Jedro

Tožeča stranka skupaj z njenimi predniki ni mogla priposestvovati služnosti, ki je bila dogovorjena v pogodbi, ker je priposestvovanje izključil naknadni sporazumni dogovor, s katerim je bila dejansko dogovorjena nova (odplačna) služnost oziroma nadomestilo za uporabo tuje stvari.

Zakonodajalec je pravdno sodišče za primer, da podvomi v pravilnost s strani tožeče stranke označene vrednosti spornega predmeta, v 3. odst. 44. čl. ZPP pooblastil, da se pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. Zadostuje, da sodišče ugotovi sprejemljivo verjetno vrednost. Pri tem lahko uporabi tudi prosti preudarek.

Izrek

I. Pritožbi stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. tč. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Ugotovi se, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 345/3 k.o. X., kot gospodujočega zemljišča, ki je danes last tožeče stranke S., d.o.o., služnostna pot, ki teče v breme služeče nepremičnine parc. št. 345/5 k.o. x., in sicer po obstoječi poti v dolžini najmanj 23 m in širini 6 m, za vožnjo z vsemi motornimi vozili in kmetijskimi stroji, ki obstoje, vključno s tovornimi vozili in priklopniki in peš hojo, kar vse je tožena stranka L. K. M., stan. B., dolžna tožeči stranki priznati.

