Jedro

Konkreten napad, kot se je v resnici odigral, predstavlja dejansko vprašanje, ali ta napad ustreza pravnemu pojmu napada iz drugega odstavka 11. člena KZ, pa je pravno vprašanje.

Kar storilec predvideva in v kar je privolil, so notranja (subjektivna) dejstva, ki so se odigrala v psihi storilca in pomenijo dejansko vprašanje, stvar pravne presoje pa je, ali ugotovljena vsebina zavesti in volje ustreza omenjenim pravnim elementom eventualnega naklepa.

Vprašanje legitimnosti inkriminacije in "dvotirnosti" ureditve hrambe strelnega orožja (kot prekršek in kot kaznivo dejanje) presega okvire, v katerih Vrhovno sodišče preizkuša zakonitost pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega A.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 400.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni A.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa umora, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena in 22. člena KZ (točka 1), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 133. člena KZ v zvezi drugim odstavkom 16. člena KZ (točka 2) ter kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ (točka 3). Za posamezna kazniva dejanja so mu bile določene kazni 7 let zapora, 6 mesecev zapora in 10 mesecev zapora, nato pa po določbah o steku izrečena enotna kazen 8 let zapora. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 150.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je deloma ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu določeno kazen 7 let zapora znižalo na 6 let zapora, nato pa mu je ob upoštevanju ostalih nespremenjenih določenih kazni izreklo enotno kazen 7 let zapora. V ostalem je pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 12.7.2004 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitve kazenskega zakona" in predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec H.J. (drugi odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Ocenjuje, da uveljavljane kršitve kazenskega zakona na prvi in drugi stopnji niso podane. Obsežna izvajanja zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa umora v svojem bistvu ne predstavljajo drugega kakor izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sklepanje o tem, ali dejstva, kot sta jih ugotovili obe nižji sodišči, predstavljajo zadostno podlago za dokazno oceno, ki omogoča uporabo institutov silobrana, prekoračenega silobrana ali "putativnega silobrana", je del ugotavljanja dejanskega stanja in ne (že) uporabe materialnega prava. Le v delu, ko spodbija ugotovitev drugostopenjskega sodišča o obtoženčevi sposobnosti razumeti pomen svojih dejanj (v okviru uveljavljenega "putativnega silobrana"), posredno zahteva izpodbija uporabo materialnega prava v smeri razlage določbe tretjega odstavka 11. člena KZ kot podlage za vrednotenje "nasprotnikovega napada", ne pa "lastnih dejanj" obsojenca. Vendar pa je tudi v tem delu očitek napačne uporabe materialnega prava neutemeljen, saj iz obrazložitve izhaja, da se del, na katerega se zahteva sklicuje, nanaša na (ne)bistveno sposobnost razumeti pomen svojih dejanj glede obstoja kazenske odgovornosti, medtem ko se na uveljavljeno dejansko zmoto nanaša nadaljevanje obrazložitve, kjer je pravilno in prepričljivo obrazloženo, da prekoračenega silobrana ni moglo biti.

Po mnenju vrhovnega državnega tožilca smiselno enako velja glede zmotne uporabe kazenskega prava pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe. Obe sodišči sta pravilno zaključili, da v obravnavani zadevi obsojenčevo ravnanje kaže na eventualni naklep in ne na zavestno malomarnost. Privolitev sama, ki daje podlago za eventualni naklep, je dejanska ugotovitev in kot taka ne more biti predmet spodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsežna izvajanja zahteve v ničemer ne kažejo na zmotno uporabo materialnega prava. Obe sodbi vsebujeta jasne razloge glede voljne sestavine eventualnega naklepa, ki jih goli vrednostni očitek o tem, da je takšno sklepanje "spekulativno", ne more omajati. Vrhovni državni tožilec se tudi ne strinja z zahtevo, kolikor v zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelivnih snovi spodbija legitimnost zakonskega opisa oziroma nasploh "inkriminacije" tega kaznivega dejanja. Ob dejstvu, da je očitana oblika kaznivega dejanja ("pridobil in hranil") obsežena tako v besedilu prvega odstavka 310. člena, kot je veljalo v času sojenja na prvi stopnji, kakor tudi v spremenjeni določbi (novela KZ-B, Uradni list RS, št. 40/2004) se pokažejo trditve zahteve, da gre za nekakšno "spregledano" inkriminacijo, kot povsem neutemeljene. Pritožbeno sodišče je odgovorilo, da se zakonski dejanski stan kaznivega dejanja v tem primeru ne prekriva s prekrškom. Tega pa zahteva z razlago, ki meri na poziv zakonodajalcu, naj premisli o kvalifikaciji, ne more uspešno izpodbiti. Zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon (1) v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa umora drugo točko 372. člena ZKP glede vprašanj, ali je podan silobran, prekoračen silobran oziroma "putativni silobran", (2) pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe pa naj bi kršili prvo točko 372. člena ZKP glede obstoja obsojenčeve krivde oziroma voljne sestavine eventualnega naklepa.

