Jedro

Za sklepanje o upravičenosti odklonitve izplačila odpravnine po 3. odst. 126. čl. SZ so relevantne okoliščine, ki so bile podane ob uveljavitvi SZ, ne pa morda ob izpraznitvi stanovanja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 494.059,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugodilo pritožbi tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču smiselno predlaga vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje. Zatrjuje, da sodišči nista ugotavljali, ali so obstajale ob preselitvi tožeče stranke okoliščine iz 1. odst. 148. čl. SZ. Res je po vložitvi zahteve za izplačilo 30 % iz 126. čl. SZ na hiši opravil obsežna dela, vendar hiša kljub temu še ni bila dograjena do te mere, da bi tožena stranka tožniku proti njegovi volji odpovedala stanovanjsko razmerje in zahtevala preselitev. Zato sodišču očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 13. tč. 2 odst. 354. čl. ZPP. Nadalje obširno pojasnjuje, v kakšno hišo se je preselil in kaj je po preselitvi še napravil. Sodišču druge stopnje očita še, da ni obrazložilo svojega stališča, po katerem je za obstoj odpovednega razloga relevanten čas preselitve. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP). V odgovoru na revizijo predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

Pravica do izplačila odpravnine po 126. čl. Stanovanjskega zakona (SZ) je alternativa pravici do trajne uporabe stanovanja (arg. 3. odst. 126. čl. SZ). Slednja v prehodnem obdobju lahko temelji na stanovanjski pravici (141. čl. SZ in 2. odst. 159. čl. SZ) ali pa na že sklenjeni najemni pogodbi za nedoločen čas (1. odst. in 2. odst. 147. čl. SZ). Že sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas predpostavlja, da niso bile podane okoliščine iz 1. oz. 2. odst. 148. čl. SZ. Hkrati pa tako pridobljena pravica do trajne uporabe stanovanja preprečuje ponovno ugotavljanje obstoja teh okoliščin (prim. 53. čl. SZ). Če pa je pravica do odpravnine odvisna od pravice do trajne uporabe stanovanja, mora biti položaj glede pravice do njenega izplačila za prejšnega imetnika stanovanjske pravice (tako upravičenca do odpravnine poimenuje 1. in 2. odst. 126. čl. SZ), ki še ni sklenil najemne pogodbe za nedoločen čas, enak položaju prejšnega imetnika stanovanjske pravice, ki je najemno pogodbo za nedoločen čas že sklenil. Razlaga pritožbenega sodišča, ki se zavzema za presojo okoliščin iz 1. odst. 148. čl. SZ po 3. odst. 126. čl. ob izpraznitvi stanovanja, pa bi ju postavila v različen položaj. Kajti, tisti prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki bi najemno pogodbo za nedoločen čas že sklenil, bi si s tem zagotovil pravico do trajne uporabe stanovanja, s tem pa tudi, ob morebitni preselitvi iz najetega stanovanja v lastno, pravico do odpravnine iz 126. čl. SZ. Prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki najemne pogodbe za nedoločen čas pred preselitvijo v lastno stanovanje še ne bi sklenil, pa pravice do odpravnine ne bi imel. Ob tem ni odveč opozoriti tudi na to, da sta roka iz 126. čl. SZ in 147. čl. različna. Doslej razloženo pa po presoji revizijskega sodišča govori v prid stališču, da so za sklepanje o upravičenosti odklonitve izplačila odpravnine po 3. odst. 126. čl. SZ relevantne okoliščine, ki so bile podane ob uveljavitvi SZ, ne pa morda ob izpraznitvi stanovanja, kot to zmotno sklepa pritožbeno sodišče. Le tako ostane odpravnina tudi vzpodbuda za bivšega imetnika stanovanjske pravice, da v roku dveh let izkoristi vse razpoložljive dodatne možnosti in sam poskrbi za ustrezno rešitev svojega stanovanjskega problema. Iz povedanega pa je razviden tudi odgovor na vprašanje, zakaj za presojo o pravici do odpravnine ni relevanten čas zahteve za njeno izplačilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožena stranka v pritožbenem postopku ni oporekala, izhaja, da tožnikova hiša v času zahtevka za izplačilo vtoževanega zneska z dne 16.12.1991, naslovljenega na toženo stranko, še ni bila tako dograjena, da bi bil podan odpovedni razlog po 3. odst. 60. čl. ZSR, upoštevaje pri tem tudi tožnikove finančne zmožnosti za dograditev te hiše. Če pa ni bil podan ta razlog 16.12.1991, tudi ob uveljavitvi SZ 19.10.1991 ni bil. Ob uveljavitvi SZ bi tedaj tožena stranka s tožnikom morala skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas po 1. odst. 147. čl. SZ. To pa pomeni, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine iz 3. odst. 126. čl. (v zvezi s 1. odst. 148. čl. SZ).

Sodišče druge stopnje je tedaj po presoji revizijskega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo (126. čl. SZ). Ker tožena stranka višini tožbenega zahtevka ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku ni ugovarjala, je revizijsko sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odst. 395. čl. ZPP).