Jedro

Pogodbeni odnos pri igri na srečo (fair play) obstaja med igralcem in organizatorjem, soigralčeve izjave pa ne morejo odvezati igralca od potrebne skrbnosti. Soigralec kot 'tretji' mu zato odškodninsko ne odgovarja (3. odst. 65. čl. ZOR, 2. odst. 61. čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna plačati tožniku 23.695 Ats v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi od 25.4.1991 dalje do plačila. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Tožnik je pristopil k igri na srečo v zmoti, ki jo je povzročila toženka. Ta mu je na goljufiv način prikazovala neresnične pogoje za igro. Tožnik torej ni bil v zmoti zaradi lastnega neprevidnega ravnanja, temveč je zaupal toženki in ji verjel zaradi njenih obljub. Toženka je torej tožniku odškodninsko odgovorna.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ni dvoma, da je tožnik v neposreden pogodbeni odnos stopil le z organizatorjem igre "fair play" s sedežem v Munchnu in preko organizatorjevega spolnitvenega pomočnika P.K. Toženka torej ni pogodbena stranka, čeprav je kot ena izmed igralcev vplivala na tožnika, da je pristopil k igri. Ugotovljena dejstva omogočajo zato zanesljivo sklepanje, da tožnik sam ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu zaradi česar toženka kot "tretji" ne more odškodninsko odgovarjati (3. odstavek 65. člena ZOR). Zanesljivo ja namreč ugotovljeno, da je tožniku bila dana vsa možnost, da se pred pristopom k igri prepriča o njenih pravilih in o tem, pod kakšnimi pogoji bo lahko, in če bo sploh lahko od organizatorja zahteval vrnitev pologa. Revizija torej v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi pravno napačno, zadevo po vsebini prikazuje kot nekakšen pogodbeni odnos med pravdnima strankama in nakazuje na goljufivo ravnanje toženke kot stranke pogodbe, kar pa zanesljivo ni.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).