Glede na vsebino zahteve je treba uvodoma na splošno opozoriti na nekatera pravno teoretična izhodišča, pomembna za presojo zahteve, ki jih njeni vložniki očitno niso upoštevali.

Uporabo prava pogojuje ugotovljeno dejansko stanje. Zato je kršitev kazenskega zakona podana le, če sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje kazenskega zakona ne uporabi, ali ga uporabi nepravilno. Prepletanje dejanskega in pravnega pri reševanju pravnih sporov terja dosledno razlikovanje med tem, kaj je dejansko in kaj pravno vprašanje. Pri prvem se vprašamo, ali obstajajo določena dejstva iz resničnega življenja, ki ustrezajo določenemu pojmu iz pravne norme. Odgovor na drugo vprašanje pa pove, ali ugotovljena dejstva ustrezajo abstraktnemu pojmu iz pravne norme. Med sklepanjem o enem in drugem vprašanju obstaja tudi bistvena metodološka razlika. O obstoju odločilnih dejstev sodišče sklepa na podlagi proste presoje dokazov in če ostane v dvomu, uporabi načelo "in dubio pro reo". Pri odločanju o pravnih vprašanjih pa sodišče preizkuša, ali obstoječe (ugotovljeno) dejstvo ustreza določenemu pravnemu pojmu. Vendar pa tega ne presoja na podlagi proste presoje dokazov, temveč na podlagi lastne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, poznavanja zakona in pravnih pravil za njegovo razlago, pa tudi na podlagi pravne teorije in ustaljene sodne prakse. Pravo velja ali pa ne, sodišče ga praviloma vedno pozna, če pa vendarle pri njegovi razlagi ostane v dvomu, mora iz razlogov načela določnosti skladno z načelom zakonitosti izbrati za obdolženca ugodnejšo razlago ("in dubio pro homine").

Silobran oziroma eventualni naklep, ki ju problematizira zahteva, lahko pomenita bodisi dejansko vprašanje, če ju opazujemo tako, kot se je dogodek v resnici zgodil, ali pravno vprašanje, če ga opazujemo s stališča skladnosti s kazensko pravno normo. Po enaki metodi je treba ocenjevati tudi posamezne elemente silobrana (napad - protipraven - istočasen - odvrnitev napada), ki so pravni pojmi, zato je vedno treba tehtati, ali konkretno ugotovljena dejstva ustrezajo tem pravnim pojmom. Na primer, konkreten napad, kot se je v resnici odigral, predstavlja dejansko vprašanje, ali ta napad ustreza pravnemu pojmu napada iz drugega odstavka 11. člena KZ, pa je pravno vprašanje. Podobno je tudi z eventualnim naklepom kot sestavino krivde. Pojem eventualnega naklepa, ki je predmet zahteve za varstvo zakonitosti, je sestavljen iz nižjih, abstraktnih pravnih pojmov: zavesti storilca, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica in njegove privolitve v nastanek takšne posledice. Vsebina storilčeve zavesti in volje so tako imenovana notranja (subjektivna) dejstva in njihovo ugotavljanje sodi med dejanska vprašanja (podobno velja za prištevnost, dejansko in pravno zmoto itd.). V naravi ocenjevanja takšnega storilčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja pa je, kot pravilno poudarja tudi vrhovni državni tožilec, sklepanje na podlagi zunanje manifestacije tega dogodka oziroma na podlagi zunanjih, objektivnih dejstev. Če povzamemo: tisto, kar storilec predvideva in v kar je privolil, so notranja (subjektivna) dejstva, ki so se odigrala v psihi storilca in pomenijo dejansko vprašanje, stvar pravne presoje pa je, ali ugotovljena vsebina zavesti in volje ustreza omenjenim pravnim elementom eventualnega naklepa. Vsebina zahteve terja še opozorilo, da iz določbe drugega odstavka 420. člena ZKP izhaja, da zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zaradi nestrinjanja z dokazno presojo in zaključki pravnomočne sodbe glede pravno relevantnih dejstev.

