Jedro

Pisna privolitev po 117. členu SZ sama po sebi ne pomeni darilne pogodbe, prav tako pa tudi ne kakšnega drugega pravnega posla civilnega prava.

Po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v navedenem času, njuno skupno premoženje. Ni pomembno, ali sta ga dobila po tržni ali kakšni drugi ceni. Pomemben je čas pridobitve in vir sredstev, s katerimi je bilo pridobljeno. Prav tako ni pomembno, kdo od zakoncev je formalni pridobitelj (kupec).

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodi stanovanje v U. v C., v izmeri 50,12 m2, v skupno premoženje do 40/100 ter da znaša delež tožeče stranke na tem skupnem premoženju 1/2. Tako je razsodilo, da znaša delež tožene stranke na celotnem stanovanju 8/10, delež tožeče stranke pa 2/10 celote. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da med postopkom ni bilo nobene trditve in tudi ne nobenega dokaza, da gre za darilno pogodbo med tožencem in njegovo materjo glede 60/100 spornega stanovanja. Revident trdi, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena po Stanovanjskem zakonu, po katerem je pogodbena stranka samo eden, to je imetnik stanovanjske pravice ali ožji družinski član. Vendar to dejstvo ne vpliva na vprašanje, ali gre za skupno premoženje ali ne. Bistveno je, da je sporno stanovanje bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank.

Tožeča stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče primarno ravna po 1. odstavku 395. člena ZPP, podrejeno pa po 2. odstavku 395. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po 1. odstavku 117. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) je lastnik dolžan prodati stanovanje tistemu, ki je na dan uveljavitve tega zakona stanovanjsko pravico imel, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu. Pisna privolitev sama po sebi ne pomeni darilne pogodbe, prav tako pa tudi ne kakšnega drugega pravnega posla civilnega prava. Pogoje za odkup, tako za imetnika stanovanjske pravice kot za njegove ožje družinske člane, določa zakon sam. Gre za z zakonom urejene pogoje privatizacije stanovanj, ki so bila v času uveljavitve zakona v družbeni lastnini. Med takšnimi pogoji je tudi možnost odkupa po 119. členu SZ. Kupec, ki v 60 dneh po sklenitvi kupoprodajne pogodbe ceno odplača v enkratnem znesku, ima pravico do popusta v višini 60% od vrednosti stanovanja.

Kupec v tem sporu je bil toženec in ne njegova mati. Popust zaradi plačila v roku 60 dni tako zadeva njega in ne matere. Mati s tem ni bila ne obogatena ne prikrajšana. Kupna pogodba pa je bila sklenjena v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama. Po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v navedenem času, njuno skupno premoženje. Ni pomembno, ali sta ga dobila po tržni ali kakšni drugi ceni. Pomemben je čas pridobitve in vir sredstev, s katerimi je bilo pridobljeno. Prav tako ni pomembno, kdo od zakoncev je formalni pridobitelj (kupec). Po 59. členu ZZZDR sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, če kateri od zakoncev ne dokaže, da je njegov delež večji.

Predmet tega spora je torej le vprašanje, ali je bilo sporno stanovanje kupljeno iz skupnih sredstev pravdnih strank in kolikšen je prispevek posameznega zakonca. O tem je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek in sprejelo dokazno oceno, da je šlo za skupna sredstva ter da je bil delež enak. Sodišče druge stopnje se je s prvostopno dokazno oceno strinjalo. Ker pa se je strinjalo tudi z materialnopravnim izhodiščem, da pomeni 60% popust po 119. členu SZ materino darilo tožencu, je preizkušalo le obseg prispevkov k 4/10 stanovanja, ker je štelo, da le takšen delež sodi v skupno premoženje. Presoja, ali takšen preizkus vzdrži tudi, če sodi v skupno premoženje celo stanovanje, brez poseganja v dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji, ni mogoča. Revizijsko sodišče takšnih pooblastil nima (3. odstavek 385. člena ZPP), ima pa jih sodišče druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v novo sojenje. Zaradi drugačne materialnopravne presoje sodišče druge stopnje ni izčrpalo vseh pritožbenih razlogov. V ponovnem postopku bo to sodišče moralo proučiti še ostale pravno odločilne ugovore v pritožbah pravdnih strank in o njiju ponovno odločiti. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 2. odstavku 395. člena ZPP.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.