Jedro

Pokojninska doba brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2 je v 7. členu tega zakona definirana kot obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti. V to dobo se ne šteje nobeno prostovoljno zavarovanje, kot je podaljšano zavarovanje ali drugo prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti kakršenkoli dokup na katerikoli pravni podlagi. Dokupljene pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo brez dokupa, ne glede na to, v kakšni višini in kdaj so bili plačani prispevki oziroma, če so bili plačani prispevki pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2. Enako velja tudi za plačane prispevke za podaljšano zavarovanje oziroma za prostovoljno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine, je tožbeni zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ...z dne 1. 7. 2016 v zvezi z odločbo št. ... z dne 11. 1. 2016 in da se mu prizna pravica do starostne pokojnine, upoštevajoč dokupljeno in drugo zavarovalno dobo in podredni tožbeni zahtevek, da se mu povrnejo plačani prispevki.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu je s to odločbo kratena temeljna pravica, ki mu omogoča pogoje za uveljavljanje starostne pokojnine. 8. točka izpodbijane sodbe se nanaša le na dejstvo, da skladno z določilom 27. člena v zvezi s 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) pokojninska doba z dokupom pri priznanju starostne pokojnine ni upoštevana. Navaja, da 7. člen tega zakona v 11. točki jasno določa in opredeljuje, da je dokupljena doba obdobje, ki se šteje v zavarovalno dobo ob pogoju plačila prispevkov. Prispevki so v 33. točki istega člena zneski, ki jih zavezanci za plačilo prispevkov plačajo v korist zavarovanca v obvezno ali poklicno zavarovanje in ki se upoštevajo pri določanju pravic iz zavarovanja. Sklicuje se na 39. točko 7. člena ZPIZ-2 in uveljavlja, da se kot pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi upošteva Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in predpisi skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, veljavni v času, ko je plačeval prispevke. Do dne 28. 10. 2015 je dopolnil 61 let in 2 meseca starosti, pokojninska doba do tega dne pa je znašala 40 let in 1 mesec. Zato je dne 25. 11. 2015 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Poudarja, da se je v času delovne aktivnosti ukvarjal z dejavnostmi v kulturi in sam plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, skupaj v trajanju 8 let, 7 mesecev in 16 dni. Ravno tako se mu je vštel v pokojninsko dobo čas podaljšanega zavarovanja (1 mesec in 24 dni), vojaškega roka (11 mesecev in 14 dni) in šolanja (5 let). Navedena obdobja so na 32. strani delovne knjižice vpisana v rubriko: podatki o času prebitem izven delovnega razmerja, ki se šteje za pokojnino. Vsi, ki so se upokojili po 31. 12. 2012 in so dokupili vojaški rok, šolanje in bili prostovoljno zavarovani ali so pridobili možnost na drugih pravnih podlagah, so se zaradi retroaktivnega učinkovanja znašli v podrejenem položaju v primerjavi s tistimi, ki so dokupili vojaški rok, šolanje, bili prostovoljno zavarovani in podobno in so se upokojili do 31. 12. 2012. Meni, da je ZPIZ-2 učinkoval in učinkuje diskriminatorno. Retroaktivno učinkovanje je v 155. členu Ustave Republike Slovenije omejeno, saj samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj. Navaja, da ZPIZ-2 posega v pravice, ki jih je pridobil pred njegovo veljavo in ne more biti utemeljen z javno koristjo, saj onemogoča koristi, ki izhajajo iz predhodnih določb. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da v primeru pokojninske dobe ne gre za pridobljeno pravico. Pokojninska doba sama res ni pravica do pokojnine, je pa ena izmed predpostavk za njeno pridobitev. Če je v dobri veri plačeval nekaj, kar mu je bilo nudeno in zagotovljeno, je bil prevaran. Ne strinja se z obrazložitvijo sodbe v 12. točki, da nova, strožja uvedba pogojev za pridobitev starostne pokojnine, nima negativnega učinka na pridobljene pravice ali pogoje. Učinek novega predpisa je prav spreminjanje pogojev za uveljavljanje pravic. Ne strinja se tudi z zavrnilnim podrednim tožbenim zahtevkom. Razmišljanje toženca kaže na to, da bi bilo prejete prispevke iz naslova prostovoljnega zavarovanja najprikladneje prikazati kot solidarnostne prispevke. Pravica do predčasne pokojnine, ki mu je bila priznana, pomeni trajno zmanjšanje mesečne pokojnine. Poudarja, da v primeru, da se mu obdobja plačanih prispevkov ne priznajo v pokojnino, zahteva vračilo vseh plačanih prispevkov s pripadajočimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve temeljne pravice, ki mu omogoča pogoje za uveljavljanje starostne upokojitve.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 1. 7. 2015, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 11. 1. 2016. S slednjo prvostopno odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Sporno v tej zadevi je priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem pokojninske dobe z dokupom ter vračilo prispevkov, ki jih je tožnik vplačal za dokup pokojninske dobe oziroma za podaljšano zavarovanje.

6. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil dne 25. 11. 2015, ko je že veljal ZPIZ-2. Na dan vložitve zahteve oziroma na dan prenehanja zavarovanja dne 28. 10. 2015, je tožnik dopolnil 61 let in 2 meseca starosti ter 40 let in 1 mesec pokojninske dobe. Od tega je tožnik dopolnil 25 let in 6 mesecev pokojninske dobe brez dokupa ter 11 mesecev in 14 dni dokupljene dobe za čas služenja vojaškega roka, 5 let dokupljene dobe za čas šolanja ter podaljšano zavarovanje in prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skupnem trajanju 8 let, 7 mesecev in 16 dni. Pomeni, da je tožnik brez dokupa dopolnil pokojninsko dobo v trajanju 25 let in 6 mesecev, preostalo pokojninsko dobo pa bodisi s podaljšanim zavarovanjem oziroma prostovoljnim zavarovanjem iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma z dokupom in s plačilom prispevkov, to je v trajanju 14 let in 7 mesecev. Slednje dejstvo, da tožnik ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine 25. 11. 2015 oziroma dne 28. 10. 2015 ni imel dopolnjenih 40 let pokojninske dobe brez dokupa, pa je odločilno, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Torej pogoji, določeni od 1. do 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2, v katerih je kot temeljna predpisana starost 65 let, pri nižji starosti (60 let) pa zaostren pogoj z institutom pokojninske dobe brez dokupa dobe v trajanju 40 let. 7. Pokojninska doba brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2 je v 7. členu tega zakona definirana kot obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti. V to dobo se ne šteje nobeno prostovoljno zavarovanje, kot je podaljšano zavarovanje ali drugo prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti kakršenkoli dokup na katerikoli pravni podlagi. Dokupljene pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo brez dokupa, ne glede na to, v kakšni višini in kdaj so bili plačani prispevki oziroma, če so bili plačani prispevki pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2. Enako velja tudi za plačane prispevke za podaljšano zavarovanje oziroma za prostovoljno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

8. V obravnavanem primeru ne glede na to, če so bili prispevki za dokup, za podaljšano zavarovanje in za prostovoljno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani pred 1. 1. 2013, ni pogoja za uporabo ZPIZ-1 ali celo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92). Uporabiti je mogoče le ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 in to ne glede na to, da iz določb ZPIZ-2 jasno izhaja, da so pogoji za starostno upokojitev, predvsem z višanjem starosti in z institutom pokojninske dobe brez dokupa, strožji v primerjavi s prej veljavnimi predpisi, saj ni podan dejanski stan iz prehodnih in končnih določb, da bi bilo mogoče pravico priznati po prej veljavnih predpisih oziroma po ZPIZ-1, za kar se zavzema pritožba.

9. V tem postopku tudi ni mogoče uveljavljati protiustavnosti instituta pokojninske dobe brez dokupa. O tem, da določbe 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2 nista neustavni, se je namreč že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-246/13-44 z dne 11. 4. 2016. V citirani odločbi je sicer Ustavno sodišče izpostavilo tudi višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključitve v zavarovanje brezposelnih oseb, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno. Kadar so enaki položaji urejeni različno, ne gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave niti ni mogoče govoriti, da gre za diskriminatorno obravnavanje zavarovancev.

10. Ne glede na to, da pokojninska doba brez dokupa ne vključuje dobe, dokupljene po ZPIZ-1 ali drugih predpisih, takšna ureditev tudi ne pomeni retroaktivnega posega v pridobljene pravice in s tem kršitev 155. člena Ustave. Pokojninska doba je pravno relevantno dejstvo za pridobitev določenih pravic iz obveznega zavarovanja in ne predstavlja same pravice. Pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravica do starostne pokojnine, kot ena izmed pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To pravico, kakor tudi druge pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa je mogoče priznati le pod pogoji, ki so določeni z zakonom.

11. Ker je sodišče prve stopnje in pred tem že toženec pravilno ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine, je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravilno pa je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za vračilo vplačanih prispevkov. Kot primarno iz razloga, ker se pri odmeri predčasne pokojnine upošteva celotna pokojninska doba, vključno z dokupljeno dobo ter obdobjem podaljšanega ter prostovoljnega zavarovanja in dodatno iz razloga, ker je bila tožniku dokupljena doba iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka priznana na podlagi tožnikove zahteve in za to dobo, kakor tudi za podaljšano zavarovanje in prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje prostovoljno, na podlagi posameznih upravnih aktov in tožnikove odločitve, plačani prispevki. Ti prispevki se ne nanašajo na obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter dokladnemu delu financiranja. Pri obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju sistemska ureditev že načeloma ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, ali je zavarovanec pravico pridobil ali ne. Kot že pojasnjeno, pa se ti prispevki ne nanašajo na prispevke iz naslova dokupa, podaljšanega zavarovanja in prostovoljnega obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, posledično pa tudi ne sistemska ureditev glede vračanja prispevkov, ki velja za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pač pa se pri presoji o utemeljenosti zahtevka za vračilo prostovoljno plačanih prispevkov, upoštevajo splošna načela in pravila določena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju: OZ) za neupravičeno pridobitev. Zato so pritožbene navedbe, da toženec šteje te prispevke za solidarnostne, neutemeljene.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.