1. V zvezi s kaznivim dejanjem poskusa umora (točka I zahteve) naj bi sodišče, tako vložniki zahteve, napačno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar ni uporabilo določb 11. oziroma 20. člena Kazenskega zakona. S tem naj bi kršilo zakon glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo protipravnost oziroma kazensko odgovornost (1. in 2. točka 372. člena ZKP) zato bi po mnenju vložnikov sodišče moralo obsojenca oprostiti obtožbe.

Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona ob hkratnem zatrjevanju napačno ugotovljenega dejanskega stanja, to pa se med seboj, kot je bilo že povedano prej, izključuje. Kršitev kazenskega zakona je mogoče ugotavljati šele ob predpostavki, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Da gre v zahtevi res zgolj za nestrinjanje z dejanskim stanjem, izhaja tudi iz nadaljnje obsežne obrazložitve zahteve, ki povzema zagovor in izpovedbe posameznih prič ter druga dejstva, ponuja njihovo drugačno dokazno presojo in prepričuje v obstoj silobrana, prekoračenega silobrana oziroma "putativnega silobrana".

Sodišči prve in druge stopnje sta argumentirano zavrnili tezo obrambe o oškodovančevem napadu na obsojenca oziroma, da naj bi oškodovanec obsojenca udaril v prsa, zaradi česar naj bi padel na tla. Pravnomočna sodba ugotavlja, da je obsojenec oškodovanca sam poklical iz lokala, da je bil oškodovanec neoborožen, obsojenec pa je imel v rokah revolver in da je, še preden je oškodovanec prišel do njega, že streljal, najprej od spredaj v oškodovančeva prsa in nato še od zadaj, ko je oškodovanec bežal. Pravnomočna sodba tudi izrecno zavrača tezo obrambe o obsojenčevi domnevni zmoti glede obstoja protipravnega napada. Zato zatrjevanje zagovornikov o obstoju protipravnega napada, neizogibnosti obrambe oziroma njihova zahteva po preverjanju obsojenčevega ravnanja s stališča "putativnega silobrana" (dejanska zmota v širšem pomenu) ne predstavlja uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, pač pa zgolj neupoštevno izpodbijanje dejanskega stanja.

Zahteva ne pojasni, katero kršitev zakona ima v mislih v zvezi z očitkom drugostopenjskemu sodišču da je napačno njegovo stališče ko zatrjuje, da "obtoženčeva sposobnost razumeti pomen svojih dejanj ni bila bistveno zmanjšana" in da zato niso bili podani pogoji za "putativni silobran" (str. 3 drugostopenjske sodbe). Poleg tega ta očitek temelji tudi na pomensko napačni razlagi sodbe; ta namreč v tistem delu, na katerega se izrecno sklicuje zahteva, zavrača pritožbene navedbe v zvezi s kazensko odgovornostjo oziroma prištevnostjo obsojenca, na uveljavljano dejansko zmoto pa se nanaša nadaljnja obrazložitev, kjer drugostopenjsko sodišče argumentirano zavrača stališče obrambe o dejanski zmoti.

