Jedro

Upravitelj ne sme, zato da bi lahko obšel zakonsko določbo o prenosu dolžnikovih sredstev na Republiko Slovenijo, sam povzročiti situacije, da ob zaključku stečajnega postopka ostanejo neplačani stroški postopka v isti višini, kot je višina terjatve za vračilo preveč plačanega DDV.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil nad pravno osebo V., d.o.o., stečajni postopek zaključen s sklepom St 1847/2012 z dne 17. 9. 2014, ki je postal pravnomočen 3. 10. 2014. Z istim sklepom je bil upravitelj G. E. razrešen.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom St 1847/2012 z dne 12. 11. 2014 odločilo, da se vračilo presežka DDV v višini 287,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa prenese v proračun RS (6. odstavek 380. člena ZFPPIPP). Zoper sklep je vložil ugovor razrešeni upravitelj, z uvodoma citiranim sklepom pa je sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo.

V pritožbi zoper sklep je uveljavljal pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlagal, da ugodi pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se presežek DDV v višini 287,00 EUR nakaže na njegov transakcijski račun ter hkrati odloči o povračilu stroškov te pritožbe, oboje v roku 15 dni, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ministrstvo za finance, Finančna uprava RS, je 16. 10. 2014 Okrožno sodišče v Ljubljani obvestila, da zavezanec V., d.o.o., izkazuje v njeni knjigovodski evidenci preplačilo v višini 287,00 EUR z dne 1. 10. 2014, ki izhaja iz presežka po obračunu DDV za obdobje: tretje trimesečje 2014. Iz obvestila jasno izhaja, da navedeni znesek pripada stečajnemu dolžniku in da mu ga bo davčni organ tudi vrnil. Ker je bil stečajni postopek nad dolžnikom (zavezancem) že pravnomočno zaključen, določbe ZFPPIPP o pozneje najdenem premoženju, ki pripada dolžniku pa se ne uporabljajo v primeru, če ima to podlago v preveč plačanem davku (4. odstavek 380. člena ZFPPIPP), je davčni organ znesek 287,00 EUR v skladu z določbo 5. odstavka 380. člena ZFPPIPP nakazal v dobro računa za sodne depozite Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Sodišče mora v skladu z določbo 6. odstavka 380. člena ZFPPIPP v osmih dneh po prejemu nakazila iz petega odstavka tega člena denarno dobroimetje: 1) v primeru iz devetega odstavka 374. člena tega zakona prenesti na Republiko Slovenijo (če je denarno dobroimetje v tako majhnem znesku, da bi z njegovo razdelitvijo upnikom nastali nesorazmerni stroški), 2) v primeru iz drugega odstavka 373. člena tega zakona (če je razdelitvena masa v stečaju zadoščala za plačilo vseh nezavarovanih terjatev): razdeli družbenikom v sorazmerju z njihovimi deleži, določenimi v načrtu končne razdelitve, 3) v drugih primerih razdeli upnikom v sorazmerju z višino njihovih terjatev, ki se upoštevajo pri delitvi v skladu z načrtom končne razdelitve.

380. člen ZFPPIPP je bil dopolnjen z novim četrtim do šestim odstavkom z novelo ZFPPIPP- C. Višje sodišče pritrjuje pritožniku, da iz predloga novele ZFPPIPP-C k 63. členu predloga zakona (novi četrti do šesti odstavek 380. člena ZFPPIPP) izhaja, da gre za sistemski problem, ki pa je bil z novelo ZFPPIPP tudi rešen in zakonsko urejen. Z novelo ZFPPIPP-C so določena posebna pravila za položaj, v katerem stečajni dolžnik pridobi na podlagi obračuna DDV terjatev do države, država pa mu vrne preveč plačan davek po njegovem izbrisu iz sodnega registra.

V konkretnem primeru razrešeni upravitelj trdi, da si zadnjega dela nagrade, do katere je bil upravičen na podlagi pravnomočnega sklepa o nagradi, ni izplačal v celoti, in sicer ravno za pričakovani znesek vrnjenega davka 287,00 EUR ne. Če bi stečajni dolžnik prejel vrnjen davek, torej če bi ga davčna uprava nakazala stečajnemu dolžniku (davčnemu zavezancu) pred pravnomočnostjo sklepa o zaključku stečajnega postopka, bi navedeni znesek stečajni dolžnik lahko porabil za plačilo stroškov postopka (za neizplačani del nagrade), ker pa se je pred tem stečajni postopek zaključil, meni, da to dejstvo ne bi smelo imeti vpliva na porabo navedenih sredstev. Meni, da do njih država ni upravičena v tistih primerih, ko je bil stečajni postopek zaključen, niso pa bili poravnani vsi stroški postopka.

Višje sodišče uvodoma poudarja, da upravitelj ne sme, zato da bi lahko obšel zakonsko določbo o prenosu dolžnikovih sredstev na Republiko Slovenijo, sam povzročiti situacije, da ob zaključku stečajnega postopka ostanejo neplačani stroški postopka v isti višini kot je višina terjatve za vračilo preveč plačanega DDV.

