Jedro

Po izrecni določbi drugega odstavka 5. člena ZKme-1 je pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva mogoče izkazovati tudi ob sklicevanju na drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe, in ne le z izkazovanjem lastništva, zakupa oziroma pridobljenih soglasij (so)lastnikov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti, GERK z identifikacijsko številko GERK_PID 3212601, z domačim imenom DRD9 (v nadaljevanju GERK DRD9), v tistem delu, ki je vpisan na parc. št. 374/1 k.o. …, izbrisala s kmetijskega gospodarstva KMG MID …, katerega nosilec je tožnik (I. točka izreka) in ugotovila, da bo po dokončnosti odločbe po uradni dolžnosti sprememba vpisana v evidenco GERK, o čemer bo tožnik obveščen z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev (II. točka izreka), ter da posebni stroški v zvezi z izdajo odločbe niso nastali (III. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ začel postopek na podlagi vloge A.A., da se začne postopek ugotavljanja pravice tožnika do uporabe zemljišča s parc. št. 374/1 k.o. …. Prvostopenjski organ je na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov ugotovil, da je pri nepremičnini parc. št. 374/1 k.o. … vpisana lastninska pravica v različnih deležih za 49 lastnikov, tudi A.A. (do 811/10000), da je iz registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) razvidno, da je na delu te parcele vrisan tudi GERK DRD9, ki je pripisan h kmetijskemu gospodarstvu KMG-MID …, katerega nosilec je tožnik. Skladno s 30. členom Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik RKG) je prvostopenjski organ tožniku poslal dopis, s katerim ga je seznanil s postopkom in predlagal, da se o vpisu spornega dela GERK-a uskladi z lastniki zemljišč in predloži dokazilo o pravici do uporabe navedenega zemljišča. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, se je tožnik vabilu odzval z dopisom z dne 4. 3. 2015 in v njem menil, da pravico do uporabe ustreznega deleža na zemljišču s parc. št. 374/1 ima. V postopku je prvostopenjski organ pridobil podatek, da ima tožnik od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG) v zakupu 46.813 m2 parc. št. 374/1 k.o. …, kar glede na iz zemljiškega katastra izhajajoče podatke o površini celotne te parcele pomeni, da gre za 21,15 % njene površine, ter da je imel sklenjeno pogodbo tudi s A.A. za površino 15.954 m2 oz. 7,21 % površine parcele. Ob upoštevanju določb 5. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ter 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik ni izkazal pravice do uporabe zemljišča parc. št. 374/1 k.o. …, saj idealni deleži, glede katerih je izkazal pravico uporabe, ne predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, kajti tožnik ima soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo le 28,36 % površine zemljišča. Zato je tudi odločil, da bo po dokončnosti odločbe GERK z domačim imenom DRD9 v tistem delu, ki je vpisan na parc. št. 374/1 k.o. …, izbrisal s kmetijskega gospodarstva tožnika.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za gozdarstvo, kmetijstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo z dne 22. 9. 2015 zavrnilo.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je organ v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovil, da ni izkazal pravice uporabe zemljišča parc. št. 374/1 k.o. …. Po mnenju tožnika je s predloženimi dokazili izkazal zadostno „drugo pravno podlago“, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišča v skladu z ZKme -1 in Pravilnikom RKG. Iz priloženega Dogovora o ključnih vprašanjih med B. d.o.o. in SKZG z dne 8. 1. 1999 (v nadaljevanju Dogovor/1999), dopisa Nadaljnje koriščenje kmetijskih zemljišč št. /98-BL z dne 7. 1. 1999 in Seznama zemljišč v zakupu z dne 22. 6. 2000 jasno izhaja, da so imeli denacionalizacijski upravičenci možnost pridobiti nadomestna zemljišča in da so jih nekateri tudi pridobili. Dogovor/1999 je bil sklenjen za prehodno obdobje, ti roki pa še niso potekli, česar drugostopenjski organ ne upošteva. Posledično Dogovor/1999 še vedno velja in izkazuje drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica tožnika do uporabe zemljišča. V tožbi ugovarja tudi zaključku organa druge stopnje, da s posredovanimi pogodbami in aneksi, sklenjenimi s fizičnimi osebami, ni izkazal pravice do uporabe kmetijskega zemljišča, ker ne izkazujejo zakonitega zakupa. V zvezi s tem pojasnjuje, da pri sklepanju pogodb in aneksov ni šlo za sklepanje novih zakupnih razmerij, pač pa zgolj za usklajevanje lastniških oziroma solastniških sprememb, kot podlaga za izplačilo zakupnine ter da so po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij in Zakonu o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov vsa kmetijska zemljišča in gozdovi, na katerih je tožnik takrat imel pravico uporabe, ex lege prešla v last Republike Slovenije in upravljanje SKZG, imetniku pravice uporabe – torej tožniku pa je bila dana zakonska pravica do nadaljnje obdelave kmetijskih zemljišč. V kolikor zakupna pogodba ne bi bila sklenjena, bi zakupno razmerje nastalo po samem zakonu. Pojasnjuje tudi, da so se v postopku denacionalizacije zemljišča iz kompleksov upravičencem vračala le v last ali solast, ne pa tudi v posest (posest nastopijo po končani komasaciji). Tožnik ne more biti odgovoren za neaktivnost državnih organov in za nedokončane postopke komasacij – slednje bi morale biti končane že pred letom 1999. Tožnik v tožbi ugovarja tudi določitvi procenta, ki naj bi bil potreben za izkazano pravico do uporabe zemljišča parc. št. 374/1 k.o. … in v zvezi s tem pojasnjuje, da je že prvostopenjski organ opozoril na specifiko dejanskega stanja predmetne parcele, ki ga je pri izračunu potrebno upoštevati. Gre namreč za parcelo v lasti več solastnikov, ob tem pa je na tej parceli tudi več uporabnikov, vpisanih je še pet GERK-ov. Nezakonito je zahtevati soglasje solastnikov od površine zemljišča, ki ga tožnik ne uporablja in ki ga koristijo tretje osebe. Tožnik v tožbi ugovarja tudi temu, da je prvostopenjski organ C.C. dal možnost, da se v postopku pred odločanjem opredeli do navedb tožnika, tožnika pa z njegovimi navedbami ni niti seznanil, niti mu ni dal možnosti, da bi se do navedb opredelil. Tožnik sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, ki so mu nastali s plačilom sodne takse.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru dodatno pojasnjuje, da je materialna podlaga za odločitev v 5. členu ZKme-1 in da je pri reševanju sporov ključno ugotavljanje pravice do obdelave – uporaba zemljišča mora namreč temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, česar pa tožnik ni uspel izkazati. Prav tako toženka zavrača navedbe, da tožnik ni bil seznanjen z navedbami vlagatelja zahtevka za izbris GERK-a oziroma da mu ni bila dana možnost, da se do njih opredeli.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijani odločbi, da se GERK z domačim imenom DRD9 v delu, ki je vpisan na parc. št. 374/1 k.o. …, izbriše s kmetijskega gospodarstva, katerega nosilec je tožnik. Odločitev je organ oprl na drugi odstavek 5. člena ZKme-1 in drugi odstavek 7. člena ZKZ ter zaključek, da tožnik ni izkazal pravice do uporabe zemljišča parc. št. 374/1 k.o. ….

7. Po drugem odstavku 5. člena ZKme-1 (veljavnega v času odločanja organa, in ta zakon je organ tudi pravilno uporabil) se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva, vpisanih v RKG, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč; pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča. Po drugem odstavku 7. člena ZKZ (veljavnega v času odločanja organa) zadostuje (za učinkovitejše obdelovanje kmetijskega zemljišča kot dober gospodar, ne glede na določbe stvarnopravnega zakonika) za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča in načina rabe zemljišča soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, če je kmetijsko zemljišče v solastnini.

8. Glede na to, da je organ v postopku ugotovil, da ima tožnik soglasje le solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo skupaj 28,36 % površine zemljišča parc. št. 374/1, bi navedeno dopuščalo presojo, da je pravilen njegov zaključek, da tožnik ni izkazal pravice do uporabe zemljišča, kot je to določeno za zemljišča v solastnini v drugem odstavku 5. člena ZKme-1, v povezavi z določbo druge alinee drugega odstavka 7. člena ZKZ, torej s soglasji solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča. Vendar pa tožnik ugovarja, da pravico do uporabe zemljišča izkazuje s sklicevanjem na drugo pravno podlago, in je ne opira na pridobljena soglasja solastnikov zemljišča, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča; kolikor pa je organ (že) ugotavljal, ali ima tožnik pridobljena zadostna soglasja solastnikov, pa nepravilno ni upošteval, da je na parc. št. 374/1 vrisanih poleg GERK-a DRD9 še več GERK-ov drugih oseb. Tožnik kot nepravilni ugovarja tudi presoji drugostopenjskega organa, da s predloženimi zakupnimi pogodbami oziroma aneksi ni izkazal zakonitega zakupa in s tem v zvezi pravice do uporabe kmetijskega zemljišča, uveljavlja pa tudi kršitve pravil postopka, ker naj bi mu ne bilo omogočeno izjaviti se o navedbah A.A. 9. Po izrecni taki določbi drugega odstavka 5. člena ZKme-1 je pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva mogoče izkazovati tudi ob sklicevanju na drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe, in ne le z izkazovanjem lastništva, zakupa oziroma pridobljenih soglasij (so)lastnikov. Tožnik se na tej podlagi sklicuje na Dogovor/1999 (iz katerega izsek je predložil), ki naj bi mu do dokončanja denacionalizacijskih in komasacijskih postopkov omogočal, da še obdeluje komplekse (in v tem okviru parc. št. 374/1), kajti upravičenci so podržavljena zemljišča dobili vrnjena le v last, posest pa jim je bila začasno dodeljena kot nadomestna drugje, na zemljiščih, ki jih je odstopil tožnik na zahtevo SKZG. Ob tem ko se prvostopenjski organ ni vsebinsko opredelil do sklicevanja tožnika na Dogovor/1999, pa je drugostopenjski organ navedel, da je bil ta dogovor sklenjen za prehodno obdobje, do zaključka denacionalizacije, ki pa je končana, zato se tožnik na pravico do uporabe parcele iz tega naslova ne more več sklicevati. Tudi po presoji sodišča se tožnik na Dogovor/1999 kot podlago za uporabo zemljišča ne more sklicevati. Da je denacionalizacija končana, ni niti sporno, in tudi ne, da je v zemljiški knjigi pri parc. št. 374/1 vpisanih 49 solastnikov. Dogovor/1999, ki ga je 1. 8. 1999 sklenil tožnik s SKZG zaradi nadaljnjega koriščenja kmetijskih zemljišč v kompleksih in ki predvideva tudi rešitve za denacionalizacijske upravičence, tako da ti dobijo v posest druga zemljišča, ter ki je bil sklenjen brez njihovega sodelovanja (oziroma sodelovanja njihovih pravnih naslednikov), kar iz njega jasno izhaja (upravičenci niso bili stranke dogovora), teh oziroma njihovih pravnih naslednikov - ki so po zaključku denacionalizacijskih postopkov postali solastniki na vrnjenih parcelah - ob njihovem nesoglašanju po presoji sodišča ne more več v ničemer zavezovati. Treba je namreč upoštevati, tudi če iz Dogovora/1999 (na nobenem mestu) ne izhaja obdobje, za katero se sklepa, da so že potekli roki iz četrtega odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), v povezavi z 22. členom tega zakona, torej roki, v katerih zavezanec (upravljalec) lahko uveljavlja odloženo posest (brez sporazuma z upravičencem). Skladno s tretjim odstavkom 27. člena ZDen se za kmetijska zemljišča, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč, vzpostavi solastninska pravica v korist (denacionalizacijskih) upravičencev, ki lahko kompleks razdelijo sporazumno ali v nepravdnem postopku, ali pa predlagajo uvedbo komasacijskega postopka, zavezanec pa ima na podlagi četrtega odstavka tega člena skladno z 22. členom ZDen še nadalje pravico uporabljati nepremičnino za svojo dejavnost, vendar le za dobo, ki je nujno potrebna za prilagoditev njegovega poslovanja spremenjenim razmeram, pri čemer pa to obdobje ne more biti daljše od pet let od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji oziroma največ sedem let od dneva uveljavitve ZDen, če se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta drugače. Po presoji sodišča Dogovor/1999 s prilogama (dopisom SKZG tožniku z dne 7. 1. 1999 in seznamom zemljišč v zakupu, ki ga je SKZG izpisal na dan 22. 6. 2000) tako ni pravna podlaga, iz katere bi za tožnika izhajala pravica do uporabe zemljišča, na katerem je vpisan GERK DRD9 v delu, ki je vpisan na parc. št. 374/1. Ob povedanem se tožnik brez podlage sklicuje tudi na okoliščino, da komasacijski postopki še niso končani, in ki glede na navedeno ni relevantna, poleg tega pa ta okoliščina tudi ne izhaja iz Dogovora/1999, kot netočno zatrjuje tožnik (vsaj ne iz razkritega dela besedila Dogovora/1999, ki je bilo v postopku predloženo).

10. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ zaključek o tem, da ima tožnik soglasje le solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo skupaj 28,36 % površine zemljišča, oprl na ugotovitvi, da ima tožnik v zakupu od SKZG 46.813 m2, kar (ob površini 221.235 m2 celotne parcele 374/1) predstavlja 21,15 % celotne površine, in da je s predloženim aneksom k pogodbi za uporabo kmetijskega zemljišča, ki ga je sklenil s A.A. 14. 1. 2014 za obdobje do končanja komasacije, izkazal soglasje za uporabo za površino 15.954 m2 oziroma 7,21 % celotne površine. V prvostopenjskem postopku tudi glede na spisno dokumentacijo soglasja solastnikov večjega deleža celotne površine parc. št. 374/1 ni izkazal, čeprav je splošno in neizkazano zatrjeval, da ima pravico do uporabe zemljišča s parc. št. 374/1, ki je v lasti - ne le SKZG kot največjega solastnika in A.A. - tudi drugih fizičnih oseb. Ob določbah prvega in drugega odstavka 30. člena Pravilnika RKG (iz katerih izhaja, da mora nosilec kmetijskega gospodarstva, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, na poziv upravne enote predložiti dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč, če pa takih dokazil ne predloži, ta ugotovi, da pogoji za vpis GERK-a niso izpolnjeni), po katerih je na nosilcu, ki ni lastnik, dokazno breme, da ima pravico do uporabe, prvostopenjski organ po presoji sodišča ni imel podlage za drugačen zaključek, torej da tožnik izkazuje soglasja solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo skupaj več kot 28,36 % površine zemljišča. Bi se pa sodišče strinjalo z organom druge stopnje, da tožnik ni izkazal niti soglasja A.A. (torej za uporabo 7,21 % celotne površine), kar pa na drugačno odločitev sodišča ne vpliva, ker enako presojo terja ugotovitev o soglasjih solastnikov, katerih parcele obsegajo skupaj 21,15 % površine ali 28,36 % površine, saj v nobenem od primerov to ni več kot polovica površine zemljišča. Tožnik je namreč predložil aneks k pogodbi za uporabo kmetijskega zemljišča, ki ga je sklenil s A.A. 14. 1. 2014 za obdobje do končanja komasacije, vendar je prav na vlogo slednje bil na podlagi tretjega odstavka 30. člena Pravilnika pričet postopek za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč. To pa pomeni, da je (vsaj) s tem dejanjem soglasje odrekala, iz pozitivno pravne ureditve pa tudi ne izhaja, da prav taka pogodba v vsakem primeru izkazuje soglasje o uporabi zemljišča (torej brez upoštevanja njenega aktualnega statusa: ali se izvaja, ali je še veljavna itd.).

11. Sodišče se s tožnikom tudi ne strinja, da je organ nepravilno štel, da bi moral tožnik za izkaz pravice uporabe kmetijskega zemljišča, na katerem je vrisan GERK z domačim imenom DRD9 v tistem delu, kolikor sega na parc. št. 374/1, izkazati soglasje solastnikov te parcele, in ne le tistega dela te parcele, ki je (kot GERK) v njegovi uporabi. Kot je v svoji odločbi pravilno pojasnil tudi drugostopenjski organ, je pri oceni zadostnega soglasja relevantna celotna površina parcele in ne le dela zemljišča, ki ga uporablja tožnik. Že po definiciji solastnine, kot jo ureja Stvarnopravni zakonik v 65. členu, ima namreč več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Solastnina je torej posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen idealni delež na stvari. Solastnik ne more imeti izključne lastninske pravice na realnem delu stvari. Razdeljena torej ni stvar, temveč lastninska pravica.(1) Skladno z navedenim bi torej tudi v konkretni zadevi tožnik moral pravico uporabe za vpis GERK z domačim imenom DRD9 tudi na nepremičnini s parc. št. 374/1 izkazati s predložitvijo soglasja solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine celotnega zemljišča s parc. št. 374/1. 12. Kolikor pa tožnik kot nepravilni ugovarja tudi presoji drugostopenjskega organa, da s predloženimi zakupnimi pogodbami oziroma aneksi ni izkazal zakonitega zakupa in s tem v zvezi pravice do uporabe kmetijskega zemljišča, sodišče dodaja, da za zemljišča v solastnini velja posebna ureditev, na katero odkazuje določba zadnjega stavka v drugem odstavku 5. člena ZKme-1, v drugem odstavku 7. člena ZKZ, da se pravico do uporabe zemljišča izkazuje s soglasji solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča (kot že izhaja iz 7. točke obrazložitve te sodbe). Za zemljišča v solastnini bi bilo izkazovanje zakupa manj ugodno, saj bi glede na pravno naravo solastnine, pojasnjeno že v predhodni točki obrazložitve te sodbe, moral biti izkazan zakup z vsemi solastniki. Če pa tožnik kot zakupne pogodbe šteje pogodbe za uporabo zemljišča parc. 374/1, ki naj bi bile glede na (šele v pritožbenem postopku) predložene anekse, ki so bili sklenjeni s solastniki navedene parcele v decembru leta 2013 oziroma v enem primeru v januarju leta 2014, in s katerimi naj bi izkazal soglasja solastnikov, sodišče ugotavlja, da tožnik že sam v pritožbi navaja, da z njimi lahko izkaže zgolj soglasja za skupaj več kot polovico površine parcele, ki jo sam uporablja; sodišče pa je že v predhodni točki obrazložitve te sodbe navedlo, da je pri ugotavljanju potrebnega obsega soglasij treba upoštevati površino celotne parcele, ne le površine, ki jo tožnik sam uporablja. Poleg tega že grob pregled predloženih aneksov pokaže, da nekateri niso sklenjeni z osebami, ki so solastniki parc. št. 374/1 (D.D., E.E., F.F.), prav tako pa bi tudi površina zemljišč, za uporabo katerih so bili sklenjeni aneksi k pogodbam o uporabi zemljišč s solastniki zemljišč (39.750 m2), skupaj s površino 46.813 m2 solastnika SKZG, ne dajala podlage za zaključek, da so izkazana soglasja solastnikov, katerih idealni deleži skupaj znašajo več kot 50 % površine oziroma več kot 110.617 m2 (v obravnavanem primeru je mogoče ugotoviti, da bi šlo za soglasja solastnikov glede 39 % zemljišča, celo upoštevajoč tudi sporno soglasje A.A. le glede 46,1 % zemljišča). Z ozirom na navedeno niti ni pomembno, da glede predloženih aneksov v postopku ni bil ugotovljen aktualni status pogodb.

13. Na tožbeni ugovor, da naj bi prvostopenjski organ tožniku ne dal možnosti, da se izjavi o navedbah A.A., podanih po pooblaščencu C.C., sodišče (najprej) odgovarja, da je protispisen, saj ne iz spisnih listin ne iz izpodbijane (prvostopenjske) odločbe ne izhaja, da bi se A.A. v postopku opredeljevala do tožnikovih navedb v njegovem dopisu, s katerim je odgovoril na poziv organa, naj predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišča. Kolikor pa je bila tožnikova pritožba poslana v odgovor A.A. (kot stranki postopka, saj se je na njeno vlogo za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč ta postopek začel), je tako postopanje prvostopenjskega organa v skladu z določbami ZUP (241. in 245. člen), pri čemer ZUP ne zahteva, da se (tudi) z odgovorom na pritožbo seznanja pritožnika. Tako v postopanju prvostopenjskega organa sodišče ne najde kršitev pravil postopka. Sicer pa tožnik niti ne navaja, da bi okoliščina, da ni mogel odgovoriti na odgovor na pritožbo, lahko kakorkoli vplivala na odločitev v zadevi. Iz drugostopenjske odločbe tudi ne izhaja, da bi se na navedbe v odgovoru na pritožbo opirala. Pa tudi ne glede na navedeno bi se tožnik v tožbi mogel o teh navedbah izjaviti (npr. da so nepravilne, nerelevantne itd.), saj so povzete v naraciji drugostopenjske odločbe, vendar takih navedb tožba niti nima. Glede na to sodišče v ravnanju upravnih organov ne zasledi procesnih kršitev, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

14. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Tožnik v tožbi ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo skladno z določbami ZUS-1 mogoče upoštevati pri odločanju oziroma ki bi bili pomembni za odločitev, sodišče pa je tudi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov. Zato je odločilo brez glavne obravnave, na seji.