Jedro

Vprašanje, ki ne izhaja iz procesnega dejanskega stanja zadeve, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Mestne uprave Mestne občine Maribor, Urada za komunalo, promet in prostor, Sektorja za komunalo in promet, št. 37104-32/2015-2 z dne 3. 3. 2015, s katero je ta zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za rabo javne površine za postavitev gostinskega vrta na Grajskem trgu. Odločitev prvostopenjskega občinskega organa je potrdil tudi pritožbeni organ (župan), ki je z odločbo, št. 37104-67/2015 z dne 22. 4. 2015, tožnikovo pritožbo zavrnil. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje in da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Uveljavlja oba revizijska razloga po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Revident je kot pomembno pravno vprašanje navedel vprašanje: „ali ima tožeča stranka, ki je izrecno v tožbi predlagala zaslišanje strank in ni imela možnosti izjasnitve oz. podaje navedb do odgovora tožene stranke, pravico do predložitve dodatnih navedb oziroma izjave in možnost obravnave pred sodiščem v zaslišanju“, in hkrati dodal: „izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ali je potrebno izvesti dokazni postopek z zaslišanjem, če stranka to izrecno zahteva in ali mora stranki biti dana možnost do izjave pred sodiščem.“

7. S temi navedbami revident ni izpolnil v sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljenih standardov in zahtev, ki morajo biti izpolnjeni, da Vrhovno sodišče revizijo sprejme v vsebinsko obravnavo. Svoje vprašanje o tem, ali bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo, gradi na trditvah, ki niso del dejanskega procesnega stanja te zadeve. Iz sodnega spisa namreč izhaja, da mu je bil odgovor tožene stranke vročen 20. 8. 2015, priloge k odgovoru pa 31. 8. 2015. Do izdaje izpodbijane sodbe (16. 3. 2016) je tako imel možnost, da se opredeli do navedb v odgovoru, kot tudi do odgovoru priloženih listin. Poleg tega iz tožbe izhaja, da je sicer predlagal (samo) zaslišanje predstavnika tožene stranke, vendar ni navedel, katera pravno relevantna dejstva naj bi s predlaganim zaslišanjem dokazoval. 8. Glede na opisano in ob upoštevanju, da vprašanje izpolnjevanja pogojev za odločanje na glavni obravnavi (drugi odstavek 51. člena ZUS-1) oziroma na seji (59. člen ZUS-1) v sodni praksi ne povzroča posebnih dvomov ali dilem, in je Vrhovno sodišče že v številnih zadevah pojasnilo, da je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, da se dopolni ugotovljeno dejansko stanje, dokazni predlog pa mora biti ustrezno obrazložen(2), revidentovo vprašanje za dovoljenost revizije ne zadošča. Ker revizije tudi ni mogoče dovoliti zaradi uveljavljanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj revident sploh ni navedel odločb, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj s sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015. (2) Odločbe Vrhovnega sodišča, kot npr.: I Up 527/2007, X Ips 255/2013, X Ips 300/2014, X Ips 474/2014, X Ips 136/2015 in druge.