Jedro

Ob sklepanju posredniške pogodbe o potovanju se smiselno uporabljajo posamezne določbe pogodbe o organiziranju potovanja (XXIII. Poglavje posebnega dela OZ), predvsem tudi določilo 888. člena OZ o obveznosti obveščanja (908. člen OZ). Tako je tudi posrednik (kot je to sicer organizator potovanja) dolžan nuditi potniku vse potrebne informacije, ki so vezane na potovanje. Med njima gre za pogodbeni odnos, ki temelji na zaupanju, zato je razumljivo, da potnik od posrednika kot profesionalca, s katerim je sklenil pogodbo, pričakuje, da pozna naravo svojega dela in rizike, ki lahko nastopijo kot posledica neobveščenosti. Posrednik je odgovoren, če potniku ne da vseh potrebnih podatkov ali če so dani podatki napačni. Gre za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev njegove pogodbene obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede prvotožene stranke razveljavi za znesek 984,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2003 do plačila in v stroškovni odločitvi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (glede drugotožene stranke v celoti ter glede prvotožene stranke za znesek 1.210,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2003 do plačila) se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo zahtevek, da sta toženki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 2.194,73 EUR (podredno znesek 984,59 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2003 do plačila in povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi s stroškovno posledico in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obveznost obveščanja prve toženke. Prva toženka te obveznosti ni izpolnila. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je določilo 888. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki nalaga obveznost obveščanja, dispozitivne narave. Gre za kogentno določilo. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Prva toženka je na pritožbo odgovorila. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo potrdi. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za znesek 1.210,15 EUR (290.000,00 SIT), kolikor je tožnica vtoževala iz naslova premoženjske škode, nastale zaradi kraje stvari iz kovčka, je pravilna. Po določilu 75. člena Zakona o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (v nadaljevanju ZOSRL) prevoznik odgovarja za škodo, nastalo zaradi izgube in poškodovanja tovora, ki ga prevzame za prevoz, in do katerega pride med trajanjem letalskega prevoza, kakor tudi za škodo, nastalo zaradi zamude pri prevozu in izročitvi tovora prejemniku (prvi odstavek). Za čas letalskega prevoza se šteje čas od prevzema tovora na odhodnem letališču do izročitve tovora tistemu, ki je upravičen razpolagati z njim, na namembnem letališču ali na kakšnem drugem letališču (tretji odstavek). V obravnavani zadevi je ostala neizpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica 5. 4. 2003 uspešno opravila prijavo leta (»check-in«) in oddala prtljago. Z oddajo prtljage je odgovornost zanjo prevzel prevoznik. Ugovor pasivne legitimacije obeh toženk v tem delu je torej utemeljen, kar je terjalo zavrnitev tožbenega zahtevka za znesek 1.210,15 EUR (290.000,00 SIT), kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Poleg navedenega zneska tožnica v obravnavani zadevi vtožuje tudi plačilo zneska 984,59 EUR (235.946 SIT), in sicer iz naslova premoženjske škode nastale zaradi nerealiziranega leta na Kubo. Za presojo obravnavanega spornega razmerja, zlasti za materialnopravno opredelitev vlog pravdnih strank, so pomembne zlasti naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba niti ne izpodbija, in sicer: tožnica je pri prvi toženki plačala letalsko vozovnico za Kubo (sestavljeno iz letov Benetke – Madrid – Havana – Madrid - Benetke); datum predvidenega leta je bil 4. 4. 2003; tožnica na Kubo ni odpotovala; na dan predvidnega leta je bila na letališču v Benetkah zavrnjena, ker ni imela turistične kartice (vize); tožnica ni uspela odpotovati niti 5. 4. 2003, ko naj bi ji prva toženka priskrbela možnost novega odhoda z letalom iz Benetk; tega dne ji je uspelo, kot je bilo že navedeno, opraviti samo prijavo leta (»check-in«) in oddajo prtljage; druga toženka je bila pooblaščeni zastopnik prevoznika Iberia za prodajo letalskih vozovnic z vsemi ustreznimi licencami, potrebnimi za prodajo letalskih vozovnic; kot prevoznik je nastopala družba Iberia.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialnopravno opredelilo razmerje pravdnih strank, in sicer je zaključilo, da je bila med tožnico in drugo toženko sklenjena posredniška pogodba o potovanju. Prva toženka pa naj bi, po mnenju sodišča prve stopnje, nastopala kot posrednik pri sklepanju posredniške pogodbe o potovanju - v smislu 837. člena OZ. Takšna opredelitev vlog je materialnopravno zmotna.

