Jedro

Utemeljen je pritožbeni ugovor, da so bila v postopku na prvi stopnji bistveno kršena pravila postopka, ker pritožnici ni bila vročena tožba zoper odločbo tožene stranke. Po izrecni določbi 1. odstavka 36. člena ZUS mora sodišče poslati tožbo s prilogami v odgovor tudi prizadeti stranki. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka in sicer določb 2. odstavka 72. člena ZUS v zvezi z 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 121/99 z dne 11.1.2000 ter se zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.1.1999, s katero je ta odločila v 1. točki izreka, da je dolžna zavezanka Mestna občina C. z dnem pravnomočnosti odločbe vrniti v last stanovanjsko stavbo G. trg 6 v C. s parc. št. 2331, vl. št. 1847, k.o. C. v izmeri 248 m2 in dvorišče v izmeri 154 m2, vse do 18/19, ter parc. št. 2330, vl. št. 1556 k.o. C. - vrt v izmeri 215 m2 in dopustiti vknjižbo lastninske pravice v korist upravičenke O.G. V 2. točki izreka odločbe pa je tožena stranka zahtevo za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na vzpostavitev lastninske pravice na parc. št. 2331 - stavbišče v izmeri 248 m2, vl. št. 1847 k.o. C. zavrgla. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da tožena stranka, glede na odločbe o podržavljenju, ki se nahajajo v spisu, ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Od razlage pravne podlage podržavljenja je odvisna tudi odločitev, ali denacionalizacijski upravičenki glede na dejstvo, da v času podržavljenja ni bila jugoslovanska državljanka, pripada pravica do vrnitve premoženja. Tožena stranka bi morala pozvati vlagateljico zahteve za denacionalizacijo na predložitev odločbe o izgubi državljanstva denacionalizacijske upravičenke, katere posledica je bila potem zaplemba premoženja. Ta okoliščina je po presoji sodišča pomembna zaradi ugotovitve pravne podlage za vračilo premoženja, še posebej zaradi povezave z drugim zakonskim pogojem, ki ga določa II poglavje Zakona o denacionalizaciji (ZDen), še posebej 9. člen, ki veže denacionalizacijo na jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja. Tožena stranka je namreč kot pravno podlago za denacionalizacijo navedla zakon o zaplembi, ni pa obrazložila, zakaj ima v povezavi z ustreznim zakonskim predpisom iz 3. člena ZDen denacionalizacijska upravičenka kljub izgubi jugoslovanskega državljanstva pravico do vrnitve premoženja, torej ali gre za primer po 3. odstavku 9. člena ZDen. Če odločbe o odvzemu državljanstva vlagateljica zahteve za denacionalizacijo ne bo mogla predložiti, bo moralo sodišče to vprašanje presoditi na podlagi listin, ki so v upravnih spisih. Odvisno od rešitve navedenega vprašanja bo treba v nadaljnjem postopku presoditi tudi, ali v spornem primeru obstaja ovira za denacionalizacijo iz 2. odstavka 10. člena ZDen, to je v tožbi navedeni tožbeni razlog, ki pa se v skladu s 3. členom zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen ugotavlja tudi po uradni dolžnosti, namreč, če je imela takšna oseba pravico dobiti odškodnino od tuje države na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena v povezavi s 1. in 3. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Prizadeta stranka A.G., pravna naslednica po denacionalizacijski upravičenki O.G., se pritožuje iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in kršitev določb materialnega zakona ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti samo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je dne 4.6.1999 prejela izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 20.1.1999. Po preteku paricijskega roka je urgirala izdajo potrdila o pravnomočnosti in ga končno dobila dne 19.7.1999 z ugotovitvijo, da je odločba tožene stranke postala pravnomočna 5.7.1999. Takoj po prejemu le-tega je od tožeče stranke, oddelka za stanovanjske zadeve, zahtevala dostavo vseh najemnih pogodb za uporabnike navedene stavbe.

Denacionalizacijski upravičenki, ki je vsekakor stranka v postopku, nihče ni dostavil nobene tožbe ali pritožbe ali jo kakorkoli obvestil, da so v nevarnosti njene pravice, ki jih je uveljavljala tekom dolgih let v tem postopku. Pravnomočne odločbe ni mogoče odpraviti v rednem postopku, niti v upravnem sporu, temveč samo v postopku izrednih pravnih sredstev, torej obnove in zahteve za varstvo zakonitosti. V konkretnem primeru takšna zahteva ni bila vložena. Izpodbijana sodba je nezakonita in predstavlja ne le kršitev določb postopka, temveč tudi kršitev ustavnih pravic upravičenke, ki je prejela vrnjeno svoje premoženje in glede katerega je bila izdana pravnomočna odločba.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljen je pritožbeni ugovor, da so bila v postopku na prvi stopnji bistveno kršena pravila postopka, ker pritožnici ni bila vročena tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 20.1.1999. Po izrecni določbi 1. odstavka 36. člena ZUS mora sodišče poslati tožbo s prilogami v odgovor tudi prizadeti stranki. Med predloženimi spisi pa ni povratnice o vročitvi tožbe prizadeti stranki. Iz predloženih spisov niti ni razvidno, da bi bila dana ustrezna sodnikova odredba. Če pritožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to vpliva na odločitev. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka in sicer določb 2. odstavka 72. člena ZUS v zvezi z 8. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpraviti in izvesti predhodni postopek.

Ni pa utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi bila v tem postopku izpodbijana pravnomočna odločba. Iz povratnice, ki je v predloženih spisih, izhaja, da je bila navedena odločba vročena tožeči stranki dne 3.6.1999. Tožeča stranka je vložila tožbo priporočeno po pošti dne 3.7.1999, kar izhaja iz podatkov o odposlani oziroma prispeli poštni pošiljki. Tožba je bila torej vložena v skladu z določbo 1. odstavka 26. člena ZUS v 30-dnevnem roku, zato je pravočasna, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločba, ki jo izpodbija v upravnem sporu tožeča stranka, torej ni postala pravnomočna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.