Jedro

Tožeča stranka je spremenila tožbo in navedla, da ne gre za menično terjatev, ampak tožena stranka za odprte obveznosti odgovarja kot solidarni porok. V obeh primerih gre za obveznost tožene stranke iz naslova solidarnega poroštva, za katero je tožena stranka dala tožeči stranki menice.

Za izterjavo posameznih terjatev iz naslova unovčenih jamstev v imenu Republike Slovenije je odgovorna SID banka, vendar se izterjava izvaja preko banke, ki je prejela jamstvo za unovčeno terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 7.393,20 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 56493/2014 z dne 29. 4. 2014, se razveljavi v prvem in tretjem odstavku in postopek nadaljuje po tožbi.

II. Tožena stranka je v skladu s pogoji iz poenostavljene prisilne poravnave potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 000 z dne 17. 11. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 16. 4. 2015, dolžna tožeči stranki plačati 82.370,13 EUR, in sicer v naslednjih obrokih in zapadlostih: - 16.474,03 EUR najkasneje do 5. 12. 2016, - 16.474,03 EUR najkasneje do 5. 12. 2017, - 16.474,03 EUR najkasneje do 5. 12. 2018, - 16.474.03 EUR najkasneje do 5. 12. 2019, - 16.474,01 EUR najkasneje do 5. 12. 2020, pri čemer se terjatev tožeče stranke v obdobju od 10. 7. 2014 do poteka roka za njeno plačilo obrestuje po obrestni meri 0,00%, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki plačati: - 591.089,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2014 do plačila in - 351,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2014 do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške izvršilnega postopka v znesku 1.445,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2014 do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 23.959,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožečo stranko zaveže k povrnitvi stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi se je postopek pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer 6 menic, izdanih v zvezi s pogodbami o kratkoročnem kreditu (4/05, 7/13 in 8/13), dolgoročnem kreditu št. 6/09 in kratkoročnem okvirnem limitu 10/11. Prvotni upnik je bila F. d.d. Po ugovoru dolžnika je okrajno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj in se zadeva nadaljuje v pravdnem postopku.

6. S tem v zvezi pritožnica uvodoma trdi, da se je prvotni zahtevek tožeče stranke glasil, da se sklep o dovolitvi izvršbe ohrani v veljavi za v zahtevku podrobneje navedene zneske, sodišče prve stopnje pa je v 1. točki sodbe razveljavilo citirani sklep v prvem in tretjem odstavku, kar je v nasprotju s tožbenim zahtevkom.

7. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, se v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pri tožbi, kar je tudi v skladu z zadnjo povedjo drugega odstavka 62. člena ZIZ, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Posebnost postopka po ugovoru zoper plačilni nalog je v izreku odločbe o glavni stvari. V tem namreč sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP), sicer pa veljajo v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog in s tem v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravila pravdnega postopka oziroma pravila v gospodarskih sporih (vključno s pravili o spremembi tožbe iz 184. člena ZPP).

8. Glede na to, da je bil v zvezi s toženo stranko potrjen postopek prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje (zaradi preglednosti) smelo razveljaviti izdani sklep o izvršbi v celoti in nadaljevati postopek kot po tožbi. Zaradi navedenega za toženo stranko niso nastale nobene neugodne posledice, zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

9. Iz procesnega gradiva izhaja, da je k dopolnitvi tožbe tožeča stranka priložila 6 menic in kopije meničnih izjav in posamičnih nalogov za plačilo menic, ki so bile dane v zavarovanje obveznosti po zgoraj navedenih pogodbah o kreditu. Ker glavni dolžnik prejetih kreditov ni v celoti vrnil, je tožeča stranka zahtevala plačilo od tožene stranke kot solidarnega poroka, ki odgovarja za odprte obveznosti po kreditnih pogodbah. Dne 25. 2. 2014 se je nad kreditojemalcem začel postopek prisilne poravnave. V nadaljevanju postopka pa je tožeča stranka spremenila tožbo in navedla, da ne gre za menično terjatev, ampak tožena stranka za odprte obveznosti odgovarja kot solidarni porok, čemur je tožena stranka nasprotovala.

10. Pritožnica s tem v zvezi trdi, da je tožeča stranka razširila tožbo še za znesek, ki v menicah ni zajet in da je predmet tožbenega zahtevka še vedno domnevna menična zaveza tožene stranke, ne pa njena poroštvena zaveza za tuj dolg.

11. Kot že zgoraj pojasnjeno, je določila ZPP o spremembi tožbe tudi v tem postopku dovoljeno uporabljati. Zato je o spremembi tožbe sodišče prve stopnje pravilno odločilo s sklepom z dne 10. 5. 2016 (red. št. 18, list. št. 91 spisa). Višje sodišče se strinja z obrazložitvijo, da gre v obeh primerih za obveznost tožene stranke iz naslova solidarnega poroštva, za katero je tožena stranka dala tožeči stranki menice. Ker sodišče lahko dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (185. člen ZPP), je bila taka odločitev pravilna.

