Jedro

Po določbah SZ so morali lastniki stanovanj prodati stanovanje le imetnikom stanovanjske pravice in še to le tistim, ki so na dan uveljavitve SZ to pravico še imeli (1. odstavek 117. člena SZ). Na dan uveljavitve SZ tožnika nista bila imetnika stanovanjske pravice (tudi sama v reviziji zatrjujeta da sta bila na dan uveljavitve SZ le podstanovalca), zato tudi pravice do odkupa spornega stanovanja nista mogla pridobiti. Pravno stališče sodišča druge stopnje, da se je moral rok iz 3. in 4. odstavka 50.člena prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih izteči vsaj ob uveljavitvi SZ, je pravilno, saj za pravno stališče prvostopnega sodišča, da se je ta rok lahko iztekel tudi kasneje ( v obravnavanem primeru npr. šele takrat, ko sta tožnika vložila obravnavano tožbo ), v določbah SZ, ki pridobitve stanovanjske pravice ( kot tudi stanovanjske pravice nasploh ) na podlagi nezakonite vselitve v stanovanje več ne pozna, ni nobene pravne podlage.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je dolžna tožena stranka skleniti s tožnikoma prodajno pogodbo za dvosobno stanovanje v četrtem nadstropju stanovanjske hiše v S. v M. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti stroškovno zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka je podana zato, ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno sodbo kljub temu, da pogoji za spremembo, ki so določeni v 4. odstavku 373.člena ZPP, niso bili izpolnjeni. Zaključek pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo, je namreč zmoten. Res je sicer nesporno, da tožeča stranka uporablja sporno stanovanje od 31.1.1991 dalje in da zato do uveljavitve stanovanjskega zakona še nista pretekli dve leti, vendar pa je v obravnavani zadevi bistvena tudi okoliščina, da je tožena stranka vedela, da naj bi tožeča stranka na podlagi dogovora z imetnico stanovanjske pravice stanovanje uporabljala štiri leta. S tem je tožnikoma priznala status podstanovalca, ki pa po določbah 2. in 3. odstavka 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih uživa tako varstvo kot imetnik stanovanjske pravice. Za odločitev o tožbenem zahtevku je tedaj bistvena tudi okoliščina, da je tožena stranka pristala na to, da tožnika sporno stanovanje uporabljata več kot dve leti. Zato je potrebno rok dveh let šteti od njune vselitve v stanovanje pa do vložitve tožbe. Za odločitev v sporu pa je odločilna tudi okoliščina, da je tožena stranka proti imetnici stanovanjske pravice M. V. vložila tožbo šele 23.3.1993. V novem stanovanjskem zakonu ni nikjer določeno, da ima podstanovalec pravico do odkupa stanovanja le v primerih, če je stanovanje uporabljal dve leti pred uveljavitvijo tega zakona. Dveletni rok iz 149. člena stanovanjskega zakona je mogoče šteti tudi do izteka roka iz 123. člena istega zakona. Na ta način bi bila dana možnost odkupa stanovanj vsem tistim podstanovalcem, ki so uporabljali celo stanovanje, niso pa imeli odločb stanodajalca. S tem bi bil tudi v celoti dosežen namen stanovanjskega zakona, da si tisti, ki stanovanje uporabljajo, zagotovijo primerne pogoje za zadovoljevanje svojih življenjskih potreb. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Podrejeno naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi, drugostopnemu sodišču pa naloži, da v zadevi ponovno odloči. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje lahko s sodbo spremeni sodbo prve stopnje tudi v primeru, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ( 4. točka 373.člena ZPP). Revizija zatrjuje, da v obravnavani zadevi pogoji za spremembo prvostopne sodbe niso bili izpolnjeni, zaradi česar naj bi bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (zmotna oziroma nepravilna uporaba določbe 4. točke 373. člena ZPP), vendar pa , ob upoštevanju dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano (3.odstavek 385.člena ZPP), po presoji revizijskega sodišča drugostopno sodišče te kršitve ni zagrešilo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta tožnika začela sporno stanovanje uporabljati na podlagi dogovora z imetnico stanovanjske pravice M. V. dne 1.2.1991 (v reviziji se zatrjuje , da že dan prej in sicer 31.1.1991, kar pa ni odločilno), tako da je bila njuna uporaba stanovanja do uveljavitve stanovanjskega zakona ( Ur. l. 18/91, z dne 11.10.1991, ki je začel veljati osmi dan po objavi v Ur. l. RS - v nadaljevanju SZ ) nedvomno krajša od dveh let, česar tudi revizija ne zanika oziroma kar celo izrecno priznava. Ta okoliščina pa je za odločitev v tej pravdni zadevi pravno odločilna. Po določbah SZ so namreč morali lastniki stanovanj prodati stanovanje le imetnikom stanovanjske pravice in še to le tistim, ki so na dan uveljavitve SZ to pravico še imeli (1. odstavek 117. člena SZ ). Na dan uveljavitve SZ tožnika nista bila imetnika stanovanjske pravice ( tudi sama v reviziji zatrjujeta da sta bila na dan uveljavitve SZ le podstanovalca ), zato tudi pravice do odkupa spornega stanovanja nista mogla pridobiti. Pravno stališče sodišča druge stopnje, da se je moral rok iz 3. in 4. odstavka 50.člena prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih izteči vsaj ob uveljavitvi SZ, je pravilno, saj za pravno stališče prvostopnega sodišča, da se je ta rok lahko iztekel tudi kasneje (v obravnavanem primeru npr. šele takrat, ko sta tožnika vložila obravnavano tožbo), v določbah SZ, ki pridobitve stanovanjske pravice (kot tudi stanovanjske pravice nasploh ) na podlagi nezakonite vselitve v stanovanje več ne pozna, ni nobene pravne podlage.

Ostale revizijske trditve (da je tožena stranka vedela, da naj bi tožnika sporno stanovanje na podlagi dogovora z imetnico stanovanjske pravice uporabljala več kot dve leti, da bi moral zakon tudi podstanovalcem omogočiti odkup stanovanj, da tožnika z družino stanovanje potrebujeta za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb itd.) pa za odločitev niso pravno odločilne. Zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja. Glede na izrecno sklicevanje revizije na določbi 149. in 123. člena SZ pa je potrebno revidentu le pojasniti, da bi moral tudi po določbi 149. člena SZ podstanovalec stanovanje, ki mu je bilo v celoti oddano v podnajem, uporabljati dve leti pred uveljavitvijo SZ (za kar pa v obravnavanem primeru ne gre), določba 123.člena SZ pa določa rok, v katerem osebe, ki so v tem členu navedene (med te pa tožnika ne sodita, saj nista niti prejšnja imetnika stanovanjske pravice niti ožja družinska člana prejšnjega imetnika stanovanjske pravice), lahko uveljavijo pravico do odkupa stanovanja.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker tekom obravnavanja zadeve sodišči druge in prve stopnje tudi nista zagrešili bistvene kršitve postopka iz 10. točke 2. odstavka 354.člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386.člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393.člen ZPP).