Pravna kvalifikacija spornega razmerja je naloga sodišča. Sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti. Glede na to, da je bila predmet dogovora posamezna storitev, ki omogoča potovanje (nakup letalske vozovnice), in ne kombinacija vsaj dveh storitev: prevoz – namestitev – druge turistične storitve, ki niso povezane s prevozom in namestitvijo in ki predstavljajo bistveni del organiziranega potovanja, v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o sklenitvi pogodbe o organiziranju potovanja (883. člen OZ), ampak le o posredniški pogodbi o potovanju. Posredniška pogodba o potovanju je odplačna zastopniška pogodba. Z njo se posrednik zavezuje, da bo v imenu in na račun potnika sklenil bodisi pogodbo o organiziranju potovanja bodisi pogodbo o eni ali več posebnih storitvah, ki omogočajo neko potovanje ali bivanje, potnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (904. člen OZ). Čeprav zakon označi obravnavano pogodbo kot posredniško, gre dejansko za zastopniško pogodbo. Zastopnik namreč ne le posreduje med naročnikom (potnikom) in tretjim (izvajalcem storitve), temveč v imenu in na račun naročnika sklepa s tretjim pogodbo. Posrednik (v smislu 837. člena OZ) pa si le prizadeva najti in spraviti v stik z naročiteljem (potnikom) osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe. Pogodbo bi v takšnem primeru sklepala potnik in izvajalec storitve neposredno.

Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev in ob pravilnem razumevanju citiranih določil OZ je pravilna materialnopravna presoja razmerij pravdnih strank sledeča: tožnica je s prvo toženko sklenila posredniško pogodbo o potovanju (in ne z drugo toženko, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje) – priloga A2; prva toženka je tako v obravnavanem razmerju nastopala v vlogi posrednika v pomenu 904. člena OZ in ne v smislu 837. člena OZ. Tožnica je neposredno sklepala pogodbo pri prvi toženki in ne pri drugi toženki. Prva toženka pa je potem v imenu in na račun tožnice z drugo toženko sklenila pogodbo o nakupu vozovnice, kar je le ena od storitev, ki omogočajo potovanje. Prva toženka torej ni zgolj posredovala pri nakupu vozovnice v smislu pravega posrednika, ampak je posel za tožnico tudi sklenila.

Ob sklepanju posredniške pogodbe o potovanju se smiselno uporabljajo posamezne določbe pogodbe o organiziranju potovanja (XXIII. Poglavje posebnega dela OZ), predvsem tudi določilo 888. člena OZ o obveznosti obveščanja (908. člen OZ). Tako je tudi posrednik (kot je to sicer organizator potovanja) dolžan nuditi potniku vse potrebne informacije, ki so vezane na potovanje. Med njima gre za pogodbeni odnos, ki temelji na zaupanju, zato je razumljivo, da potnik od posrednika kot profesionalca, s katerim je sklenil pogodbo, pričakuje, da pozna naravo svojega dela in rizike, ki lahko nastopijo kot posledica neobveščenosti. Potnik ima pravico do informacij tudi v primeru, če jih sicer sam ni izrecno zahteval. Posrednik potnika mora seznaniti, ali je za vstop v neko državo dovolj potni list ali samo osebna izkaznica. Če bo potnik za vstop v tujo državo potreboval vizo, mu bo moral pojasniti, ali bo vizo za potnika in za kakšno ceno pridobil sam ali pa ga bo moral seznaniti, kje lahko vizo (pravočasno) dobi. Če gre za podatke, do katerih ima potnik glede na naravo potovanja pravico, jih mora posrednik priskrbeti. Odgovoren je, če potniku ne da vseh potrebnih podatkov ali če so dani podatki napačni. Gre za neizpolnitev oziroma nepravilno izpolnitev njegove pogodbene obveznosti. Posrednik je za kršitev pogodbene obveznosti objektivno odgovoren. Svoje odgovornosti se lahko razbremeni le, če dokaže, da je vzrok zunaj njegove pravne sfere: če je vzrok za neposredovane ali nepravilne podatke dogodek oziroma ravnanje tretjega, ki je zunaj njegove (notranje) sfere; ali če je vzrok ravnanje potnika samega.

Določilo 888. člena OZ je kogentne narave in ne dispozitivne, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Kogentna narava norme je razvidna iz posamezne določbe ali iz njenega smisla (primerjaj 2. člen OZ). Iz posamezne določbe je razvidna zlasti tudi, kadar se v dikciji norme uporabi beseda »mora«, kot je to mogoče ugotoviti za citirano določilo. Zaradi navedenega je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je prva toženka v odnosu do svojih pogodbenih partnerjev lahko veljavno uredila navedeno svojo obveznost na drugačen način, kot je to določeno v OZ, s tem, da je v Splošnih pogojih poslovanja (priloga A3), ki praviloma zavezujejo tako kot pogodba (120. člen OZ), obveznost informiranja (med drugim tudi o vizumih) določila kot potnikovo obveznost, s čimer je prevalila svojo obveznost na potnika. Ker pa je, kot je bilo že navedeno in na kar pravilno opozarja tudi prva toženka v pritožbi, določilo 888. člena OZ, ki določa obveznost obveščanja posrednika, kogentne narave, drugačen način urejanja razmerja ni dopusten, v posledici česar je takšno določilo Splošnih pogojev poslovanja nično in mu je potrebno odreči pravno veljavo (primerjaj 86. člen OZ). Prva toženka je bila tako potnicam dolžna posredovati pravilne informacije o vizni politiki.

