Jedro

Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnika sta dolžna nerazdelno plačati drugi toženki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 595,98 EUR, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti predpogodbe in sporazuma, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev predpogodbe in sporazuma. Poleg tega je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da morata tožnika nerazdelno povrniti pravdne stroške drugemu tožencu v celoti.

2.Zoper to sodbo se je po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da samo opravi pritožbeno obravnavo ter ugodi pritožbi. V pritožbi opozarja, da sta bila A. A. in B. B. zakonca, katerih zakonska zveza je bila sklenjena 27.11.1993 in je trajala do razveze z dne 12.6.2020. Poslovni delež družbe A. d.o.o. je bil skupno premoženje obeh zakoncev. S to družbo sta vedno upravljala oba, A. A. z delom računovodskega servisa, B. B. pa z delom v okviru letalstva. Na drugi toženki je bilo, da dokaže, da je delež družbenika v drugi toženki posebno premoženje prve toženke. Pritožba opozarja na določbe 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR) in 67. člena Družinskega zakonika (DZ). Prav tako opozarja na obširno sodno prakso. Poslovni delež v drugi toženki sta prvi tožnik in prva toženka kupila skupaj iz premoženja, ki sta ga imela od dela v prejšnjem podjetju A. A.je ob zaslišanju kategorično zanikala, da bi ta poslovni delež kupila iz svojega posebnega premoženja. Pritožba opozarja, da bi moralo sodišče v celoti upoštevati razmerja med vsemi vpletenimi osebami, in sicer tako na strani A. A. in B. B., kot tudi na strani C. C., Č. Č. in D. D. Predvsem je bilo pomembno, da sta A. A. in B. B. skupaj upravljala podjetje v okviru druge toženke, in sicer vse do odhoda B. B. v tujino. Tožeča stranka ni mogla računati, da bo sodišče prve stopnje zaključilo, da lahko krajša odsotnost enega družbenika povzroči izgubo pravice do zahtevka na razveljavitev pogodbe. Sodba predstavlja sodbo presenečenja, pri čemer pritožba opozarja na opustitev materialno procesnega vodstva. Opozarja tudi na absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S tem je bila kršena tudi ustavna pravica tožeče stranke do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. V tej zvezi tudi ni pravno relevantna morebitna delitev skupnega deleža post festum.

3.Nadalje pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni raziskalo dejanskega stanja glede navedb o nedopustnih nagibih, ki so vodili A. A. ter drugo toženko pri sklepanju sporne predpogodbe A .A. sodelovala pri sklepanju sporazuma, s katero so želeli izključiti B. iz uporabe hangerja, vse z namenom oškodovati B. B. Obe pogodbeni stranki sta vedeli, da A.A. sklepa pravni posel brez soglasja B. B., saj gre pri deležu družbenika v družbi A. d.o.o. za skupno premoženje omenjenih zakoncev. Ta posel sta celo sklenili ob izrecnem nasprotovanju prvega tožnika. Pritožba nadalje opozarja, da je predpogodba tudi prenehala. Zastavna pravica se lahko dogovori tudi za pogojne terjatve. Zastavna pravica preneha, ko preneha zavarovana terjatev. Ker predpogodba zaradi neizpolnitve odložnega pogoja ni začela veljati, ni začel veljati niti dogovor o pogodbeni kazni. Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za primer neizpolnitve odložnega pogoja, saj tega zakon ne dopušča. Sodišče je zmotno naložilo dokazovanje dejstev glede zahtevka na ničnost na podlagi 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) tožeči stranki. Druga toženka ni zatrjevala, da bi Č. Č. pridobil soglasje skupščine, ampak samo da ne ve, ali je tak sklep vpisan v knjigo sklepov, ker je tožeča stranka ni predložila. Gre za sprenevedanje toženke. Druga toženka bi morala zatrjevati in dokazati, da je Č. Č. pridobil soglasje A. A. pa tudi B. B.. Pritožba nadalje opozarja na določbo 505. člena ZGD v zvezi z 38.a členom ZGD-1. Opozarja tudi na določbo 526. člena ZGD-1. Sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, namreč nimajo pravnega učinka.

