Jedro

Sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.

Izrek

Pritožbi zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se varnostni ukrep odvzem mobilnega telefona s pripadajočima SIM karticama ne izreče, v preostalem delu pa se pritožba zagovornika in v celoti pritožba okrožne državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Ob uporabi omilitvenih določil ji je izreklo kazen eno leto in devet mesecev zapora ter denarno kazen 90 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar skupaj znaša 900,00 EUR. Odločilo je, da je obtožena denarno kazen dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtoženi v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, ki ga je prestala v priporu ter pridržanju in sicer od dne 14. 12. 2023 od 22.25 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtoženi izreklo stransko kazen izgon tujca iz Republike Slovenije za čas treh let. V skladu z drugim odstavkom 48.a člena KZ-1 se trajanje stranske kazni izgona tujca iz države šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se ji čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja stranske kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtoženi sodišče izreklo varnostni ukrep odvzem predmetov in sicer mobilnega telefona s pripadajočima SIM karticama, ki ji je bil zasežen. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženo oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila postavljena obtoženi po uradni dolžnosti, bremenijo proračun, medtem ko nagrada in potrebni izdatki zagovornika odvetnika A. A., ki je bil postavljen v odločbi Bpp bremenijo proračun službe za Bpp pri Okrožnem sodišču v Celju.

2.Zoper sodbo sta se pritožila obtožena po svojem zagovorniku in okrožna državna tožilka. Zagovornik je v pritožbi uvodoma navedel, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, radiu in televiziji. Iz vsebine njegove pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, izrečeni stranki stranski kazni izgona tujca iz države ter glede varnostnega ukrepa odvzema predmetov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženi zniža kazen na eno leto in pet mesecev zapora ter le 300,00 EUR denarne kazni, da ji izgon tujca iz države za čas treh let odpravi, hkrati pa tudi vrne zasežen telefon ter obtoženo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3.Okrožna državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v delu glede višine izrečene zaporne kazni in tudi denarne kazni tako, da obtoženi izreče kazen zapora v višini dveh let ter denarno kazen v višini 1.000,00 EUR (100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR) oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovorila obtožena po zagovorniku. Mnenja je, da pritožba ni utemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

5.V vloženi pritožbi je obtožena po zagovorniku predlagala, da višje sodišče razpiše pritožbeno sejo ter o njej obvesti zagovornika. Temu posledično so bili skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o pritožbeni seji obveščeni obtožena, njen zagovornik in pristojna višja državna tožilka.

6.Od o seji v redu obveščeni na sejo ni prišla obtožena, ki svojega izostanka tudi ni opravičila. Zagovornik je uvodoma pojasnil, da je obtožena ob obisku v priporu izrazila željo, da se pritožbene seje ne udeleži in da se strinja, da se le-ta opravi v njeni odsotnosti. Senat je zato v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP sklenil, da se javna seja opravi v nenavzočnosti obtožene. Na pritožbeni seji sta zagovornik in višja državna tožilka vztrajala pri pritožbenih navedbah in pritožbenih predlogih. Zagovornik obtožene je vztrajal tudi pri navedbah iz odgovora na pritožbo tožilstva.

7.Pritožba zagovornika je delno utemeljena, medtem ko pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena.

8.Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo v smislu določila prvega odstavka 383. člena ZKP, ni pokazal kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9.Tako zagovornik, kakor tudi okrožna državna tožilka v pritožbah izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na izrečeno kazensko sankcijo, saj ne bi bile pravilno upoštevane obteževalne in olajševalne okoliščine. Državna tožilka se zavzema za izrek višje zaporne kazni in višje stranske denarne kazni, takšne, kot jo je predlagala na naroku za izrek kazenske sankcije, zagovornik pa za izrek nižje kazni.

10.V obravnavani zadevi je obtožena krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznala. Sodišče prve stopnje je po presoji pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP, v skladu z drugim odstavkom 285.c člena ZKP obtoženkino priznanje krivde sprejelo in na naroku za izrek kazenske sankcije istega dne izreklo izpodbijano sodbo.

