Jedro

Dokazni predlog z zaslišanjem strank je toženka pavšalno podala v odgovoru na tožbo. Ob tem ni konkretizirala, o katerih pravno relevantnih dejstvih bi sama izpovedovala.Toženka bi morala substanciran dokazni predlog podati pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi. Že neobrazloženost dokaznega predloga je dovoljen razlog za njegovo zavrnitev.

Golo zatrjevanje toženke, da sta sporni oporoki pristni in veljavni, ne pomeni smiselno, da je hkrati trdila, da sta primerjalni oporoki nepristni, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi. O tem bi morala postaviti konkretne in jasne trditve ter nasprotovati uporabi primerjalnega gradiva.

Zaradi varstva pravice do sodnega varstva je v položajih, ko je stranka postavljena v dokazno stisko, pri meritornem odločanju dopusten nižji dokazni standard. Takšen položaj je bil v sodni praksi prepoznan v primerih, ko gre za dokazovanje negativnega dejstva z indici.

Predmet presoje je bila pristnost vsebine zapisa.

Ne gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno strank opozarjati, da bo neprerekana dejstva upoštevalo kot nesporna dejstva (pristnost primerjalnih oporok). Prav tako ne, da sta za odločitev v zadevi pomembni primerjalni oporoki, saj je že iz dokaznega postopka logično izhajalo, da sta oporoki Sl 19/2007 in Sl 58/2010, ki sta bili v izvedenskem mnenju uporabljeni kot primerjalno gradivo za ugotavljanje pristnosti spornih oporok Sl 19/2011 in Sl 5/2015, relevantni pri presoji njune avtentičnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka je tožnicama v roku 15 dni dolžna povrniti 823,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta lastnoročna oporoka, ki naj bi bila po pokojnem A. A. napisana in podpisana dne 30. 8. 2006, razglašena dne 9. 2. 2015, in pisna oporoka pred pričami, ki naj bi bila napisana in podpisana dne 30. 8. 2006, razglašena 16. 5. 2011, nični (I. točka izreka) ter zavrnilo, kar sta tožnici zahtevali več (II. točka izreka). Odločilo je, da toženka v celoti krije pravdne stroške tožnic (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker o okoliščinah glede veljavnosti spornih oporok in oporok Sl 19/2007 in Sl 58/2010 ni izvedlo dokaza z njenim zaslišanjem. Tožnici dokaznega bremena nista zmogli. Lahko bi predlagali zaslišanje in analizo podpisov oporočnih prič, ki so podpisale sporni oporoko Sl 19/2011 in Sl 58/2010, saj sta zanje vedeli. Toženka ve o nastanku oporok izpovedati zgolj posredno, zato se je zaradi pomanjkanja procesnega gradiva sklicevala na drugi odstavek 214. člena ZPP. Sama živi v T. in nima dostopa do listin in zapisov pokojnega očeta, ki je živel v K. Nasprotovala je veljavnosti primerjalnega gradiva, saj je štela sporne oporoke kot pristne in veljavne, kar pomeni, da morebitne druge oporoke niso veljavne. Smiselno je trdila, da primerjalno gradivo ni pristno. Izvedenka je imela oporoko Sl 19/2007 na voljo le v kopiji in ne v izvirniku. V nasprotju z izvedenskim mnenjem je sodišče oporoko v kopiji označilo za original, oporoko, ki jo je izvedenka analizirala v originalni obliki, pa za prepisano in nično. Izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je za odločitev v zadevi pomembno stališče toženke glede pristnosti in veljavnosti oporok Sl 19/2007 in Sl 58/2010, bi moralo toženko na to izrecno opozoriti. Pravdne stranke bi moralo vnaprej seznaniti tudi o svojem razumevanju izvedeniškega mnenja. Toženka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve, da ni nasprotovala veljavnosti oporok Sl 19/2007 in Sl 58/2010. Ničnost primerjalnih oporok ni bila nikoli predmet presoje. Med ničnostjo in neveljavnostjo je pomembna razlika, toženka pa se ob dejstvu, da ji dejansko stanje v zadevi ni poznano, sklicuje na drugi odstavek 214. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Izraža dvom, da je bila pritožba vložena pravočasno, prereka pritožbene navedbe ter predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na pomisleke tožnic, da je bila pritožba vložena prepozno. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila sodba pooblaščencem toženke vročena 27. 1. 2022,1 pritožba pa vložena priporočeno na pošto dne 28. 2. 2022,2 torej znotraj 30 dnevnega roka za pritožbo. Pritožba je pravočasna.

6. Zmotna je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo toženke. Dokazni predlog z zaslišanjem strank je toženka pavšalno podala v odgovoru na tožbo. Ob tem ni konkretizirala, o katerih pravno relevantnih dejstvih bi sama izpovedovala. Šele v pritožbi navaja, da naj bi izpovedala o okoliščinah za uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP in glede veljavnosti oporok Sl 19/2007 in Sl 58/2010. Toženka bi morala tako substanciran dokazni predlog podati pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi. Že neobrazloženost dokaznega predloga je dovoljen razlog za njegovo zavrnitev. Utemeljena pa je (tudi) presoja sodišča prve stopnje, da predlaganega dokaza z zaslišanjem strank ne izvede iz razloga nepotrebnosti. Na podlagi ugotovitev sodne izvedenke je bilo namreč moč zaključiti, da sta sporni oporoki nični, zato bi bilo zaslišanje strank, ki naj bi glede na takšen pavšalni dokazni predlog na splošno izpovedali o tem, da oporoki (ni)sta pristni, nepotreben.

