Jedro

V tem kontekstu so torej relevantne trditve tožeče stranke, da so bili posojilojemalci v času sklenitve posojilnih pogodb oz. aneksov insolventni oz. plačilno nesposobni. Ker se v tem postopku ne odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka nad posojilojemalkami je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno očitalo, da bi morala točno zatrditi, kdaj je katera od posojilojemalk postala nelikvidna oziroma plačilno nesposobna. Tožeča stranka se je v zvezi s finančnim položajem posojilojemalk sklicevala na ugotovitve posebne revizije pooblaščene revizorke z dne 14. 10. 2013. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je temu dokazu, zaradi zapisa revizorke v uvodu odreklo kakršnokoli dokazno vrednost, hkrati pa zavrnilo druge dokazne predloge tožeče stranke za dokazovanje zatrjevanega (slabega) finančnega stanja posojilojemalk. Tožeča stranka je namreč predlagala tudi dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomsko finančne stroke, s pomočjo katerega se bo ugotavljalo finančno stanje posojilojemalk v času sklepanja posojilnih pogodb oziroma aneksov, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo kot informativni dokaz, s čimer je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se je z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov tožeča stranka lahko seznanila šele z izpodbijano sodbo, je pritožbeno grajanje Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Člani organi vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odstavek 263. člena ZGD-1). Na toženi stranki, ki se želi ekskulpirati, je torej, da v nadaljevanju tega postopka trdi in dokaže, da je pri sklenitvi navedenih pogodb in aneksov, glede na ugotovljen finančni položaj posojilojemalk, ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Na toženi stranki je torej trditveno in dokazno breme, da dokaže, da je v konkretni situaciji ravnala v skladu z načelom razumne poslovne presoje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 1.337.421,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 124.326,00 EUR od 30. 9. 2012 dalje; od zneska 600.321,00 EUR od 30. 9. 2012 dalje ter od zneska 612.774,21 EUR od 25. 1. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Tožeči stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 11.233,15 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ni podana odškodninska obveznost tožene stranke na podlagi 263. člena ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami). Presodilo je, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi sklenitve posojilnih pogodb, ki jih je podpisala kot direktor tožeče stranke z družbami F. d.o.o. in M. d.d. (ki sta od leta 2013 v stečajnem postopku) in G. d.o.o. (ki je stečaju že od leta 2010), posojilojemalke pa posojil niso vrnile, zaradi česar naj bi tožeči stranki nastala škoda v višini neporavnanih obveznosti.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da predloženi dokaz tožeče stranke, posebna revizija z dne 14. 10. 2013, opravljena s strani pooblaščene revizorke zaradi preveritve poslov družbe F. d.o.o., v obdobju 2008 do 2012, nima strokovne teže zaradi zapisa revizorke v uvodu, da bi bilo v primeru pridobitve vse zahtevane dokumentacije poročilo lahko tudi drugačno. Tožeči stranki je očitalo, da bi v zvezi z zatrjevano insolventnostjo oziroma plačilno nesposobnostjo posojilojemalk morala pridobiti podatke iz bilanc oz. točno zatrditi, kdaj naj bi katera od posojilojemalk postala nelikvidna oz. plačilno nesposobna. To še posebej zato, ker gre za povezane oz. vzajemno kapitalsko udeležene družbe (direktor M. d.d. je bil predsednik nadzornega sveta tožeče stranke, M. d.d. je imela pri tožnici 48,44 % delež, v družbi F. d.o.o. pa sta imeli tožnica in M. vsaka po 50 % delež). Sklenilo je, da so zaradi tega trditve tožeče stranke pomanjkljive oziroma nesklepčne ter da bi tožeča stranka morala navesti, kako bi tožena stranka sploh lahko zaznala zatrjevana dejstva insolventnosti oz. plačilne nesposobnosti, posebej glede na neprerekane trditve tožene stranke, da je z družba F. d.o.o. v letu 2011 poslovala z dobičkom, družba M. d.d. pa je leta 2010 tožeči stranki vrnila kredit v višini 150.000,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da posojila niso bila zavarovana, saj so bila posojila družbama F. d.o.o. in M. d.d. zavarovana z bianco menicami z meničnimi izjavami, v času sklenitve posojilne pogodbe z dne 30. 1. 2009, pa je bila tožena stranka član uprave družbe F. d.o.o. V zvezi s posojilom družbi G. d.o.o. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe iz leta 2008 posojilo zavarovala z zalogo avtomobilov v skladišču Pristanišča Koper ter z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini v N. v., zaradi česar ne drži, da je tožena stranka ukrepala šele leta 2010. Tožeča stranka bi morala konkretno navesti, kaj bi tožena stranka lahko še storila, da ne bi prišlo do škode.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz trditev tožeče stranke izhaja, da toženi stranki očita, da ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, saj je posojilne pogodbe sklenila s posojilojemalkami, ki niso bile plačilno sposobne oziroma so bile insolventne, posojila pa so jim bila dana brez (ustreznega) zavarovanja ali drugih jamstev. Družbi F. d.o.o. sta bili namreč dani dve posojili v letu 2009 ter eno posojilo v letu 2011, družbi M. d.o.o. pa sta bili posojili dani v letu 2009, družbi pa prejetih posojil nista vrnili in sta od leta 2013 v stečajnem postopku. Nadalje ji je očitala tudi, da je kasneje podpisala anekse za podaljšanje rokov vračila posojil (do 30. 9. 2012), čeprav je morala vedeti, da družbe posojil ne bodo vrnile. Očitek tožeče stranke v zvezi z posojilom danim družbi G.d.o.o. ni bil v sami sklenitvi posojilne pogodbe iz leta 2006, temveč se nanaša na sklenitev aneksa iz leta 2008, po katerem se je kratkoročno posojilo spremenilo v dolgoročnega, čeprav bi morala tožena stranka zaradi neustreznega zavarovanja pravočasno ukrepati v zvezi s poplačilom terjatve. Nad družbo G. d.o.o. se je nato leta 2010 začel stečajni postopek, kljub prejetemu delnemu plačilu v stečajnem postopku, pa je ostala neporavnana terjatev v višini 612.774,21 EUR.

9. Iz povzetega torej smiselno izhaja trditev tožeče stranke, da posojila, glede na finančno stanje posojilojemalk, s predloženimi bianco menicami oziroma drugimi sredstvi zavarovanja, niso bila ustrezno zavarovana ter da, iz istega razloga, tožena stranka tudi ne bi smela privoliti v podaljšanje roka za vračilo posojil. Po presoji pritožbenega sodišča je tako tožeča stranka podala dovolj določne trditve glede zatrjevane protipravnosti ravnanja tožene stranke, saj ji očita, da pri sklepanju navedenih posojilnih pogodb niso bila zahtevana ustrezna zavarovanja, čeprav so bili posojilojemalci že tedaj v slabem finančnem stanju. Očita ji tudi, da je podpisala anekse za podaljšanje rokov vračila posojil, čeprav so bile družbe v slabem finančnem stanju, posojila pa neustrezno zavarovana. Navedeno naj bi bilo toženi stranki znano, saj je šlo za povezane oz. vzajemno kapitalsko udeležene družbe.

10. V tem kontekstu so torej relevantne trditve tožeče stranke, da so bili posojilojemalci v času sklenitve posojilnih pogodb oz. aneksov insolventni oz. plačilno nesposobni. Ker se v tem postopku ne odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka nad posojilojemalkami je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno očitalo, da bi morala točno zatrditi, kdaj je katera od posojilojemalk postala nelikvidna oziroma plačilno nesposobna. Tožeča stranka se je v zvezi s finančnim položajem posojilojemalk sklicevala na ugotovitve posebne revizije pooblaščene revizorke z dne 14. 10. 2013. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je temu dokazu, zaradi zapisa revizorke v uvodu odreklo kakršnokoli dokazno vrednost, hkrati pa zavrnilo druge dokazne predloge tožeče stranke za dokazovanje zatrjevanega (slabega) finančnega stanja posojilojemalk. Tožeča stranka je namreč predlagala tudi dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomsko finančne stroke, s pomočjo katerega se bo ugotavljalo finančno stanje posojilojemalk v času sklepanja posojilnih pogodb oziroma aneksov, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo kot informativni dokaz, s čimer je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se je z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov tožeča stranka lahko seznanila šele z izpodbijano sodbo, je pritožbeno grajanje neizvedbe tega dokaza pravočasno (primerjaj II Ips 373/2011 in III Ips 84/2015).

11. Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (1. odstavek 263. člena ZGD-1). Člani organi vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odstavek 263. člena ZGD-1). Na toženi stranki, ki se želi ekskulpirati, je torej, da v nadaljevanju tega postopka trdi in dokaže, da je pri sklenitvi navedenih pogodb in aneksov, glede na ugotovljen finančni položaj posojilojemalk, ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Na toženi stranki je torej trditveno in dokazno breme, da dokaže, da je v konkretni situaciji ravnala v skladu z načelom razumne poslovne presoje.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje trditve tožeče stranke neutemeljeno obravnavalo v dveh ločenih sklopih, in sicer glede zatrjevane insolventnosti posojilojemalk in posebej glede danih zavarovanj. Po presoji pritožbenega sodišča se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do trditev tožeče stranke tako, da bo te obravnavalo kot celoto. Ob tem je mogoče načeloma le še dodati, da je učinkovitost menice kot sredstva zavarovanja odvisna od stanja sredstev na podpisnikovem računu oziroma na splošno od njegovega finančnega stanja.

13. Sodišče prve stopnje je navrglo še ugotovitev, da je tožena stranka dovolj konkretno pojasnila, da škoda v zvezi s posojilom družbi F. d.o.o. in M. d.d. ni nastala, saj naj bi njuno ocenjeno premoženje v stečajnem postopku presegalo vrednost priznanih terjatev. Tožeča stranka je te navedbe prerekala in predlagala dokaze z zaslišanjem stečajnih upraviteljev in vpogledom v stečajne spise. Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo ter sledilo navedbam tožene stranke. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, zaradi česar je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

14. Ker so pritožbeni razlogi utemeljeni, je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Napotki sodišču prve stopnje so razvidni iz že navedenega.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).