2. V zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe (točka II zahteve) zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje. Navajajo, da nobeno sodišče ni pravilno ugotovilo oblike krivde, saj naj ne bi upoštevali meril kazensko pravne znanosti glede razmejitve med naklepom in zavestno malomarnostjo. Konkretno dejanje pa je kaznivo le, če je storilec ravnal naklepno. V nadaljevanju zahteva v potrditev obsojenčeve malomarnosti ponuja tako imenovano "Frankovo formulo" in zanika obstoj eventualnega naklepa oziroma njegove voljne sestavine, ki naj ne bi bila z gotovostjo ugotovljena, pač pa naj bi sodišče o njej zgolj spekulativno sklepalo, dejstva, s katerimi se v sodbi utemeljuje obsojenčeva privolitev v posledico pa po mnenju zahteve ne zadoščajo. Zato bi moralo sodišče skladno z načelom "in dubio pro reo" obsojenca oprostiti tudi obtožbe tega kaznivega dejanja.

Iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje sklepanje o tem, kaj se je dogajalo v obsojenčevi psihi, utemeljevali z naslednjimi dejstvi: da je oškodovanec H.F. prišel z obsojencem, s katerim sicer nista prijatelja, da se je nahajal v času streljanja med obsojencem in drugim oškodovancem B.B., da je imel v rokah strelno orožje, iz pravnomočne sodbe pa tudi izhaja, da je streljal v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti zaradi kratkotrajnega afekta, ki je bil posledica neporavnanih računov z B. in strahu za lastno življenje. Na podlagi navedenih dejstev in okoliščin sta sklepali, da se je obsojenec zavedal možnosti, da lahko zaradi streljanja proti B. zadene tudi F., da tega sicer ni hotel, da pa je v takšno posledico privolil; kot navaja pritožbeno sodišče, ravnal je po načelu "kar bo pa bo". Takšna vsebina zavesti in volje pa oceni nižjih sodišč v celoti ustreza zakonskim znakom krivdne oblike eventualnega naklepa, zato pravnomočni sodbi tudi ni mogoče očitati, da ne bi imela razlogov o voljni sestavini eventualnega naklepa.

Izvajanja zahteve, ki zanika obsojenčevo privolitev v posledico oziroma dvomi v pravilnost in prepričljivost izpodbijane sodbe pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva, hkrati pa se zavzema za obsojenčevo oprostitev obtožbe po načelu "in dubio pro reo", jasno kažejo, da se vložniki ukvarjajo izključno z dejanskimi, ne pa pravnimi vprašanji, četudi zatrjujejo kršitev materialnega zakona.

3. V točki III zahteve (v zvezi z obsojenčevo obsodbo za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ, ker je protipravno pridobil in hranil revolver, katerega promet je po 3. členu Zakona o orožju omejen), vložniki ne uveljavljajo nobene konkretne kršitve zakona. Iz obsežne obrazložitve zahteve je moč povzeti naslednje poudarke, pri čemer je v ospredju zahteve trditev vložnikov, da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje, pač pa za prekršek.

Zahteva si najprej zastavlja vprašanje, zakaj zakonodajalec enako dejansko stanje (posest neprijavljenega strelnega orožja) predpisuje in (različno) sankcionira po dveh različnih predpisih, enkrat kot kaznivo dejanje in drugič kot prekršek. V nadaljevanju vložniki obširno pojasnjujejo kriterije oziroma omejitve, ki jih mora zakonodajalec upoštevati pri predpisovanju prekrškov oziroma kaznivih dejanj in v tej zvezi posebej izpostavljajo "nevarnost" kot poglaviten kriterij za umestitev določenega ravnanja med kazniva dejanja. Hkrati se sklicujejo tudi na načelo legitimnosti in omejenosti represije, po katerem mora biti kazensko pravna prisila moralno etično upravičena in sorazmerna z ogrožanjem pravnih vrednot; v konkretnem primeru naj ne bi bilo tako.