11.Sodišče prve stopnje je ob uporabi omilitvenih določil obtoženki izreklo kazen eno leto in devet mesecev zapora ter denarno kazen v višini 90 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar skupaj znaša 900,00 EUR ter določilo rok treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v katerem je obtožena dolžna plačati izrečeno denarno kazen. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo, da je kot posebne olajševalne okoliščine upoštevalo obtoženkino odkritosrčno priznanje očitanega kaznivega dejanja, s katerim je pomembno pripomogla k skrajšanju in poenostavitvi predmetnega kazenskega postopka, da je očitano kaznivo dejanje iskreno obžalovala, da je tekom postopka pokazala veliko mero odkritosrčnosti in verodostojno navedla, da je bila na Poljskem že obsojena zaradi kaznivega dejanja tatvine, pri čemer ji je bila izrečena pogojna obsodba, medtem, ko za istovrstno kaznivo dejanje še ni bila obsojena. Nadalje je kot olajševalne okoliščine upoštevalo obtoženkino starševstvo trem mladoletnim otrokom, za katere mora skrbeti sama brez pomoči moža od katerega se je ločila, nadalje, da je pred očitanim kaznivim dejanjem živela običajno življenje, v okviru katerega je skrbela za otroke in se trudila pridobiti poklicne kvalifikacije za izboljšanje svojega gmotnega položaja. Upoštevalo je tudi, da je pri obtoženki evidentno šlo za enkraten tovrstni dogodek.

12.Po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče soglašati s trditvijo zagovornika, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vse olajševalne okoliščine, ki jih navaja v pritožbi. Prav nasprotno, vse te olajševalne okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo v zadostni meri, ko je izreklo obtoženki celo nižjo zaporno kazen in tudi nižjo denarno kazen, kot jo je predlagala okrožna državna tožilka. Sodišče prve stopnje je kot posebne olajševalne okoliščine upoštevalo tudi takšne, ki v skladu s sodno prakso to niso in sicer običajno življenje obtoženke pred storitvijo kaznivega dejanja, nekaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje ob dejstvu, da je bila obtožena po lastnih navedbah, katerim je prvostopno sodišče verjelo, že obsojena zaradi kaznivega dejanja tatvine, torej kaznivega dejanja zoper premoženje na pogojno obsodbo, skrb za tri mladoletne otroke, ki prav tako ni posebna olajševalna okoliščina, zaradi katere lahko sodišče še dodatno omili kazen. Na vse navedeno je utemeljeno opozorila državna tožilka v svoji pritožbi.

13.Vendar pa je na drugi strani sodišče prve stopnje upoštevalo tudi obteževalne okoliščine, katere ne bi smelo in sicer, da je bila obtožena pripravljena izkoristiti stisko tujcev za pridobivanje premoženjske koristi, kot tudi okoliščino, da je bil prevoz tujcev nevaren, saj gre za okoliščini, ki sta zakonska znaka kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Prav tako po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov za znižanje izrečene denarne kazni, kot se zavzema zagovornik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pri izreku denarne kazni ustrezno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, pa tudi premoženjske razmere obtožene, določilo pa ji je tudi najdaljši zakonski rok treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, da izrečeno denarno kazen plača.

