Jedro

Pritožbe, na katere se nanašajo prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči, zavrnjene z izpodbijanimi odločbami, so nedovoljene in kot take brez možnosti za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo in sklepom zadeve, ki se vodijo pod opr. št. Bpp 325/2011, opr. št. Bpp 334/2011, opr. št. Bpp 336/2011, opr. št. Bpp 343/2011, opr. št. Bpp 347/2011, opr. št. Bpp 362/2011 in opr. št. Bpp 367/2011 združila v skupno obravnavo in odločanje pod opr. št. Bpp 325/2011 (v 1. točki) izreka. V 2. točki izreka je odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu v zvezi z odločbami Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 145/2011-2 z dne 20. 4. 2011, opr. št. Bpp 142/2011-2 z dne 3. 5. 2011, opr. št. Bpp 144/2011-2 z dne 4. 5. 2011, opr. št. Bpp 265/2011-2 z dne 11. 5. 2011, opr. št. Bpp 249/2011-2 z dne 11. 5. 2011, opr. št. Bpp 146/2011-2 z dne 3. 5. 2011 in opr. št. Bpp 250/2011-3 z dne 6. 6. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks v teh postopkih, zavrne.

Iz obrazložitve sledi, da je tožnik vložil tožbe zoper odločbe Upravnega sodišča, navedene v 2. točki izreka, ter hkrati podal prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Uveljavlja tudi oprostitev plačila vseh sodnih stroškov in sodnih taks v teh postopkih.

Z vpogledom v spise Upravnega sodišča, na katere se prošnja nanaša, organ ugotavlja, da so bile z navedenimi odločbami zavrnjene tožnikove prošnje za BPP iz razloga neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP po določbi 1. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04-UPB1, 23/08), ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZUS-1, da bi bila tožnikova pritožba zoper prvostopno sodbo dovoljena, saj sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka. Sodišče tudi ni odločalo na podlagi 66. člena ZUS-1, ker ni šlo za spore v zvezi s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prosilec je bil v pravnem pouku sodb izrecno opozorjen, da pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Ker gre v zadevah za podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, je organ zadeve združil v en postopek, ki se vodi pod opravilno številko prvo vpisane zadeve, tj. Bpp 325/2011. Prošnja po presoji tožene stranke ni utemeljena. Tožnik je predložil odločbo Centra za socialno delo Domžale, iz katere je razvidno, da je upravičen do denarne socialne pomoči, zato v skladu z 12. odstavkom 12. člena ZBPP njegovega finančnega stanja ni bilo potrebno ugotavljati.

Kot pogoji za dodelitev BPP se v skladu s 1. odstavkom 24. člena upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je prošnja vložena, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje prosilca ali njegov zahtevek v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti in morale. Pri odločanju o upravičenosti je tako treba upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj bi bila dodelitev BPP v zadevah, ki so nerazumne, v nasprotju z namenom zaradi katerega se ta zagotavlja.

V vseh obravnavanih primerih tožnik prosi za dodelitev BPP v upravnih sporih, sproženih zoper odločbe organa za BPP Upravnega sodišča v Ljubljani, s katerimi so bile zavrnjene njegove prošnje za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbo zoper sodbe Upravnega sodišča ter kot oprostitev plačila stroškov postopka in sodnih taks. Prošnje so bile zavrnjene kot očitno nerazumne, ker se nanašajo na pravno sredstvo, ki po določbah ZUS-1 ni dovoljeno. Po ponovnem preizkusu dovoljenosti pritožbe tožena stranka ugotavlja, da prošnjam pravilno in skladno z zakonom ni bilo ugodeno.

Glede na navedeno je tožnikovo pričakovanje, da bi z vloženimi tožbami zoper odločbe organa za BPP, navedene v 2. točki izreka, uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah, zato tožena stranka zaključi, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh in se nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati. Ker objektivni pogoj za dodelitev BPP zato ni izpolnjen, se prošnja zavrne na podlagi 1. odstavka 24. člena v zvezi z 2. odstavkom 37. člena ZBPP.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Meni, da je do brezplačne pravne pomoči upravičen, ker je prava neuk in prejemnik socialne pomoči. Pravno pomoč potrebuje za dopolnitev tožbe in hkrati prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v tem upravnem sporu. Prosi tudi za oprostitev vseh sodnih stroškov in sodnih taks. Odločitve Upravnega sodišča so nepravilne in neskladne z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Z izpodbijanimi odločitvami je poseženo v tožnikovo pravico do pravnega sredstva, ki jo zagotavljata Ustava in EKČP. Ker kot laik prava ne pozna, vlaga pritožbe v prepričanju, da je do pritožbe upravičen na podlagi Ustave. Očitno so določbe 270. člena ZPP (zaradi katerega se mu pravica do pritožbe odreka) v nasprotju z Ustavo in EKČP. Res je država ravnala formalno-pravno po predpisih, vendar pa tem tožnik očita diskriminatornost. Meni, da bi morala biti BPP dodeljena že ob dokazani finančni nezmožnosti stranke za najem odvetnika. Zaradi slabega zdravstvenega in socialnega stanja in nujnosti zadeve tožnik prosi za urgentno rešitev zadeve. Izkoristil je vsa pravna sredstva, ki so mu, po lastnem vedenju, na voljo in prosi za pojasnilo o pravnih sredstvih, ki jih še lahko izkoristi. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo (in sklep) odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih na tem mestu ponovno ne navaja (71. člen ZUS-1).

Na podlagi 3. odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo tako finančni položaj prosilca kot tudi drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po 1. odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji prošnje kot pogoji za dodelitev upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Tožena stranka v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da so bile pritožbe, na katere se nanašajo prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči, zavrnjene z izpodbijanimi odločbami, nedovoljene in kot take brez možnosti za uspeh. Tožbe zoper odločbe, s katerimi so bile prošnje tožnika za dodelitev BPP v zvezi z vloženimi pritožbami zavrnjene, zato tudi po presoji sodišča nimajo možnosti za uspeh in so zato očitno nerazumne v smislu 3. odstavka 24. člena ZBPP. Ob takem dejanskem in pravnem stanju je odločitev tožene stranke, da se tožniku BPP v zvezi z vloženimi tožbami ne ugodi, pravilna in skladna z zakonom.

Tožnik ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju neskladnosti izpodbijanega akta z določbami ZBPP ne zatrjuje. Tožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava utemelji z zatrjevano neustavnostjo procesnega zakona, ki izključuje pritožbo zoper odločitev v upravnem sporu. Gre za določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1 (in ne 270. člena ZPP, kot meni tožnik), na podlagi katerega je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikove pritožbe zoper sodbe Upravnega sodišča z odločbami, navedenimi v 2. točki izreka v tem upravnem sporu izpodbijanega akta, presodil kot očitno nerazumne in kot take, iz istega razloga, z izpodbijano odločbo presodil tudi tožbe na njihovo odpravo v upravnem sporu. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08) že presodilo, da prvi odstavek 73. člena ZUS-1, po katerem je zoper sodbo Upravnega sodišča pritožba dovoljena le v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ni v neskladju s 25. členom Ustave, iz istih razlogov pa z navedeno določbo tudi ni poseženo v pravico do poštenega sojenja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz EKČP. Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča namreč sledi, da je v primerih, kot je obravnavani, že upravni spor mogoče obravnavati kot „drugo pravo sredstvo“ v smislu 25. člena Ustave, zato izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev Upravnega sodišča v takih primerih ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. Stališče tožnika, da ima pravico do pritožbe zoper odločbe Upravnega sodišča že na podlagi Ustave, po navedenem ni utemeljeno. Po 6. členu EKČP pa je pravici do dostopa po 6. členu zadoščeno že v primeru, če država (razen v kazenskih zadevah) zagotovi enoinstančni sodni postopek. Državi je zato prepuščena odločitev o zagotavljanju pravnih sredstev, s tem pa tudi omejitev pri njihovem zagotavljanju. Tožnik z vlaganjem pravnih sredstev, ki so na podlagi zakona, katerega ustavnost je pred Ustavnim sodiščem že bila preizkušena, nedopustna, po navedenem ne more uspeti.

Diskriminatorne pa po presoji sodišča tudi niso določbe ZBPP, saj so z njimi enaki dejanski položaji obravnavani enako. V tej zvezi tožnik meni, da bi morala biti brezplačna pravna pomoč prosilcem dodeljena že ob izkazani finančni nesposobnosti za najem odvetnika. Stališče je neskladno z določbami ZBPP, ki dodelitev brezplačne pravne pomoči pogojuje z izpolnitvijo vseh predpisanih pogojev, torej tudi tistih, ki so določeni v 24. členu. Sodišče pa se v presojo primernosti oziroma ustreznosti take zakonske ureditve, ki je stvar zakonodajalca, ni pristojno spuščati.

Druge tožbene navedbe so splošne do te mere, da jih ni mogoče preizkusiti.

Ker ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, po navedenem niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Ker dejansko stanje v zadevi ni sporno, je sodišče v njej, skladno s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji.

O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, ker se na podlagi 4. odstavka 10. člena ZST-1 v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača. Predlog za dodelitev BPP, ki ga tožnik vlaga hkrati s tožbo, pa je predmet upravnega odločanja v pristojnosti organa za brezplačno pravno pomoč.