2. Tožena stranka L. K. M., stan. B., je dolžna izstaviti tožeči stranki S., d.o.o., primerno listino za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice uporabe poti, ki teče po obstoječi poti po parc. št. 345/5 k.o. x., v dolžini najmanj 23 m in širini 6 m, za vožnjo z vsemi motornimi vozili in kmetijskimi stroji, ki obstoje, vključno s tovornimi vozili in priklopniki in peš hojo, vse za potrebe vsakokratnega lastnika parc. št. 345/5 k.o. x., vse v roku 15 dni, po pravnomočnosti te sodbe, ker bo sicer ta sodba nadomestila takšno listino.“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 294,00 EUR v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške 394,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 345/3 k. o. x. kot gospodujočega zemljišča, ki je last tožeče stranke, služnostna pot, ki teče v breme služeče nepremičnine parc. št. 345/5 k. o. x., in sicer po obstoječi poti v dolžini najmanj 23 m in širini 6 m, za vožnjo z vsemi motornimi vozili in kmetijskimi stroji, ki obstoje, vključno s tovornimi vozili in priklopniki ter peš hojo (I. tč. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti primerno listino za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice uporabe ugotovljene služnostne poti za vožnjo z vsemi motornimi vozili in kmetijskimi stroji, ki obstoje, vključno s tovornimi vozili in priklopniki ter peš hojo, vse za potrebe vsakokratnega lastnika parc. št. 345/5 k. o. x. (II. tč. izreka sodbe). Hkrati je naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 504,00 EUR (III. tč. izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Med absolutnimi bistvenimi kršitvami izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede njene dobrovernosti, nedobrovernosti tožeče stranke in pridobitve služeče nepremičnine proste bremen po načelu zaupanja v zemljiško knjigo na javni dražbi. Dokazna ocena odločilnih listin, zlasti sporazumnega dogovora z dne 7. 1. 2000 (Dogovor), ki ga je podpisala tožeča stranka, zanjo pa E. K., je izkrivljena. Razlogi sodišča, da je tožeča stranka popravljala izračune površine, da je nekaj naknadno dopisala in sklicevanje na varovanje zaupnosti, so nerazumljivi. Odločilna dejstva so ugotovljena v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič. Ni jasno, zakaj je sodišče ugodilo služnosti v delu, ki se nanaša na kmetijske stroje in priklopnike, saj glede tega ni obrazložitve, prav tako pa ni jasno, zakaj se lahko izvršuje služnost v dolžini najmanj 23 m in širini 6 m, saj obsega uporabe sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da Dogovor ne obstaja. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je med J. K. in E. K. veljal dogovor o odplačni uporabi služeče nepremičnine v obsegu zatrjevane služnosti. Dogovor je potrdila priča J. K., izpovedbe prič in drugi dokazi pa temu ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka ves čas (od leta 1990) izvrševala služnost tako, da so po služeči nepremičnini vozili kamioni in avtomobili tožeče stranke, njeni delavci pa so tam hodili, saj je to v nasprotju z izpovedbami prič. Nadalje sodišče prve stopnje ni upoštevalo zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za tožečo stranko, ki kaže, da je bila ustanovljena po letu 1990. Tudi predpostavke priposestvovanja so nepopolno ugotovljene: obseg posesti tožeče stranke na služeči nepremičnini ter začetek in konec teka priposestvovalne dobe. Ker je tožeča stranka opustila izvedbo razpolagalnega posla, je vedela, da služnostne pravice ni pridobila, zato ni bila v dobri veri. Tudi dogovor o odplačni uporabi služeče nepremičnine kaže na to. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni nihče preprečeval izvrševanja, je zmotna, za opustitev pa ne gre. Tožena stranka po služeči nepremičnini ni videla voziti tovornih vozil, zato taki rabi ni mogla nasprotovati, je pa nasprotovala vsaki drugi rabi, ki jo je zaznala. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka izpostavlja, da iz 3. čl. delilne pogodbe izhaja, da je J. K. dovolil le običajen obseg uporabe služeče nepremičnine (vožnjo in hojo), ne pa uporabe za gospodarsko dejavnost, in tudi ne s kmetijskimi stroji, tovornimi vozili in priklopniki. Tožena stranka je pridobila služečo nepremičnino po pravilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) le z bremeni, ki so bila vpisana v zemljiški knjigi. Ravnala je pošteno in zaupala v zemljiško knjigo ter dobroverno pridobila lastninsko pravico (10. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 8. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)), zato priposestvovanje služnosti zoper njo nima učinka. V zvezi z 2. tč. izreka sodbe tožeča stranka navaja, da odločitev ni obrazložena, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, odločitev pa je materialnopravno zmotna. Napačna je tudi odločitev sodišča o vrednosti spornega predmeta. Tega bi moralo sodišče prve stopnje izračunati po naslednji enačbi: 138m2 x 10 EUR/m2 x 60 in ugotoviti, da ta znaša 82.800,00 EUR. Sklicevanje sodišča na podatke o doseženi ceni za služečo nepremičnino na javni dražbi je povsem neodločilno, saj tam veljajo likvidacijske cene, ki so nižje od tržne vrednosti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga za odločitev v zadevi je v določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in SPZ. Rok za priposestvovanje bi glede na navedbe tožeče stranke pričel teči v času veljavnosti ZTLR (leta 1990). Glede na dejstvo, da je tožeča stranka takrat razpolagala z delilno pogodbo z dne 19. 12. 1990 (A2), v kateri je prednik tožene stranke dovolil vknjižbo služnostne pravice vožnje in hoje po narejeni poti v dolžini najmanj 23 m in širini 6 m na parc. št. 345/5 k. o. X. v korist parc. št. 345/3 k. o. X. in tamkaj stoječe hiše oz. poslovno-stanovanjske stavbe prednika tožene stranke, in dopolnitvijo pogodbe, v kateri je dovolil služnostno pravico vožnje in hoje preko svoje parcele št. 345/5 k.o. X. v korist poslovno-stanovanjske zgradbe prednika tožeče stranke, stoječe na parc. št. 345/3 k. o. X. in v korist te parcele za vse namene ter za pravne naslednike te nepremičnine, kar bi bil veljavni pravni naslov za vknjižbo navedene služnosti, bi v skladu z 2. odst. 28. čl. ZTLR prišla v poštev 10-letna priposestvovalna doba. Vendar sta stranki delilne pogodbe (prednika pravdnih strank) 7. 1. 2000 sklenili sporazumni dogovor (B4), v kateri sta se sporazumeli, da “je pravni predhodnik družbe S., d.o.o., E. K. iz razloga lastnih poslovnih odločitev osebno dopisal na delilno pogodbo dopolnitev pogodbe z dne 19. 12. 1990 in v imenu J. K. tudi podpisal.” Hkrati sta “sporazumno ugotovili, da je dopolnitev pogodbe z dne 19. 12. 1990 nična in da najemnik nima pravice uporabljati služnostne pravice brez pisnega soglasja lastnika J. K. od 7. 1. 2000.”