Vložnik z različnimi razlagalnimi metodami predstavlja tudi lastno razumevanje določbe prvega odstavka 310. člena KZ in poudarja, da je poglavitni namen te določbe inkriminirati promet in proizvodnjo strelnega orožja, ne pa le gole hrambe; ta po Kazenskem zakoniku iz leta 1994 niti ni bila kazniva, to je postala šele z novelo KZ iz leta 1999 in sicer zaradi obveznosti Republike Slovenije po mednarodnem pravu ter zaradi velike nevarnosti, ki jo za družbo predstavlja protipravna hramba kemičnega, biološkega ali jedrskega orožja, torej orožja, s katerim je bila dopolnjena prvotna inkriminacija. Vložniki menijo, da je bilo ob sprejemanju novele KZ "to dejstvo spregledano" in izražajo dvom, da je bila gola protipravna hramba (posedovanje) strelnega orožja namen zakonodajalca. Glede na kriterije za razmejitev kaznivega dejanja od prekrška takšno ravnanje po njihovem mnenju ne more biti kvalificirano kot kaznivo dejanje, pač pa le kot prekršek po 81. členu Zakona o orožju. Načelo zakonitosti v povezavi z zahtevo po določnosti zakona ("lex certa") zahteva, da je zakon jasen in določen; v konkretnem primeru tej zahtevi naj ne bi bilo zadoščeno, zato bi moralo sodišče po mnenju vložnikov zahteve v dvomu in zaradi nejasnosti določbe skladno z načelom "in dubio pro reo" izreči oprostilno sodbo.

Najprej je treba ugotoviti, da je vložena zahteva zagovornikov po vsebini oziroma razlogih, ki jih uveljavlja, identična zahtevi istih zagovornikov v kazenski zadevi I Ips 254/2003 zaradi enakega kaznivega dejanja, v kateri je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 22.1.2004 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

V tej odločbi je med drugim poudarilo, da vprašanje legitimnosti inkriminacije in "dvotirnosti" ureditve hrambe strelnega orožja (kot prekršek in kot kaznivo dejanje), na kar so se zagovorniki sklicevali v takratni in tudi v sedanji zahtevi za varstvo zakonitosti, presega okvire, v katerih Vrhovno sodišče preizkuša zakonitost pravnomočne sodbe.

Četudi bi se Vrhovno sodišče strinjalo s stališčem zagovornikov, pa iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, predlogu za obsojenčevo oprostitev obtožbe ne more ugoditi.

V omenjeni odločbi Vrhovnega sodišča je bilo poudarjeno, da zakonodajalec odloča, katero ravnanje bo z zakonom določil kot kaznivo dejanje, izhajajoč pri tem iz določbe 7. člena KZ, ki določa sestavine zakonske definicije kaznivega dejanja. V omenjeni odločbi je bila podana podrobna jezikovna, namenska in zgodovinska razlaga določbe 310. člena KZ. Na podlagi rezultatov interpretacije za obrambo spornega besedila je bilo ugotovljeno, da se hramba orožja kot ena od možnih storitvenih oblik kaznivega dejanja nanaša na vse vrste orožja, naštetega v prvem odstavku in ne le na hrambo kemičnega, biološkega in jedrskega orožja zaradi njegove velike nevarnosti, ki jo takšno orožje predstavlja. Na neutemeljenost očitka, da gre ob noveli Kazenskega zakona za "spregledano inkriminacijo", kaže tudi okoliščina, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec, da je očitana oblika kaznivega dejanja ("pridobil in hranil") obsežena tako v besedilu prvega odstavka 310. člena KZ, veljavnega v času sojenja, kakor tudi v spremenjeni določbi novele KZ-B iz leta 2004 (Uradni list RS, št. 40/2004).

Vrhovno sodišče zato ostaja pri razlagi, da je določba prvega odstavka 310. člena KZ razumljiva in jasna in da v celoti zadosti temeljnemu vodilu pri oblikovanju kazensko pravnih norm, to je načelu določnosti ("lex certa") v okviru načela zakonitosti. Opredelitev posameznih izvršitvenih dejanj v tej določbi, med drugim tudi pridobitev in hramba orožja, sodišču omogoča, da z razumno razlago (tudi v povezavi z institutom dejanja majhnega pomena po 14. členu KZ) zagotavlja pravilno uporabo zakona. Ob takšni, edino možni razlagi določbe prvega odstavka 310. člena KZ, ki ne dopušča nikakršnih dvomov glede njene vsebine oziroma, kaj je dopustno in kaj ne in glede na ugotovljene dejanske okoliščine, pravnomočni sodbi ni mogoče očitati, da je bil v konkretnem primeru kazenski zakon z vidikov, ki jih obravnava zahteva, nepravilno uporabljen.

Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec in ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višini povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema.