Jedro

Tožniku, ki je z delodajalcem sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri delo kot invalid II. kategorije opravlja štiri ure dnevno z omejitvami, se od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom izplačuje delna invalidska pokojnina.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi.

Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2010 in št. ... z dne 23. 2. 2011 in da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 320,00 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje, delno ugodi.

Odpravi se II. točka izreka drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2011. Prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe št. ... z dne 8. 4. 2010 pa se delno spremeni tako, da se znesek „224,01 EUR“ nadomesti z zneskom „291,13 EUR“.

Kar je tožnik zahteval več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 983,62 EUR v 15-ih dneh, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 294,72 EUR v 15-ih dneh, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2010 in št. ... z dne 23. 2. 2011 in da sodišče razsodi, da se tožniku prizna pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine v znesku 320,00 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje. Sodišče je še odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem delodajalca, vendar pa je kljub temu ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, pa čeprav se je z izvedbo tega dokaza nedvomno jasno izkazalo, da tožnik opravlja delo s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu skladno z omejitvami, kot so določene v sodbi. Odločitev sodišča je torej napačna in nesprejemljiva in je tudi v nasprotju s sodno prakso oziroma stališči Vrhovnega sodišča RS. Delodajalec je tožniku omogočil delo v skladu z omejitvami in to takoj po prejemu pravnomočne sodbe izdane v tej zvezi. To je jasno potrdila tudi ravnateljica zaslišana na naroku dne 12. 7. 2012. To je potrdil tudi tožnik zaslišan kot stranka v postopku. Po mnenju tožnika omenjeno v zadevi tudi ni sporno. Tudi iz navedb stranskega intervenienta, podanih na naroku dne 12. 7. 2012 izhaja, da kljub težavam glede izpolnjevanja obrazcev, je tožnik dejansko ves čas delal v skladu z omejitvami. Tega sodišče ne bi smelo spregledati in je potrebno celotno zadevo gledati skozi prizmo vsebine in ne forme. Sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi govori o tem, da naj delodajalec tožniku ne bi formalno zagotovil ustreznega delovnega mesta v skladu z omejitvami, vendar pa se je z izvedbo dokazov izkazalo, da mu je dejansko bilo zagotovljeno delo v skladu z omejitvami in da je bila torej vseskozi spoštovana pravnomočna sodba v zvezi s samimi omejitvami pri delu. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri izhaja ločevanje med pridobitvijo pravic na podlagi invalidnosti in izplačevanjem ter s tem „dejansko realizacijo“ le-teh. Bistveno za razsojo v predmetni zadevi ni obrazec DD-1, s tem da zadnjega obrazca DD-1 (tudi enega prej ne) tožnik ni podpisal in se torej ni strinjal z vsebino obrazca, sicer pa je tudi sam izrecno zanikal, da bi opravljal dela, ki so sicer navedena na obrazcu in so v nasprotju z omejitvami. To, da tožnik tega dela ni opravljal, je potrdila tudi ravnateljica. Sodišče ne navede, da bi bila ravnateljica neverodostojna, oziroma, da bi bil tožnik v svoji izpovedbi neverodostojen glede dejanskega opravljanja dela oziroma, da jima ne verjame. Navede le, da to ni pomembno. Po mnenju tožnika pa je ravno omenjeno ključno za razsojo v zadevi, ne pa opis dela kot izhaja iz obrazca DD-1. Sodišče se sklicuje tudi na 27. člen Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, pri tem pa ne omenja 28. člena pravilnika, kjer je določeno, da delovno dokumentacijo pripravijo: delodajalec, strokovni delavec zavoda v sodelovanju z zavarovancem in ali Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje. Delovno dokumentacijo so morali pripraviti tudi strokovni delavci tožene stranke in ne le tožnikov delodajalec. Če je bilo v teh obrazcih kaj narobe, je bila njihova dolžnost, da delodajalca opozorijo na morebitne napake. Ves čas od pravnomočnosti sodbe dalje, je tožnik opravljal delo v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Tožena stranka nasprotnega v predmetnem postopku ni dokazala, saj zgolj sklicevanje na obrazce ni dovolj. To pa pomeni, da bi moralo sodišče njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi, saj so izpolnjeni pogoji iz 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v povezavi s 93. členom ZPIZ-1. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožbo je vložil tudi stranski intervenient na strani tožnika in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz izpovedbe ravnateljice povsem jasno izhaja, da je tožnik opravljal najlažja hišniška dela, ki so bila v skladu z omejitvami iz invalidske odločbe in to v skrajšanem delovnem času. Tudi tožnik je izpovedal, da ni delal v prisilni drži in ni res, da bi dvigoval roke nad višino ramen. Listinska dokumentacija v zvezi z opisom del in nalog, ki se nanaša na tožnika, res govori nasprotno, vendar pa je bistveno za odločitev dejansko delo. Kljub prepričljivi izpovedbi ravnateljice, da je bila listinska dokumentacija zaradi površnosti delavke v administraciji napačno izpolnjena in kot taka v nasprotju z dejanskim stanjem, sodišče njene izpovedbe ni upoštevalo. Stranski intervenient šteje, da je tožniku od 1. 1. 2010 zagotavljal dela, ki so bila povsem v skladu z invalidsko odločbo, saj tožnik zaradi svojih številnih bolezni ne bi zmogel opravljati del in nalog, ki bi presegale omejitve. Sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

V odgovoru na pritožbo stranskega intervenienta tožnik navaja, da se s pritožbo v celoti strinja in da pritožbenemu sodišču predlaga, da upošteva poleg pritožbe tožnika tudi pritožbo stranskega intervenienta na strani tožeče stranke ter da pritožbama ugodi, kot je bilo predlagano s strani tožnika, kot tudi s strani stranskega intervenienta. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, s tem da se sodba sodišča opira zgolj na te dokaze (druga alinea 358. člena ZPP).

Tožena stranka je s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 4. 2010 tožniku, delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznala pravico delne invalidske pokojnine v znesku 224,01 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje. Z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 2. 2011 pa je pritožbi zoper sklep št. ... z dne 10. 11. 2010, s katerim je bila pritožba kot prepozno vložena zavržena, ugodilo in pritožbo zoper odločbo št. ... z dne 8. 4. 2010 vzelo v obravnavo. V reviziji je odločbo št. ... z dne 8. 4. 2010 spremenilo tako, da je odločilo, da tožnik, delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine, s tem da sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe. V zadevi je sporno priznanje pravice in izplačilo delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je s sodbo IV Ps 768/2011 z dne 16. 2. 2012 že zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar pa je bila sodba s sklepom opr. št. Psp 156/2012 z dne 10. 5. 2012 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, to pa iz razloga, ker je bilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da izvede dokaz z zaslišanjem predstavnika delodajalca, po potrebi pa izvede še druge dokaze.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju kot pričo zaslišalo predstavnika delodajalca A.A., ravnateljico na Osnovni šoli A., ter po vpogledu in proučitvi listinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 13) izhaja, da je bil za sodišče prve stopnje bistven opis dela v delovni dokumentaciji – obrazcu DD-1 (gre za obrazce z dne 1. 3. 2010, 27. 7. 2010 in 21. 12. 2010). Po mnenju sodišča prve stopnje za odločitev ni bistveno niti izpovedba ravnateljice, niti tožnika, temveč zgolj listinska dokumentacija, iz katere izhaja opis dela, ki naj bi ga opravljal tožnik po nastanku invalidnosti. Ravnateljica je sicer izpovedala, da je tožnik opravljal delo v skladu s priznanimi omejitvami, vendar to za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine po stališču sodišča prve stopnje ne zadostuje. Prav tako tudi ne zadostuje, da je tožnik izpovedal, da je opravljal delo v skladu z omejitvami. Po stališču sodišča prve stopnje je odločilno, da tožniku delo formalno naj ne bi bilo zagotovljeno, dokaz temu pa naj bi bil opis dela na že navedenih obrazcih DD-1. Po stališču pritožbenega sodišča so sicer obrazci pomemben dokaz pri ugotavljanju, ali je delo, ki naj bi ga opravljal tožnik ustrezno delo glede na omejitve, kot so mu bile določene s sodno odločbo, nikakor pa zgolj na podlagi teh opisov ni mogoče sprejeti zaključka, da tožnik ni nastopil dela na drugem delovnem mestu. Po stališču pritožbenega sodišča je odločilna pogodba o zaposlitvi. S pogodbo o zaposlitvi se namreč urejajo pravice in obveznosti pogodbenih strank, ne pa z obrazci DD-1, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v prvem odstavku 41. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati delo za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. V drugem odstavku 47. člena v zvezi z 29. členom pa je potrebno v primeru, ko se spremenijo pogoji iz tretje, četrte, pete ali šeste alinee prvega odstavka 29. člena ZDR, skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da sta stranki, 31. 12. 2009 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi. V 1. točki stranki ugotavljata, da je bil tožnik s sodbo opr. št. Ps 2120/2007 z dne 14. 5. 2009 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s skrajšanim delovnim časom in z omejitvami pri delu, in sicer takimi, da več ne more opravljati vsa hišniška dela tudi v skrajšanem delovnem času, ter nadalje, da s predmetno pogodbo stranki usklajujeta pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 6. 2008 z omejitvami pri delu, ki jih ima delavec po sodbi opr. št. Ps 2120/2007 z dne 14. 