14.Pritožbeno sodišče se prav tako ne more strinjati s pritožbenimi navedbami okrožne državne tožilke, da sodišče prve stopnje ni dalo primerne teže samemu kaznivemu dejanju za katero je predpisana kazen od treh do petnajstih let zapora ter denarna kazen, ter v okviru katerega je obtoženka v osebnem vozilu, registriranem zgolj za prevoz petih ljudi, prevažala skupno kar 11 tujcev, ki so v zadnjem delu vozila ležali drug na drugem in jih je torej prevažala v povsem nevarnih in nečloveških razmerah. Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem državne tožilke, da je sodišče prve stopnje premajhno težo namenilo obteževalnim okoliščinam, in sicer da je obtoženca kaznivo dejanje storila iz koristoljubnosti. Koristoljubnost je namreč zakonski znak tega kaznivega dejanja, zato obtoženi navedenega ni mogoče dodatno očitati v okviru obteževalnih okoliščin. Enako velja tudi glede zatrjevane okoliščine, da je pribežnike prevažala na način, s katerim je ogrozila njihovo življenje in zdravje. Gre namreč prav tako za kvalifikatorno okoliščino, ki je zakonski znak kvalificirane oblike temeljnega kaznivega dejanja in za katero je zakonodajalec prav zaradi kvalifikatornih okoliščin predpisal strožjo kazen kot za temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 308. člena KZ-1. Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem državne tožilke, da izrečena kazen znatno odstopa od ustaljene sodne prakse v primerljivih kazenskih zadevah, ko državna tožilka primeroma navede zgolj eno zadevo, za katero pa navede, da je šlo za sodelovanje v hudodelski združbi, kar se obtoženi v tem postopku ni očitalo. Skozi uporabo enotne sodne prakse se odraža načelo pravičnosti in predvidljivosti, po drugi strani pa vsaka kazenska zadeva terja individualno obravnavo, glede na specifične okoliščine posamezne zadeve.

15.Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni razloga za znižanje ali za zvišanje izrečene kazni zapora ter denarni kazni, kot se v svojih pritožbah neuspešno zavzemata zagovornik in okrožna državna tožilka.

16.Zagovornik se v pritožbi zgolj na načelni ravni zavzema za odpravo izrečene stranske kazni izgona tujca iz države oziroma za znižanje te kazni, pri čemer kot razlog navaja vse tiste olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo tudi prvostopno sodišče. Zaradi priznanja krivde obtožene, njenega obžalovanja ter skrbi za družino, po mnenju zagovornika ni podana ponovitvena nevarnost.

17.Stranska kazen izgon tujca iz države se v skladu s prvim odstavkom 48.a člena KZ-1 sme izreči, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen več kot dveh let zapora (ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen) in če je na podlagi obtoženčevih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Pojem grožnje oziroma nevarnosti za javni red ali javno varnost sta nedoločna pravna pojma, ki jo mora sodišče napolniti s konkretno vsebino in ustrezno obrazložiti v vsaki posamezni zadevi, v kateri izreče izgon tujca iz države. Sodišče prve stopnje je razloge za izrek te stranske kazni, kakor tudi glede dolžine trajanja le-te navedlo v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedlo je, da obtoženkino ravnanje, ki je v osnovi temeljilo na izkoriščanju ekonomske stiske tujcev, predstavlja resno grožnjo za javni red v naši državi. Ni spregledalo dejstva, da je obtožena v našo državo prišla izključno zaradi storitve očitanega kaznivega dejanja. Pri določitvi časa trajanja navedenega ukrepa je sodišče upoštevalo težo kaznivega dejanja, način njegove storitve in obtoženkino ravnanje, ki je temeljilo na izkoriščanju ekonomske stiske tujcev. Pritožbeno sodišče tem razlogom pritrjuje ter ocenjuje, da ni nobenih razlogov za odpravo te stranske kazni ali za njeno znižanje.

18.Zagovornik obtožene pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema predmetov - obtoženi zaseženega mobilnega telefona ter obeh SIM kartic. Zagovornik sicer nima prav, ko trdi, da iz pregleda telefona ne izhaja, da je bil telefon uporabljen za komunikacijo z organizatorji oziroma za izvršitev kaznivega dejanja. Iz podatkov sodnega spisa in iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 14) je razvidno, da je obtožena zaseženi telefon uporabila pri storitvi kaznivega dejanja. Obtoženka je na telefon prejemala navodila organizatorja, hkrati pa so se v telefonu nahajale tudi fotografije oz. posnetki tujcev, ki jih je obtožena prevažala. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil telefon uporabljen pri kaznivem dejanju, zato ga je potrebno vzeti.

19.Vendar pa sama ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Varnostni ukrep odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je fakultativni ukrep, zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama obtožena uporabila pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja, kar utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzema telefona ter zaseženih SIM kartic ne izreče. V preostalem delu pa je pritožbo zagovornika in v celoti pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20.Ker je bilo z odločbo sodišča druge stopnje deloma odločeno v obtoženkino korist, se sodna taksa na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ne določi.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 73, 73/1