Jedro

Denarno terjatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženi zavod lahko izpolni šele, ko je priznana z ustreznim konkretnim upravnim aktom ali s sodbo sodišča. Do zamude v izpolnitvi tako pride kvečjemu le, če izvršljive upravne odločbe ali pravnomočne sodbe ne realizira v predpisanem ali odrejenem roku, ali če ne izda pozitivne odločbe o zahtevku le zato, ker ne postopa s takšno skrbnostjo, kot se od njega pričakuje. Le če bi bila za zamudo v izpolnitvi izkazana toženčeva krivdna odgovornost, bi bilo mogoče na podlagi 289. člena ZPIZ-92 prisoditi tožniku tudi zakonite zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana dopolnilna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sicer tožniku priznalo in odmerilo denarno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.4.1992 do vključno 1.2.1998 (sodba z dne 11.3.1998 je postala pravnomočna, ker zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo), z izpodbijano dopolnilno sodbo pa je obrestni zahtevek, ob uporabi 1. odst. 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih glede na to, da z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali s kakšnim drugim predpisom zakonite zamudne obresti od pokojninskih dajatev niso predpisane, kot neutemeljen zavrnilo. Zoper navedeno dopolnilno sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tudi temu delu zahtevka. Meni, da valorizacija pokojninskih dajatev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vprašanje ohranjanja realne vrednosti rešuje le pri tekočem izplačevanju, ne pa takrat, kadar zavod svoje obveznosti realizira z zamudo za nazaj. Ker sam ni storil ničesar takega, da tožena stranka od 1.4.1992 ne bi mogla priznati pravice do nadomestila, ne more nositi škode za nekajletni zamik v izplačilu. Meni, da namen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju gotovo ni v zmanjšanju realne vrednosti z zamudo izplačanih denarnih dajatev. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba je utemeljena. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne pravne presoje ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, zato je posledično izpodbijana dopolnilna sodba glede vtoževanih zakonitih zamudnih obresti, izdana preuranjeno. Denarne dajatve iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja že iz sistemskega vidika ne pomenijo občasnih denarnih dajatev iz civilnega, torej obligacijskega prava, zato tega dela zahtevka ni mogoče presoditi po 297. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR). Ker je bila šele s pravnomočno sodbo sodišča opr. št. Ps 578/96 z dne 11.3.1998, drugače kot v predsodnem upravnem postopku, tožniku priznana pravica in odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.4.1992, bi bilo zahtevek za zakonite zamudne obresti mogoče kvečjemu presojati po 289. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) v zvezi z 277. členom cit. ZOR. Denarno dajatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženi zavod, kot pooblaščeni in pristojni izvajalec, lahko izpolni šele, ko je priznana z ustreznim konkretnim upravnim aktom, ali sodbo sodišča. Do zamude v izpolnitvi tako lahko pride kvečjemu le, če izvršljive upravne odločbe ali pravnomočne sodbe ne realizira v predpisanem ali odrejenem roku, ali o zahtevi, ne da bi bili podani razlogi na strani zavarovanca, ne odloči v predpisanem roku ali, če ne izda pozitivne odločitve o zahtevku le zato, ker ne postopa s takšno skrbnostjo, kot se od njega pričakuje. Le, če bi bila za zamudo v izpolnitvi izkazana toženčeva krivdna odgovornost, bi na podlagi 289. člena cit. ZPIZ, bilo mogoče izdati pozitivno sodno odločbo tudi o tem delu tožnikovega zahtevka in mu iz naslova odškodninske odgovornosti dosoditi odškodnino v višini zakonitih zamudnih obresti. Ker pa dejansko stanje v tej smeri ni bilo razčiščevano, je bilo potrebno tožnikovi pritožbi iz tega razloga ugoditi in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. V ponovljenem postopku bo sodišče ugotovljene pomanjkljivosti odpravilo. Razčistilo bo, ali je v obravnavanem primeru sploh prišlo do zamude v izpolnitvi denarne obveznosti v smislu 277. člena cit. ZOR in ali je glede na okoliščine konkretnega primera zanjo podana odškodninska odgovornost tožene stranke po splošnih načelih obligacijskega prava. Šele če bo ugotovljena zamuda v nakazani smeri in eventualno krivdna odgovornost tožene stranke, bo mogoče tudi temu delu tožbenega zahtevka ugoditi, v nasprotnem primeru pa kot neutemeljenega ponovno zavrniti.