Jedro

Pobotanje delodajalčeve terjatve (iz naslova odškodninske odgovornosti delavca) s povračilom stroškov v zvezi z delom (dnevnicami) je možno in dopustno le pod takšnimi pogoji, kot je možen pobot s plačo delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2010 dalje in 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 dalje ter mu povrniti stroške postopka v višini 324,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je naložilo tožniku, da je dolžan plačati toženi stranki 531,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2010 dalje, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma podredno, da pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen in mu naloži povračilo stroškov tega sodnega postopka. V pritožbi navaja, da je določba 136. člena ZDR dovolj jasna, saj iz nje ne izhaja, da pobot in zadrževanje morebitnih terjatev, ki jih ima delodajalec napram delavcu, ni možen samo in v kolikor se nanaša na izplačilo plače. Tožena stranka je del kazni, ki jo je morala plačati zaradi prekrška, ki ga je storil tožnik v tujini, odbila od obračunanih dnevnic (torej kazni ni odbila niti od plače niti od povračila stroškov prevoza na delo in z dela). Določba prvega odstavka 136. člena ZDR določa zadržanje izplačevanja plače, drugi odstavek 136. člena ZDR pa navaja pobot s svojo obveznostjo plačila. Pobot izplačila se nanaša izključno na izplačilo plače, ne pa ostalih plačil stroškov v zvezi z delom. Ker je sodišče prve stopnje v drugi točki izreka ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi (ugotovilo je, da je tožnik odškodninsko odgovoren toženi stranki za plačilo zneska 531,40 EUR, kar je predstavljalo preostali del kazni, ki jo je tožena stranka plačala v tujini zaradi tožnikovega prekrška), bi moralo zavrniti tudi tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR. V pritožbi se sklicuje tudi na sodbo in sklep VDSS opr. št. Pdp 639/2005 z dne 1. 2. 2007. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je španska policija ob pregledu vozila, ki ga je vozil tožnik kot delavec tožene stranke 24. 2 2010 in 25. 2. 2010, ugotovila kršitev predpisa o delovnem času mobilnih delavcev, saj je tožnik opravil med dvema vožnjama krajši počitek od predpisanega. Iz tega razloga je tožena stranka zaradi tožnikovega prekrška plačala kazen v višini 1.800,00 EUR, stroški deblokade vozila (ki jih je prav tako plačala tožena stranka) pa so znašali še dodatnih 231,40 EUR. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožena stranka to kazen tožniku odtegnila od pripadajočih povračil stroškov (dnevnic) za februar 2010 v višini 750,00 EUR in za marec 2010 prav tako v višini 750,00 EUR. Iz tega razloga je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odtegnjenih zneskov v skupni višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 750,00 EUR od dne 18. 3. 2010 dalje in od zneska 750,00 EUR od dne 18. 4. 2010 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožena stranka svoje terjatve tožnika (ki sicer med strankama niti ni bila sporna) brez tožnikovega pisnega soglasja ni smela pobotati s svojo obveznosti plačila. Pri tej odločitvi se je sklicevalo na določbo 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), pri čemer je zavzelo stališče, da zaradi varovalnega namena norme v korist pogodbeno šibkejše stranke prepovedi pobota ni mogoče razlagati tako ozko, da se nanaša zgolj na plačo v smislu drugega odstavka 136. člena ZDR, ampak v širšem pomenu tudi na plačilo za delo (vključno s povračilom stroškov v zvezi z delom – 130. člen ZDR).

Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj navedenim stališčem sodišča prve stopnje. ZDR je v 130. členu pravico delavca do povračila stroškov v zvezi z delom (za prehrano, za prevoz na delo in z dela ter za povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju) dvignil na raven zakonsko zagotovljene pravice. Pred uveljavitvijo ZDR je bila ta pravica stvar kolektivnega dogovarjanja. Iztožljivost te pravice je zakonodajalec zagotovil tudi s tem, da je predvidel določitev višine povračila teh stroškov z izvršilnim predpisom, v primeru, če višine ne bi določila kolektivna pogodba s splošno veljavnostjo (člen 130/2 ZDR). 42. člen ZDR med drugim zavezuje delodajalca, da zagotovi delavcu tudi povračilo stroškov iz 130. člena ZDR. Povračilo stroškov v zvezi z delom sicer po svoji naravi ne predstavlja plačila za delo, temveč gre za povrnitev dejanskih izdatkov, ki jih je imel delavec za to, da je delo pri delodajalcu lahko opravljal. Pravica delavca do povrnitve stroškov iz 130. člena ZDR predstavlja po svoji naravi minimum zakonsko določene pravice, do katere je delavec upravičen, ne glede na to, če je ta dogovorjena v kolektivni pogodbi. Po sodni praksi VDSS se delavec tej pravici tudi ne more odpovedati (Pdp 520/2008 z dne 1. 4. 2009, Pdp 1016/2010 z dne 21. 10. 2010, Pdp 1509/2007 z dne 23. 9. 2008, …). Namen prepovedi poseganja v delavčevo plačo iz 136. člena ZDR je zagotoviti delavcu sredstva za preživetje njega in njegove družine. S tem je poudarjena tudi socialna funkcija plače in položaj delavca kot šibkejše pogodbene stranke, ki je do delodajalca v podrejenem položaju. Z dopustitvijo pobotanja delodajalčeve terjatve do povračila delavčevih stroškov v zvezi z delom (brez zakonskih omejitev) bi se dejansko obšla določba 136. člena ZDR. Delavec bi bil v primeru dopuščenega pobota delodajalčeve terjatve s svojo terjatvijo iz naslova povračil stroškov v zvezi z delom, prisiljen izdatke, ki jih je imel v zvezi z delom (in ki so nujni za opravljanje dela), kriti iz sredstev svoje plače, s tem pa bi prišlo do izigranja varovalne določbe 136. člena ZDR, katere namen je, kot je bilo že navedeno, prav v zagotovitvi sredstev za delavčevo preživetje. Kljub temu, da 136. člen ZDR prepoveduje le pobot delodajalčeve terjatve z delavčevo plačo (brez pisnega soglasja, ki tudi ne more biti dano pred nastankom delodajalčeve terjatve), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pobotanje delodajalčeve terjatve do delavca s stroški delavca v zvezi z delom (do katerih je upravičen po 130. členu ZDR) možno in dopustno le po takšnimi pogoji, kot je možen pobot izplačila plače. Glede na zgoraj navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožena stranka lahko pobotala svojo terjatev do tožnika z delnicami, do katerih je bil tožnik upravičen na podlagi 130. člena ZDR. Neutemeljen je nadalje pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti že zato, ker je v postopku ugodilo tudi tožbenemu zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe (v okviru katerega je tožena stranka od tožnika uveljavljala odškodnino za nastalo škodo). Tožena stranka zaradi ugotovljene odškodninske odgovornosti tožnika ni pridobila pravice do pobotanja svoje terjatve do tožnika s terjatvijo, ki jo je imel tožnik do tožene stranke iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR).

V prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe, zoper katerega je tožena stranka vložila pritožbo, je bilo odločeno tudi o pravdnih stroških, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku. Ker je pritožba tožene stranke v zvezi s to odločitvijo sodišča prve stopnje povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče preizkusilo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožniku, le v okviru uradnega preizkusa, torej glede absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravdne stroške, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, priznalo in odmerilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS; št. 67/2008 in nadalj.).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.