4.Druga toženka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7.Tožeča stranka (prvi tožnik in druga tožnica) je uveljavljala zoper toženo stranko (prva toženka in druga toženka) primarni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da sodišče s sodbo ugotovi, da sta Predpogodba o prodaji poslovnega deleža, ki sta jo v notarski obliki 12.3.2020 sklenili prva toženka kot prodajalka in druga toženka kot kupec (v nadaljevanju Predpogodba), in Sporazum o ugotovitvi obstoja terjatve in zavarovanja terjatve, ki so jo v notarski obliki 12.3.2020 sklenili prva toženka kot dolžnica, druga toženka kot upnica in druga tožnica kot zastaviteljica (v nadaljevanju Sporazum), nični. V tej zvezi je tožeča stranka najprej trdila in dokazovala, da je (prvič) predpogodba nična, ker je oderuška (119. člen OZ)1, in (drugič) da sta Predpogodba in Sporazum nična, ker sta v nasprotju z moralo in so stranke pri njunem sklepanju vodili nedopustni nagibi (86. člen OZ).

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ne obstoji objektivni element oderuštva, to je očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo, upoštevaje ob tem, da dogovorjena cena v Predpogodbi v višini 30.000,00 EUR ni v očitnem in bistvenem nesorazmerju s pravo vrednostjo predmeta obveznosti. Tožeča stranka je namreč na tem mestu zgolj trdila, da je bil hangar neprecenljive vrednosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nerealno trditev2. Teh dejanskih ugotovitev (in procesnih zaključkov) obravnavana pritožba niti ne posebej graja oziroma izpodbija.

9.Poleg tega je sodišče prve stopnje glede oderuštva tudi pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru tožeča stranka ni dokazala povezave med nesorazmerjem in težkim osebnim stanjem prve toženke, zlasti v smeri, da bi druga toženka zavestno izkoristila stisko prve toženke (ta ni imela denarja za financiranje hiše in je zato morala prodati hangar). Prva toženka tega ni potrdila, pri čemer obravnavana pritožba tudi te ugotovitve sodišča prve stopnje posebej ne napada.

10.Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo zaključilo, da se je prva toženka odločila za prodajo hangarja, ker je potrebovala denar (in ne zato, ker bi želela škodovati prvemu tožniku). O svoji nameri je obvestila C. C. ki je predhodno že izrazil interes po pridobitvi hangarja. Namen druge toženke (ki jo je sicer zastopala direktorica D. D., partnerica C. C.) ni bil nedopusten, saj tudi druga toženka ni imela nobenega namena škodovati prvemu tožniku. Namen druge toženke je bil povsem poslovne narave: pridobiti stvar po čimbolj ugodni ceni, kar pa je v poslovnem okolju povsem legitimen in zakonit pravni interes. Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča Pogodba in Sporazum nista bila v nasprotju z moralo zaradi nedopustnih nagibov pogodbenih strank. Navsezadnje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je bila glede oddelitve in sklenitve prodaje odločilna prav svobodna volja prve toženke (tako v fazi sklenitve kot v fazi realizacije), kar po naravi stvari pomeni, da prva toženka v posel ni bila prisiljena, saj bi sicer drugi toženec (če bi s prisilo ali na nemoralen način dosegel sklenitev posla) ne imel posebnih težav z realizacijo posla.

11.Iz vseh teh razlogov ni podana ničnost tudi na podlagi samovoljnega razpolaganja s skupnim premoženjem (drugi in tretji odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, saj (kot že rečeno) niso podani elementi nemoralnosti oziroma elementi nedopustnega vzgiba (v smeri oškodovanja drugega zakonca), zaradi katerih bi se ohranitev posla v veljavi upirala občutku pravičnosti ter kršila temeljna pravna načela.

12.Tožeča stranka je s podrejenim tožbenim zahtevkom uveljavljala izpodbojnost Predpogodbe in Sporazuma iz razloga, ker je prva toženka samovoljno in brez soglasja prvega tožnika razpolagala s poslovnim deležem v drugi tožnici, čeprav je šlo za skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, druga toženka pa naj bi bila pri tem nedobroverna.

13.Za premoženje, ki je bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze, se domneva, da je skupno premoženje (67. člen DZ, prej 51. člen ZZZDR). Vendar pa je bila v obravnavani zadevi ključnega pomena okoliščina, ali je druga toženka vedela, da je poslovni delež druge tožnice (pri katerem je bila v registru kot imetnica vpisana zgolj prva toženka) v skupni lastnini prvega tožnika in prve toženke in da je prva toženka s tem poslovnim deležem razpolagala brez soglasja prvega tožnika (tretji odstavek 72. člena SPZ).