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta (naknadni) sporazum, ki ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pretrgal tek 10-letne dobroverne in zakonite posesti, saj je bila dejansko dogovorjena nova (odplačna) služnost oziroma nadomestilo za uporabo tuje stvari po 198. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). V poštev bi tako prišla 20-letna priposestvovalna doba po 3. odst. 28. čl. ZTLR, ki je začela teči 7. 1. 2000 in se do uveljavitve SPZ (1. 1. 2003) še ni iztekla. Z uveljavitvijo SPZ, katerega določila je treba uporabiti v skladu z 269. čl. SPZ, pa sta dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ, ki nepremičnino priposestvuje po preteku 10 let. V skladu s 43. členom SPZ so predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem dobra vera, lastniška posest in pretek časa. Ob tem je treba še pojasniti, da je tožena stranka varovana z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in je zaradi tega osvobojena bremen, ki niso bila vpisana v zemljiško knjigo glede na to, da je bila nepremičnina pridobljena na javni dražbi 27. 2. 2008. 7. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka nepravilna. Tožeča stranka skupaj z njenimi predniki ni mogla priposestvovati služnosti, ki je bila dogovorjena v pogodbi, ker je priposestvovanje izključil sporazumi dogovor. Tudi iz zaslišanj prič ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka ves čas (torej 10 let) izvrševala služnost. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj dogovora z dne 7. 1. 2000 ni upoštevalo, ne vzdržijo presoje. Tožena stranka je predložila dva enaka izvoda sporazumnega dogovora (B4 in B13), sklicevanje sodišča na 5. in 7. tč. sporazumnega dogovora (o varovanju zaupnosti in zaupnosti dogovora) pa je nerazumno, saj to na samo veljavnost in vsebino dogovora ne vpliva.

8. Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi služnostno pravico priposestvovala, je neutemeljen tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

9. Nima pa pritožba prav, ko graja določitev vrednosti spornega predmeta. Ker se na vrednost spornega predmeta navezuje uporaba določb o pristojnosti, pravici do revizije, o postopku v sporih majhne vrednosti, o odmeri sodne takse, te določbe pa so kogentne, je zakonodajalec pravdno sodišče za primer, da podvomi v pravilnost s strani tožeče stranke označene vrednosti spornega predmeta, v 3. odst. 44. čl. ZPP pooblastil, da se pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. Vprašanja stvarne pristojnosti, višine taks in vrste postopka je treba čim hitreje razčistiti, zato je postopek preverjanja vrednosti spornega predmeta hiter in preprost. Zadostuje, da sodišče ugotovi sprejemljivo verjetno vrednost. Pri tem lahko uporabi tudi prosti preudarek (glej na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 705/2004 z dne 11. 4. 2005). Odločitev sodišča prve stopnje je skladna navedenemu. Ob tem ni odveč opozoriti, da gre za spor o služnostni pravici, ne pa za spor o lastništvu nepremičnine, ki bi sicer v skladu z ustaljeno sodno prakso terjal, da se sodišče prve stopnje posluži javno dostopnih podatkov ter določi tržno vrednost nepremičnine.

10. Glede na navedeno je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 1. alineje 358. čl. ZPP, posledično pa je na podlagi 1. odst. 154. čl. in 155. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP spremenjen stroškovni izrek. Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 294,00 EUR in stroške pritožbenega postopka v višini 394,80 EUR. Višino je pritožbeno sodišče odmerilo po predlogu odvetnika tožene stranke ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Nagrado je odmerilo glede na vrednost spornega predmeta (2.010,00 EUR, ki pri količniku 1,0 znaša 90,00 EUR (v skladu z 12. čl. ZOdvT za vsakih začetih 500,00 EUR pripada nagrada 18,00 EUR) in toženi stranki za postopek na prvi stopnji priznalo 294,00 EUR (117,00 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3100, 108,00 EUR za nagrado za narok po tar. št. 3102 in 20,00 EUR kot pavšal za izdatke po tar. št. 6002, ni pa posebej priznalo stroška izpiska iz zemljiške knjige v višini 1,31 EUR, saj je ta strošek še zavzet v priznanih 20,00 EUR za izdatke). Navedeno skupaj znaša 225,00 EUR. Ker je odvetnik tožene stranke zavezanec za DDV, je pritožbeno sodišče k temu dodalo 20 % davek v višini 49,00 EUR. Sodišče je toženi stranki priznalo tudi 144,00 EUR za nagrado za postopek s pravnimi sredstvi po tar. št. 3210, plačane sodne takse v višini 165,00 EUR in 20,00 EUR kot pavšal za izdatke po tar. št. 6002, kar skupaj znaša 329,00 EUR. K temu je dodalo še 20 % DDV v višini 65,5 EUR.