Tožnica je trdila, da je prva toženka potnicam posredovala napačne informacije, in sicer, da ne potrebujejo vize oziroma turistične kartice za Kubo. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da ta okoliščina ni pomembna, dokaznega postopka v nakazani smeri ni izvajalo in tako ni ugotovilo vseh okoliščin pomembnih za presojo utemeljenosti zahtevka, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v razmerju do prve toženke razveljavilo za znesek 984,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2003 do plačila ter posledično še v stroškovni odločitvi in zadevo (v tem obsegu) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva toženka dala tožnici napačne informacije bo le-ta morala nositi odgovornost zaradi neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Svoje odgovornosti se ne bo mogla razbremeniti, tudi če je tožnica vedela, da za potovanje na Kubo potrebuje vizo, saj bi jo morala sama po tem, ko so potnice celo poizvedovale po informacijah, dolžna opozoriti, da potrebujejo vizo in kje si jo lahko pravočasno priskrbijo. Prav tako je ne bi razbremenilo odgovornosti niti dejstvo, da naj bi ji napačne informacije, ki jih je posredovala potnicam, pridobila od druge toženke. Prva toženka si je bila namreč, kot profesionalec na svojem področju, dolžna priskrbeti prave informacije in potnik utemeljeno pričakuje, da s pravimi informacijami razpolaga ter da se nanje lahko tudi zanese. Uspešno bi se lahko ekskulpirala samo v primeru, če bi potnicam posredovala napačne uradne podatke organa ciljne države o vizni politiki. Napačno pa je tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, ki ga izpostavi v izpodbijani sodbi, in sicer, da je obveznost prve toženke po tem, ko je tožnica naslednji dan (5. 4. 2003) uspešno opravila prijavo letala (»check-in«) in oddala prtljago, prešla na prevoznika. Če je prva toženka potnicam dala napačne informacije, bi bilo to vir vseh zapletov, v posledici česar je tožnici nastala vtoževana škoda. Napaka bi bila uspešno sanirana samo tako, da bi tožnica naslednji dan dejansko odpotovala, saj bi bil samo v takšnem primeru preprečen nastanek vtoževane škode.

Sodišče druge stopnje je razveljavilo izpodbijano odločitev v navedenem obsegu samo v razmerju do prve toženke, ker se strinja z zavrnitvijo zahtevka v razmerju do druge toženke v celoti. Drugi toženki namreč v obravnavani zadevi ni mogoče naprtiti odgovornosti za vtoževano premoženjsko škodo. Le-ta je v obravnavani zadevi nastopala zgolj v vlogi prodajalca letalske karte. Svojo obveznost po pogodbi je izpolnila, saj tožnica niti trdila ni, da na predviden dan odhoda ne bi mogla odleteti na Kubo, če bi imela turistično kartico. Za let dne 5. 4. 2003 pa se je dogovarjala prva toženka neposredno z prevoznikom. Ta dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je ostala neizpodbijana. Druga toženka s tožnico ni bila v neposrednem stiku, zato zanjo kakšne dolžnosti obveščanja o vizni politiki ni mogoče ugotoviti. Nakup vize pa tudi ni bil predmet pogodbe, ki jo je sklenila s tožnico. Dejstvo, da je bila druga toženka na pogodbi (priloga A2) navedena kot organizator potovanja, na vsebinsko opredelitev razmerja druge toženke ne more vplivati in ne pomeni, da je druga toženka nastopala kot organizator potovanja, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zatrjevano dejstvo, da naj bi prvi toženki posredovala napačne informacije glede vizne politike, tudi če bi bilo resnično, ne utemelji njene pasivne legitimacije v tem sporu, saj je to lahko predmet morebitnega razmerja med drugo toženko in prvo toženko, in ne drugo toženko in tožnico. Prva toženka pa, kot je bilo že navedeno, bi morala sama poskrbeti, da razpolaga s pravilnimi informacijami. Zaradi navedenega se sodišče druge stopnje z odločitvijo sodišča prve stopnje glede druge toženke strinja.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu z 353. in 355. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede prvotožene stranke razveljavi za znesek 984,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2003 do plačila in v stroškovni odločitvi ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem delu (glede drugotožene stranke v celoti ter glede prvotožene stranke za znesek 1.210,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.4.2003 do plačila) pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj navedene zaključke sodišča druge stopnje, pravilno ugotoviti vsa pravnorelevantna dejstva in nato o zahtevanem plačilu glede zneska 984,59 EUR ponovno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.