14.Zakonca se namreč lahko tudi dogovorita, da bo s skupnim premoženjem upravljal ali razpolagal le eden od njiju (69. in 70. člen DZ). Prav v tej zvezi je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da se je prvi tožnik očitno odpovedal skrbi za družbo (odšel je v tujino in je bil za prvo toženko nedosegljiv)3 in se hkrati tudi odpovedal pravici do soupravljanja družbe. Prav tako iz izpovedbe C.C.jasno izhaja, da mu je prva toženka zagotavljala, da ima s prvim tožnikom razrešena vsa razmerja, s prvim tožnikom pa C.C. spornem obdobju ni zmogel vzpostaviti kontakta.

15.Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki je bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev. Poleg tega pa tožeča stranka ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da prva toženka razpolaga s poslovnim deležem brez soglasja prvega tožnika. Na tem mestu je namreč D. D. (direktorica druge toženke) odločno izpovedala, da je skušala stopiti v neposreden stik s prvim tožnikom šele tedaj, ko se je prva toženka glede dokončne sklenitve in izvedbe posla premislila. Na tem mestu je D. D. izpovedala, da je mislila, da je prvi tožnik razlog za spremenjen odnos prve toženke do spornega posla. Na slabo vero druge toženke ne kaže niti sklenitev Sporazuma, saj so pravdne stranke s tem pravnim aktom skušale doseči zgolj zavarovanje denarne terjatve. Prav tako na slabo vero druge toženke ne napotuje niti vsebina Predpogodbe (oddelitev druge toženke z ustanovitvijo nove družbe, ki bi jo prva toženka nato prenesla na drugo toženko, pri čemer bi bil hangar v premoženjski sferi novonastale družbe). V tej zvezi obravnavana pritožba trdi, da je bil namen sklenitve Predpogodbe v tem, da se izključi B. (katerega predsednik je bil prvi tožnik) iz sfere uporabe hangarja.4 S takšnim stališčem pa pritožbeno sodišče ne soglaša. Pri delitvi družb gre za univerzalno pravno sukcesijo in se s predmetom prenesejo tudi vsa upravičenja v tej zvezi. Poleg tega je povsem jasno, da so se stranke odločale za takšno vrsto posla iz razloga, da se nemoteno nadaljuje najemna pogodba za zemljišče, na katerem je hangar postavljen, ki sta jo sklenili C. d.o.o. in druga toženja (Priloga A9). Iz vseh teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zahtevek na razveljavitev omenjenih pogodb ni utemeljen.

16.Prav tako ni podana ničnost Sporazuma na podlagi tedaj veljavne določbe 38.a člena ZGD-1. Tožeča stranka (v času te pravde nastopa prvi tožnik kot direktor druge tožnice) je trdila, da je omenjeni Sporazum ničen, ker prva toženka, kot edina družbenica, ni podala soglasja k temu pravnemu poslu (ki ga je sklenil takratni direktor druge tožnice Č. Č., sin edinega družbenika druge toženke C. C. ) v obliki posebnega sklepa, ki bi bil vpisan v knjigo sklepov druge tožnice (526. člen ZGD-1). Druga toženka je tej trditvi nasprotovala (ni vedela, ali je bil tak sklep sprejet in vpisan v knjigo sklepov druge toženice), zato bi morala tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka to prerekano dejstvo dokazovati, česar pa z ničemer ni storila (kar bi zlahka naredila s predložitvijo knjige sklepov druge tožnice). Ker tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo ničnosti zahteve glede Sporazuma tudi na tej korporacijsko pravni podlagi.

17.Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Tožnica sta dolžna nerazdelno povrniti drugi toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR s pp (za odgovor na pritožbo 750 odvetniških točk, 15 odvetniških točk za pavšalne materialne stroške in 22 % DDV).

1Iz tega razloga je po oceni tožeče stranke neveljaven tudi Sporazum, ki je glede na Predpogodbo akcesorni pravni posel.

2Po drugi strani pa iz izpovedbe prvega tožnika jasno izhaja, da je bil pripravljen hangar prodati najmanj za ceno 50.000,00 EUR.

3Gre za logično sklepanje sodišča prve stopnje na podlagi konkludentnih ravnanj, zato ne drži pritožbeni očitek o neobrazloženosti v tem delu.

4Po pogodbi o poslovno-tehničnem sodelovanju (Priloga A7) je druga toženka kot lastnica hangarja oddala hangar v upravljanje B.