Jedro

ZDSS-1 in ZPP ne urejata statusa in ne poznata pojma izvedene priče. Za povračilo stroškov takšne priče, ki temelji ne le na zaznavanju dejstev in dogodkov, temveč ta dejstva tudi strokovno oceni in obrazloži, se upoštevajo določbe, ki jih ZDSS-1 določa za povračilo stroškov za izvedbo dokazov z izvedencem. Iz tega razloga je pravilna odločitev sodišča, da stroške priče nosi tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom P.K., dr. medicine, specialistu psihiatrije, priznalo izgubo na zaslužku zaradi pričanja na naroku dne 12. 9. 2010 v znesku 218,48 EUR. Toženi stranki je naložilo, da navedeni znesek nakaže v 8 dneh po prejemu sklepa na transakcijski račun priče ter sklenilo, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. v zvezi s 1. odst. 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da ga sodišče druge stopnje razveljavi in priči Petru Kapšu ne prizna povračila izgubljenega zaslužka oz. še podrejeno, da ga spremeni tako, da tožena stranka ni dolžna plačati navedenih stroškov. Navaja, da je Zasebna psihiatrična ordinacija P.K., dr. medicine, koncesionar v izvajanju zdravstvene dejavnosti kot izhaja iz podatkov o zasebnikih s koncesijo, objavljenih na spletni strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Psihiatrična ambulanta zaradi dve urne odsotnosti zdravnika ni utrpela izpada dohodka, saj se dejavnost financira iz sklada obveznega zdravstvenega zavarovanja in je v primeru izpolnitve letnega programa iz koncesije dohodek enak, kljub zdravnikovi dve urni odsotnosti. V obravnavanem primeru niti ni bilo ugotovljeno, ali je letni program izpolnjen, kar pomeni nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in v posledici zmotno uporabo materialnega prava. Zaslišana priča ni sodni izvedenec, Zakon o pravdnem postopku pa ne ureja pojma izvedene priče. Zato za plačilo stroškov priči ni dopustno uporabiti določb 68. čl. ZDSS-1, saj ne gre za dokaz z izvedencem. Poleg tega je izvedbo dokaza predlagal tožnik in je zato v zvezi s plačilom stroškov potrebno upoštevati 154. čl. ZPP v zvezi z 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Pritožba ni utemeljena.

Zdravstvena dejavnost se po 2. odst. 3. čl. Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) opravlja kot javna služba tudi na podlagi koncesije, ki jo pridobijo druge pravne in fizične osebe, ki niso javni zdravstveni zavodi. Po 2. odst. 13. čl. ZZDej lahko specialistično ambulantno dejavnost opravljajo tudi zasebni zdravniki specialisti posameznih strok. Dejstvo, da je specialist psihiater P.K. dr. med. z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije sklenil pogodbo o koncesiji za opravljanje zdravstvenih storitev še ne pomeni, da ne opravlja kot zasebni zdravstveni delavec samoplačniških storitev. Koncesijska pogodba specialistično ambulanto obvezuje le, da opravlja javno službo, kar pa ne pomeni, da se zdravstvena dejavnost ne more opravljati kot zasebna dejavnost tudi v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila). Pravila namreč poznajo pojem samoplačniškega opravljanja zdravstvene dejavnosti, kar pomeni, da je priča zaradi odsotnosti iz ambulante lahko prikrajšana pri dohodku (na primer določbe 2. odst. 23. čl., 25. čl., 2. odst. 203. čl. in 254. čl. Pravil). V zvezi z načinom in višino izračuna prikrajšanja, se tožena stranka ne pritožuje, kar pomeni, da izračun, kot ga je prikazal specialist psihiater, šteje za pravilen, saj je enak izračunu kot ga za storitve javne zdravstvene dejavnosti določa koncesijska pogodba med zasebno ambulanto in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Pritožba sicer utemeljeno navaja, da Zakon o pravdnem postopku ne ureja statusa in ne pozna pojma izvedene priče. Pritožba tudi pravilno navaja, da je zaslišanje specialista psihiatra P.K. dr. med. v vlogi z dne 4. 12. 2009 predlagal tožnik in je pooblaščenka tožene stranke že na naroku istega dne izvedbi tega dokaza nasprotovala. Potrebno je upoštevati, da sodišče v socialnem sporu obvezuje načelo materialne resnice po 61. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Načelo pomeni, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke lahko, če dejstva, pomembna za odločitev niso v zadostni meri ugotovljena, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje v zvezi s tožnikovo invalidnostjo in preostalo delovno zmožnostjo je bilo po oceni sodišča prve stopnje očitno nejasno tudi po zaslišanju izvedenca – specialista psihiatra ter člana invalidske komisije druge stopnje na naroku dne 24. 6. 2010. Iz zapisnika naroka izhaja, da sta specialista psihiatra vztrajala pri podanih mnenjih in sicer je izvedenec D.T. menil, da je tožnik zmožen le za 4 urno lažje delo, član invalidske komisije dr. V.Ž. pa je vztrajal, da je bil glavni vzrok tožnikovim zdravstvenim težavam delovno okolje ter, da bi svoje delo kadrovika lahko v drugem delovnem okolju opravljal brez omejitev, kar pomeni, da pri tožniku invalidnosti ni.