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnici nista zmogli dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo prepričljivim, strokovnim in medsebojno skladnim ugotovitvam sodne izvedenke za forenzične preiskave rokopisov in podpisov, ki je jasno ugotovila, da sta zaradi podobnosti v podpisih, obliki, medsebojnih pozicijah in naklonih besed ter istih slovničnih napakah glede na primerjalno gradivo, obe sporni oporoki verjetno prerisani. Izvedenka je navedeno ugotovila s stopnjo prepričanja, ki je s strokovnega vidika druga najvišja možna stopnja strokovne ocene po razvrstitvi. Toženka med postopkom ni ugovarjala, da naj bi bili primerjalni oporoki nepristni ali neprimerni za izdelavo izvedenskega mnenja o pristnosti spornih oporok. Toženka torej ni nikoli trdila, da bi bilo primerjalno gradivo neustrezno in uporabi primerjalnega gradiva v izvedenskem mnenju ni nasprotovala, medtem ko je po drugi strani na glavni obravnavi 3. 6. 2021 izrecno nasprotovala temu, da bi se listina v prilogi A23 uporabila kot relevantno primerjalno gradivo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta primerjalni oporoki Sl 19/2007 in Sl 58/2010 avtentični. Golo zatrjevanje toženke, da sta sporni oporoki pristni in veljavni, ne pomeni smiselno, da je hkrati trdila, da sta primerjalni oporoki nepristni, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi. O tem bi morala postaviti konkretne in jasne trditve ter nasprotovati uporabi primerjalnega gradiva, kot je nasprotovala uporabi listine v prilogi A23. 8. Zaradi varstva pravice do sodnega varstva je v položajih, ko je stranka postavljena v dokazno stisko, pri meritornem odločanju dopusten nižji dokazni standard. Takšen položaj je bil v sodni praksi prepoznan v primerih, ko gre za dokazovanje negativnega dejstva z indici.3 Sodišče prve stopnje je v 17. točki sodbe navedlo, da je dokazni postopek v konkretnem primeru zaradi oddaljenosti dogodka lahko otežen. Vendar v nadaljevanju ni odločalo z nižjim dokaznim standardom in pri dokazni oceni pristnosti spornih oporok ni upoštevalo dokazne stiske. Zaradi pomanjkanja dokaznega (primerjalnega) gradiva zgolj ni moglo ugotoviti pristnosti podpisa na sporni oporoki Sl 5/2015, kar pa ni štelo v korist tožnic, in je v tem delu zaključilo, da tožnici nista zmogli dokaznega bremena. Izbira dokaznih predlogov je v domeni strank. Če tožnici nista predlagali še drugih dokazov, sta tvegali, da z dokazovanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka ne bosta uspešni. V pritožbi navedene dokaze bi lahko predlagala tudi toženka, ki ne pojasni, v čem naj bi dejstvo, da je bila v dokazni stiski ravno ona in so bile podane okoliščine iz drugega odstavka 214. člena ZPP, vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Glede primerjalne oporoke Sl 19/2007 je izvedenka pojasnila, da jo je pri izdelavi mnenja imela na voljo le v obliki optičnega posnetka. To pomeni, da ni imela pred seboj izvirnika listine, ampak kopijo, kar pa je za izdelavo mnenja zadoščalo. Predmet presoje je bila namreč pristnost vsebine zapisa. Glede na ugotovitve sodne izvedenke in nesporna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je primerjalna oporoka Sl 19/2007 po vsebini original, in ne, da je original konkretno listina, ki je bila uporabljena pri izdelavi izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje je tako sodišče prve stopnje povzelo vsebinsko skladno z ugotovitvami sodne izvedenke in o tem napravilo prepričljivo dokazno oceno.

10. Ne gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno strank opozarjati, da bo neprerekana dejstva upoštevalo kot nesporna dejstva (pristnost primerjalnih oporok). Prav tako ne, da sta za odločitev v zadevi pomembni primerjalni oporoki, saj je že iz dokaznega postopka logično izhajalo, da sta oporoki Sl 19/2007 in Sl 58/2010, ki sta bili v izvedenskem mnenju uporabljeni kot primerjalno gradivo za ugotavljanje pristnosti spornih oporok Sl 19/2011 in Sl 5/2015, relevantni pri presoji njune avtentičnosti. Prav tako vnaprejšnje obveščanje strank o tem, ali sodišče šteje tožbeni zahtevek za utemeljen ali neutemeljen, ni skladno s procesnimi določbami ZPP.

11. Ker uveljavljeni in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa je dolžna povrniti 823,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo (675 EUR za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za DDV).

1 Vročilnica z datumom 27. 1. 2022 je izkazana na list. št. 157 zadaj. 2 Žig pošte na pisemski ovojnici z datumom oddaje na pošto 28. 2. 2022 je izkazan na list. št. 165 zadaj. 3 Prim. Sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015.