5. 2009. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za štiri ure dnevno za nedoločen čas in sicer od 1. 1. 2010 dalje. Formalno je torej tožnik sklenil delovno razmerje za delo, skladno z omejitvami razvidnimi iz sodbe Ps 2120/2007 z dne 14. 5. 2009. ZPIZ-1 v prvem odstavku 159. člena določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se delna invalidska pokojnina odmerjena po prvi alinei tretjega odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Glede pričetka dela pritožbeno sodišče opozarja na določbo drugega odstavka 9. člena ZDR, kjer je določeno, da se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. V spornem primeru je bil to 1. 1. 2010, kar je razvidno iz prvega odstavka 3. člena že citirane pogodbe o zaposlitvi. Da je tožnik dejansko opravljal delo z omejitvami pa izhaja tudi iz njegove izpovedbe in pa izpovedbe zaslišane ravnateljice, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi druge alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika in stranskega intervenienta delno ugodilo ter odpravilo 2. točko izreka dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 2. 2011, s katerim je tožena stranka v reviziji prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 4. 2010 spremenila tako, da je odločila, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine ter da sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbi. Pritožbeno sodišče je nato delno spremenilo prvi odstavek prvostopenjske odločbe št. ... z dne 8. 4. 2010, s katerim je tožena stranka odločila, da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 224,01 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje. Pritožbeno sodišče je znesek „224,01 EUR“ nadomestilo z zneskom „291,13 EUR“. Kar je tožnik zahteval več, je pritožbeno sodišče zavrnilo (tožnik je zahteval plačilo zneska 320,00 EUR na mesec, za kar pa ni pravne podlage). ZPIZ-1 namreč v prvi alinei drugega odstavka 93. člena določa, da se delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti in sicer v višini 50 %, ko zavarovanec dela s polovico polnega delovnega časa. Skladno s prvo alineo tretjega odstavka istega člena pa se delna invalidska pokojnina odmerjena po prejšnjem odstavku poveča, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto za 30 %. V spornem primeru je že tožena stranka s prvostopenjsko odločbo tožniku odmerila delno invalidsko pokojnino v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka invalidnosti in sicer v znesku 224,01 EUR. Pritožbeno sodišče pa je navedeni znesek skladno s prvo alineo tretjega odstavka istega člena povečalo še za 30 %, ker je bil tožnik premeščen na drugo delovno mesto, tako da ima tožnik pravico do izplačila delne invalidske pokojnine v znesku 291,13 EUR na mesec od 1. 1. 2010 dalje. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

Ker tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) odmerilo stroške postopka in sicer je priznalo nagrado za postopek v višini 183,30 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 169,20 EUR (tar. št. 3102), 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002), za vložitev pritožbe v višini 225,60 EUR (tar. št. 3210) ter 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002), za narok v novem sojenju 169,20 EUR (tar. št. 3102) in 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002), za vložitev pritožbe 225,60 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), vse povečano za 20 % DDV, kar skupaj znaša 1.263,48 EUR. Skladno s 7. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami) je pritožbeno sodišče priznalo tudi potne stroške za tožnika in sicer za potovanje na relaciji B. – C. – B. v višini 2 x 6,22 EUR ter za potovanje D. – E. – D. v višini 2 x 1,21 EUR, skupno torej 14,86 EUR. Navedene stroške (skupni znesek znaša 1.278,34 EUR) je dolžna tožniku plačati tožena stranka v roku 15 dni, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Kar je tožnik zahteval več v zvezi s plačilom stroškov postopka, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo. Enako tudi ni utemeljen zahtevek za povrnitev stroškov za vložitev odgovora na pritožbo, saj navedeni odgovor ni v ničemer vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku (prvi odstavek 155. člena ZPP).