Glede na takšno razhajanje se je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je zaslišalo psihiatra, ki tožnika po podatkih medicinske dokumentacije spremlja, zdravi in mu predpisuje ustrezno terapijo že od januarja 2003 dalje. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 261. čl. izvedenske organe tožene stranke, kar so tudi invalidske komisije, obvezuje, da v postopku pred izdajo izvedenskega mnenja sodelujejo z zavarovančevim osebnih zdravnikom, službo medicine dela, specialistično službo oz. zavodi za usposabljanje invalidnih oseb in z delodajalci. Tožena stranka pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja postopa po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), če z ZPIZ-1 ni drugače določeno. Temeljna načela ZUP toženo stranko obvezujejo, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Kot dokaz v postopku uveljavljanja pravic se po 2. odst. 164. čl. ZUP uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa tudi listine in priče. Ko je sodišče prve stopnje po zaključku zaslišanja izvedenca D.T. ter člana drugostopenjske invalidske komisije ugotovilo, da dejansko stanje ni v zadostni meri razčiščeno in da še vedno obstajajo nasprotja med mnenjema strokovnjakov, se je na naroku dne 24. 6. 2010 odločilo, da zasliši lečečega psihiatra in o tem sprejelo sklep. Stranki, tudi navzoča pooblaščenka tožene stranke k takšnemu sklepu na naroku ni imela pripomb niti glede izvedbe, niti glede plačila stroškov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sklepalo, da stranki (zlasti tudi tožena) z izvedbo dokaza soglašata.

Kar zadeva plačilo stroškov je to sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se za izpoved priče, ki temelji ne le na zaznavanju dejstev in dogodkov, temveč ta dejstva tudi strokovno oceni in obrazloži, glede plačila stroškov upoštevajo določbe, ki jih ZDSS-1 določa za povračilo stroškov za izvedbo dokazov z izvedencem. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. Psp 135/2006 z dne 6. 7. 2006, v sodbi in sklepu opr. št. Psp 271/2008 z dne 8. 7. 2008 in v sklepu opr. št. Psp 327/2010 z dne 9. 9. 2010. Izpoved v takšnem primeru lahko poda le strokovno kvalificirana oseba, namen zaslišanja je razjasnitev vprašanj medicinske stroke in je tudi zato pravilna odločitev sodišča, da te stroške nosi tožena stranka. Njena pooblaščenka na naroku dne 12. 9. 2010, ko je bil specialist psihiater P.K. zaslišan, k izpovedi in zahtevi za povračilo stroškov ni imela pripomb. Sklep sodišča prve stopnje, da je povračilo izgubljenega zaslužka zaslišanemu strokovnjaku – specialistu psihiatru dolžna povrniti tožena stranka, je zato pravilen.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP zavrnilo.