalo, saj je obrazložilo le objektivna dejstva o tem, kakšne poškodbe je utrpela ob nezgodi in kdaj je bila zaradi teh poškodb zdravljenje zaključeno, ni pa se ukvarjalo z vednostjo tožnice, kar pa zahteva 376. čl. ZOR. Tudi teorija je glede ugotavljanja tudi subjektivnih okoliščin pri zastaranju enotna. V komentarju Obligacijskega zakonika, ki ima v tem delu enake določbe kot ZOR, avtorica dr. Vesna Kranjc navaja, da je glede vednosti o škodi stališče sodne prakse, da je ta pogoj izpolnjen, ko ima oškodovanec izbrane vse elemente, da lahko določi višino škode. Tako velja za nepremoženjsko škodo: če oškodovanec ve za samo poškodbo, ne ve pa, kakšne bodo posledice in je te mogoče določiti potem, ko je zdravljenje končano, je ta pogoj izpolnjen šele takrat, ko se škoda stabilizira. Subjektivni rok začne teči, ko so izpolnjene subjektivne predpostavke – ko za določene okoliščine ve oškodovanec, oz. ko bi glede na okoliščine konkretnega primera mogel in moral vedeti, pri tem pa je treba upoštevati, da je namen določitve subjektivnega roka, varovati interese oškodovanca, ne pa omogočiti hitrejše zastaranje odškodninske terjatve (komentar Obligacijskih razmerij 2 knjiga, komentar čl. 376, str. 1169). Po mnenju pritožbenega sodišča velja to tudi v primeru, ko se naknadno z izvedencem ugotovi, da poškodba, katere zdravljenje je bilo daljše, ni v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo.

Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo vse objektivne okoliščine, ni pa obrazložile tudi subjektivnih, ker se ni ukvarjalo s tem kdaj je lahko oškodovanka zvedela ali bi morala zvedeti, da druge poškodbe niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je pritožba v tem delu utemeljena, s tega razloga pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v tem delu (ZPP čl. 355). Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče ugotavljati tudi zgoraj navedene subjektivne okoliščine. Glede teh ugotovitev pa bo moralo ponovno odločati o tem, katere dokaze bo še izvedlo.

Pritožbeni očitki, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev, ker izvedencu dr. D. ni predočilo navedbe dr. G., zato bi moralo sodišče dr. G. tudi zaslišati, niso utemeljene. Kot je bilo že zgoraj omenjeno je sodišče prve stopnje natančno ocenilo vse dokaze in pravilno zaključilo, da glede na to, da so podali mnenje trije izvedenci in da je bil dr. G. tisti, ki je podajal mnenje pred pravdo, ni bilo potrebno, da se izvedencu D., ki je popolno in natančno obrazložil svoje mnenje in ki je tudi strokovnjak na tem področju, postavljajo vprašanja v zvezi s tistim, kar je navedel dr. G., ki je bil zaslišan kot priča. Sodišče je v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo zakaj je štelo, da ni potrebno takšnega soočanja, s to obrazložitvijo pa se tudi pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče je ravnalo napačno, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je le-ta zahtevala odškodnino od zavarovalnice, vendar iz druge pravne podlage, to je pogodbenega zavarovanja med zavarovalnico in B. C. V kolikor je sodišče štelo, da takšna tožba ni popolna, bi moralo tožečo stranko, ne glede na to ali ima kvalificiranega pooblaščenca ali ne, v skladu z določbo 108. čl. pozvati, da tožbo dopolni, v pozivu pa tudi navesti, da bo sodišče tožbo zavrglo, v kolikor je tožeča stranke ne bo dopolnila. Pritožbeno sodišče sicer razume smiselnost odločitve sodišča prve stopnje, saj je ravnanje tožeče stranke, ki potem, ko postopek teče toliko časa, začne navajati nova dejstva glede odgovornosti, prav gotovo s stališča pooblaščenca neodgovorno, vendar pa ima pooblaščenec prav ko navaja, da pri zahtevku za dopolnitev tožbe ni odločilno ali ima stranka kvalificiranega pooblaščenca ali ne. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s procesnimi določili Zakona o pravdnem postopku s tem zahtevkom ravnati, ali tako, da bo štelo, da je tožba nepopolna ali pa, da ni sklepčna. V vsakem primeru pa bo moralo o tem zahtevku odločiti oz. povedati zakaj sodišče šteje, da tožeča stranka ni dala takšnih navedb, na podlagi katerih bi lahko sodišče zadevo obravnavalo. Ko bo sodišče ponovno odločalo v tej zadevi bo moralo ravnati v skladu z II. odst. 362. čl. ZPP in v skladu z določbo 286. čl. ZPP.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški tega pravdnega postopka.