12. Pritožnica s temi trditvami ne more uspeti tudi zato, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo tako, da je izkazan temelj za odgovornost tožene stranke iz naslova prevzetega poroštva, kot tudi zgolj na menični podlagi. Pritožnica namreč niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kot porok podpisala vse pogodbe, ki jih je kreditojemalec sklenil s pravno prednico tožeče stranke, pri čemer se je za zavarovanje in poplačilo vseh terjatev banke po teh kreditnih pogodbah zavezala jamčiti nepreklicno, solidarno, brezpogojno in na prvi poziv.

13. Posledično je neutemeljeno sklicevanje na to, da je tožena stranka že v postopku trdila, da tožeča stranka bianco menic ni izpolnila skladno s pooblastilom oziroma skladno z obveznostmi, ki naj bi jih imela tožena stranka do tožeče iz njene poroštvene zaveze. Tudi slednje namreč ne drži. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, in tega pritožnica ne izpodbija, da iz kreditnih pogodb, katerih stranka je tudi toženka in na podlagi katerih je kreditodajalki izročila sporne bianco menice, izhaja dogovor, da začetek kateregakoli postopka zaradi insolventnosti pogojuje predčasno takojšnjo zapadlost celotne kreditne obveznosti (prim. 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožeča stranka po pooblastilu lahko bianco menice izpolni le za znesek, ki ji ga tožena stranka dolguje kot porok (in torej za znesek, ki ga kreditojemalec dolguje tožeči stranki). Dospelost terjatve namreč ne pomeni nič drugega, kot da dolžnik po njej z neizpolnitvijo pride v zamudo, s tem pa je povezana pravica do uveljavljanja zakonskih zamudnih obresti.

15. Tožeča stranka je imela pooblastilo izpolniti manjkajoče bistvene sestavine menice (datum izdaje, datum dospelosti in menični znesek). Tudi sicer menična teorija šteje, da pooblastilo za izpolnitev vsebuje pravico imetnika menice, da določi tudi rok dospelosti menice, pri čemer sploh ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice.1 Takšno ujemanje bi moralo biti izrecno opredeljeno v menični izjavi, v nasprotnem primeru je šteti, da je izpolnitev dospelosti v pristojnosti remitenta.

16. Tudi zato je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka v menično vsoto po posameznih menicah vključila tudi zamudne obresti za tisti del kreditnih obveznosti dolžnika, ki so sicer dospele v plačilo zaradi začetka insolvenčnega postopka zoper dolžnika, neutemeljen.

17. V zvezi z dolgom po kreditni pogodbi 6885/09 je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila terjatev vključena v jamstveno shemo Republike Slovenije in F. d.d. Pritožnica uveljavlja, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je še vedno upnik za to terjatev, saj se je le sklicevala na to, da je kljub plačilu zneska s strani Republike Slovenije pogodbeno zavezana izterjati ta znesek od dolžnika, a za to pogodbeno zavezo ni predložila nobenega dokaza.

18. Tudi če bi šlo pritrditi pritožnici, da je s trditvami, da bi zaradi plačila morala uveljavljati svojo regresno terjatev proti toženi stranki Republika Slovenija in ne tožeča stranka (ki je dobila svojo terjatev plačano), smiselno uveljavljala, da gre za spremembo upnika (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobena od strank spremembe upnika ni zatrjevala), je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

19. Podatki spisa namreč potrjujejo ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni odgovorila2 na trditev tožeče stranke, da je pogodbeno zavezana ta sredstva izterjati. Neprerekanih dejstev, ki se štejejo za priznana, pa ni potrebno dokazovati (prim. drugi v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka dejstev o svoji pogodbeni zavezi ni z ničemer dokazovala.

20. Tudi sicer pa iz Uredbe o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 35/2009, 43/2009, 4/2010, 42/2010, 105/2011 - v nadaljevanju: Uredba) izhaja, da je skladno s prvim odstavkom 24. člena za izterjavo posameznih terjatev iz naslova unovčenih jamstev v imenu Republike Slovenije odgovorna SID banka, vendar se izterjava izvaja preko banke, ki je prejela jamstvo za unovčeno terjatev, torej preko tožeče stranke.

21. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožene stranke pa neutemeljena in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Skladno z določbo 20. člena Odvetniške tarife jih je višje sodišče odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožeča stranka je priglasila strošek nagrade za pritožbeni postopek, za kar ji gre po tar. št. 3210 ZOdvT 6.040,00 EUR, za pavšalni znesek po tar. št. 6002 pa 20,00 EUR, povečano za 22% DDV skupaj torej 7.393,20 EUR.

1 Tako tudi VS RS v Sodba II Ips 106/2007 z dne 23. 10. 2008. 2 Prim. pripravljalno vlogo tožeče stranke na red. št. 28, list. št. 124 spisa in zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 20. 1. 2017 na list. št. 126 spisa.