Stečajni postopek ni bil končan brez razdelitve upnikom (378. člen ZFPPIPP), kar a contrario pomeni, da je stečajna masa zadoščala za stroške stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je upravitelju jasno odgovorilo, da mu ne more dati sodnega varstva glede zatrjevane premalo izplačane nagrade, ker je glede porabe dobroimetja, ki ga je prejelo v dobro računa sodnih depozitov, vezano na zakon, torej na pravila, ki jih določa 6. odstavek 380. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru je upravitelj sam povzročil situacijo, da si dela nagrade pred zaključkom stečajnega postopka ni izplačal, česar s pritožbo ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v konkretnem stečajnem postopku izvedena prednostna delitev in delitev posebne stečajne mase, ki se oblikuje po odbitju predvidenih stroškov (vključno z nagrado upravitelja). Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa tudi ugotovilo, da je upravitelj tudi v končnem poročilu izjavil, da je opravil vsa dejanja v postopku, kar iz končnega poročila tudi izhaja in na podlagi česar je sodišče prve stopnje tudi izdalo sklep o zaključku stečajnega postopka in razrešitvi upravitelja. Glede na dejstvo, da je postal sklep o zaključku stečajnega postopka pravnomočen, upravitelj pa razrešen, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da upravitelj v konkretnem obravnavanem primeru nima več pravice do nobenih denarnih zahtevkov iz obravnavanega dobroimetja. Upravitelj pa tudi sam priznava, da gre za denarno dobroimetje stečajnega dolžnika, zato brez kakršnekoli razumne osnove sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do zasebne lastnine.

Upravitelj se tudi neutemeljeno sklicuje na primer stečajnega upravitelja A. M. v stečajni zadevi P., d.d., ki jo opiše v pritožbi. Zatrjuje, da naj bi šlo za popolnoma identičen primer, le da davčna uprava preveč plačanega davka po pravnomočnosti sklepa o zaključku stečaja (po 29. 12. 2014) ni nakazala v dobro računa za sodne depozite pač pa 30. 12. 2014 na TRR stečajnega dolžnika, v posledici česar denar ni bil prenesen državi. Zato meni, da bi na enak način tudi sam moral priti do plačila neplačanega dela nagrade in sicer iz sredstev, ki jih je prejelo sodišče na račun sodnih depozitov po zaključku stečajnega postopka nad dolžnikom.

Na tem primeru pritožnik poskuša neutemeljeno uveljaviti pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Po 22. členu Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Po stališču pritožbenega sodišča pritožnik ni izkazal, da je sodišče z izpodbijanim sklepom upravitelju poslabšalo njegov položaj v primerjavi s položajem, ki ga je imel upravitelj v primeru stečajnega postopka P., d.d. Navedeni primer je za obravnavani primer nepomemben in z obravnavanim primerom, v katerem je sodišče prve stopnje izdalo zakonit sklep v skladu z določbo 6. odstavka 380. člena ZFPPIPP tudi neprimerljiv. Pritožnik je sam pri opisu zgornjega primera navedel, da je bil davek vrnjen na transakcijski račun stečajnega dolžnika. Če ni bil nakazan v dobro računa za sodne depozite, sodišče zanj niti ni moglo vedeti. V obravnavanem primeru pa je bilo sodišče, ki je vodilo stečajni postopek (Okrožno sodišče v Ljubljani) obveščeno, da je davčna uprava znesek, ki ga vrača, nakazala v dobro računa za sodne depozite. S tem, ker je v konkretnem primeru preneslo denarno dobroimetje na Republiko Slovenijo, mu sodišče ni kršilo pravice do enakega obravnavanja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: 1) da v stečajnem postopku St 1847/2012, ki se je vodila proti dolžniku V., d.o.o., stečajna masa ni zadoščala za poplačilo nezavarovanih terjatev upnikov, 2) da je po zaključku stečajnega postopka sodišče na svoj račun prejelo znesek 287,00 EUR, ki bi sicer, če ne bi bil zaključen stečajni postopek, pripadel stečajnemu dolžniku in, 3) da je znesek 287,00 EUR glede na stroške, ki bi nastali sodišču z njegovo razdelitvijo med vse upnike, majhen znesek.

Posledično je sklenilo, da ga na podlagi 1. točke 6. odstavka 380. člena ZFPPIPP prenese na Republiko Slovenijo. Nobenega dejstva od naštetega v predhodni točki obrazložitve, pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Vsa pravno relevantna dejstva za odločitev o prenosu denarnega dobroimetja na Republiko Slovenijo so pravilno in popolno ugotovljena. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Nobene konkretne kršitve določb postopka pritožnik sodišču ne očita, meni le, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru postopati drugače in sicer tako, da bi po prejemu nakazila zneska 287,00 EUR ta znesek nakazalo na njegov račun. Tako postopanje sodišča pa ni v skladu z določbami 380. člena ZFPPIPP, zato je neutemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in pravilen in zakonit sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).