Jedro

Zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka ne teče v času postopka pred pristojnim sodiščem. Določba 93. člena ZDR (1990) glede tega ne določa nobenih izjem, zato jo je mogoče razlagati le tako, da tudi v primeru odločanja na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZDSS, z dnem vložitve tožbe zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka preneha teči.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 7. 1. 2001, to je šele s potekom tridesetih dni, v katerih bi morala tožena stranka odločiti o ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Kot datum vročitve je sodišče štelo datum, ko se je pošiljka z ugovorom že drugič vrnila od tožene stranke nevročena. Zavrnilo pa je zahtevek za razveljavitev sklepa o odpovedi delovnega razmerja, ker je presodilo, da je bila odpoved zakonita.

Reintegracijski zahtevek je tožnik umaknil, ker se je zaposlil drugje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je: - tožniku priznalo "vse pravice iz delovnega razmerja do 30. 9. 2002", - razveljavilo sklep z dne 19. 10. 2000 in v tem delu tožbo zavrglo (z navedenim sklepom je bil tožnik začasno odstranjen z dela, deloma pa je sklep tudi zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, zoper katero ni sodnega varstva), - razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 14. 11. 2000 in disciplinski postopek ustavilo (zaradi zastaranja vodenja postopka), glede denarnih zahtevkov pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. Tožnik je po prejemu disciplinskega sklepa z dne 14. 11. 2000 z dvakratno naslovitvijo ugovora na naslov tožene stranke, zadostil pogojem uveljavljanja pravic pri delodajalcu. Zaradi pasivnosti tožene stranke, ki ni odločila v ugovornem postopku, sodišče ni imelo podlage za določitev trajanja tožnikovega delovnega razmerja po izteku 30 dnevnega roka, ko je tožnik zadnjič vložil ugovor. Ker velja v delovnem pravu načelo dokončnosti odločitve o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca, je v primeru, ko delodajalec ni odločil o ugovoru in je podana procesna predpostavka za sodno varstvo, delavec upravičen do pravic iz delovnega razmerja do pravnomočne sodbe, s katero je bilo njegovemu zahtevku ugodeno. Sklep o odpovedi delovnega razmerja z dne 14. 11. 2000 je sodišče razveljavilo in disciplinski postopek ustavilo, ker je ugotovilo zastaranje vodenje postopka po tretjem odstavku 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR).

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni pogojev za sodno varstvo, saj ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja nikoli ni prejel. V zvezi s tem je predlagal postavitev izvedenca za ugotovitev, kaj je - glede na težo pošiljke - sploh bilo v poštni pošiljki, s katero naj bi bil ugovor poslan. Z neutemeljeno zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje "zmotno uporabilo ZPP", sodišče druge stopnje pa te kršitve ni odpravilo.

Obstaja tudi nasprotje med razlogovanjem sodišča in listinami v spisu. Sodišče razloguje, da naj bi tožena stranka molčala na ugovor tožnika, iz listin v spisu pa izhaja, da ugovora ni prejel. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo (zakon o delovnih razmerjih), ker je sodišče vsebinsko ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav zoper izpodbijani sklep ni vložil ugovora in je postal sklep pravnomočen, in pa zato, ker je napak presojalo dokazno breme za dokazovanje, ali je bil ugovor vložen.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

Po določbi drugega odstavka 83. člena ZTPDR delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji (oziroma pri delodajalcu), razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Uveljavljanje varstva pravic najprej pri delodajalcu je procesna predpostavka za sodno varstvo, torej pogoj, ki mora biti izpolnjen, da sodišče sploh lahko (sme) meritorno odločiti o tožbenem zahtevku.

Nekaj drugega je tako imenovani "molk organa", torej položaj, ko delodajalec o vloženem ugovoru ne odloči v roku 30 dni (prvi odstavek 83. člena ZTPDR), kar seveda predpostavlja, da je bil ugovor vložen in vročen delodajalcu, saj v nasprotnem primeru do neodločitve delodajalca o njem že po logiki stvari sploh ne more priti.

To kar je obema primeroma skupnega, je vložitev ugovora. V obravnavani zadevi gre za to, da delodajalec ves čas vztraja pri trditvi, da ugovora ni prejel. Sodišče je ugotovilo, da je taka trditev v bistvu točna: dejanska vročitev ugovora toženi stranki ni dokazana. Sodišči pa sta šteli, da vročitev izkazuje že dvakratno pošiljanje ugovora na naslov tožene stranke in vrnitev poštne pošiljke kot nevročene.

Tožnikov pooblaščenec je ugovor zoper sklep o odpovedi delovnega razmerja vložil priporočeno na pošto P. dne 29. 11. 2000, torej na datum, naveden tudi v ugovoru samem. Zato ni jasno, od kje že sodišču prve stopnje podatek, da mu je bila poštna pošiljka tega dne prvič vrnjena. Tudi za navedbo v obrazložitvi obeh sodb, da je tožnik ugovor poslal dvakrat, ni v dokazih nobene podlage. Pisemska ovojnica, ki jo je tožnik predložil na obravnavi (priloga A10), dokazuje le en poskus vročitve (verjetno 1. 12. 2000) in vrnitev pošiljatelju 9. 12. 2000 z oznako, da naslovnik pošiljke ni dvignil. Iz tega izhaja, da je vročevalec (pošta) verjetno postopal skladno s poštnim zakonom (23. člen takrat veljavnega Zakona o poštnih storitvah, Uradni list RS, št. 35/97 in 64/01). Tožena stranka temu niti ne oporeka, saj zatrjuje le, da v navedeni pisemski ovojnici ugovora sploh ni bilo. Tak ugovor je ob dejstvu, da poštne pošiljke tožena stranka sploh ni prevzela, brezpredmeten. Zato tudi dokazovanje v tej smeri ni bilo potrebno in sodišče z neizvedbo za to predlaganih dokazov ni kršilo določb pravdnega postopka.

V postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcu se (za določanje rokov, način vročanja in podobno) smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij (103. člen Zakon o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), kar glede na prvi odstavek 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS) pomeni predvsem določbe ZPP.

ZPP v poglavju o rokih določa, da se v primerih, ko se na rok vezana vloga pošlje priporočeno po pošti, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve naslovniku (prvi in drugi odstavek 112. člena ZPP). S tem je varovan rok oziroma dokazana pravočasnost vložitve. Sodišče druge stopnje šteje kot pravilno odločitev prvostopnega sodišča, da je tožnik z dvakratno naslovitvijo ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja na naslov tožene stranke, "zadostil pogojem uveljavljanja pravic pri delodajalcu". Sodišče prve stopnje je v tej zvezi navedlo, da tožena stranka ni zagotovila prevzema poštne pošiljke (v skladu s 133. členom ZPP), za kar tožnik ne more biti odgovoren in to tudi ne pomeni neizpolnitev procesne predpostavke. Toda iz dokazov v spisu (pisemska ovojnica v prilogi A10) izhaja le to, da tožena stranka pošiljke, poslane 29. 11. 2000 "ni dvignila". Tudi če bi veljalo, da bi tožena stranka (kot s.p.) morala omogočiti vročanje pisanj (po določbi 133. člena ZPP velja taka obveznost le za vročanje sodnih pisanj), bi imela opustitev takega ravnanja enake posledice - štelo bi se, da je odklonila sprejem.

Tožnik je vložil ugovor na način (priporočeno po pošti), na podlagi katerega lahko utemeljeno uveljavlja domnevo tako o pravočasnosti vložitve kot o izročitvi toženi stranki. Tožena stranka tudi v reviziji ne navaja nobenega opravičljivega razloga za odklonitev sprejema poštne pošiljke. Zato gredo posledice, da ugovora takrat dejansko ni prejela, v celoti v njeno breme: domneva se, da ji je bil vročen in šteje se, ko da o njem ni odločila. S tem je nastala enaka situacija, kot v primeru molka organa. Ker ni bilo dokončnega sklepa o disciplinski odgovornosti, je sodišče lahko o tožbenem zahtevku meritorno odločilo (tretji odstavek 24. člena v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZDSS) in šele s pravnomočnostjo sodbe je odločitev tožene stranke postala tudi dokončna in izvršljiva.

Sodišče druge stopnje pa ob pritožbi tožnika ni meritorno odločilo o pravilnosti in zakonitosti sklepa tožene stranke. Disciplinski postopek je ustavilo na podlagi zmotne presoje, da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Po določbi tretjega odstavka 67. člena ZTPDR vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma v enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Zastaranje je v disciplinskih zadevah institut, ki preprečuje uvedbo in vodenje disciplinskega postopka ter izvršitev disciplinskega ukrepa po poteku v zakonu določenega roka. Na potek zastaralnih rokov pazijo disciplinski organi in sodišča po uradni dolžnosti. Kadarkoli se ugotovi, da je uvedba ali vodenje disciplinskega postopka zastaralo, postopka ni več dovoljeno voditi naprej, temveč ga je treba ustaviti.

Vendar pa je v 93. členu ZDR (1990) določeno, da zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka ne teče v času postopka pred pristojnim sodiščem. Upoštevati je treba tudi, da sodni postopek ni nadaljevanje postopka pri delodajalcu, temveč samostojen postopek za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitev delodajalca - praviloma dokončnih, izjemoma pa tudi nedokončnih, kadar delodajalec o pravočasno vloženem pravnem sredstvu ne odloči. Določba 93. člena ne določa nobenih izjem, zato jo je mogoče razlagati le tako, da tudi v primeru odločanja na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZDSS, z dnem vložitve tožbe zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka preneha teči. Sodišče bi lahko zaradi zastaranja vodenja disciplinski postopek ustavilo le, če bi zastaranje že nastopilo do vložitve tožbe. Do tega pa očitno ni prišlo: očitane kršitve naj bi tožnik storil avgusta in oktobra 2000, tožena stranka je o disciplinski odgovornosti odločila novembra 2000, tožba pa je bila vložena 23. 1. 2001. Ker je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo obravnavati pritožbo tožnika po vsebini in odločiti o njeni utemeljenosti.

Revizija je bila vložena le zoper sodbo, to je zoper spremembo prvostopne sodbe o datumu prenehanja delovnega razmerja (prva alinea prvega odstavka drugostopne sodbe v zvezi s točko I. prvostopne sodbe), in zoper spremembo prvostopne sodbe v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 14. 11. 2000 (druga alinea prvega odstavka drugostopne sodbe v zvezi s točko II. prvostopne sodbe v delu, ki se nanaša na sklep z dne 14. 11. 2000). Samo v tem delu je zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo. Zoper odločitev o zavrženju tožbe glede sklepa z dne 19. 10. 2000 tožnik revizije ni vložil, poleg tega pa je, enako kot revizija zoper razveljavitveni del izpodbijane sodbe, tudi nedopustna (25. člen ZDSS, sklep o odstranitvi z dela).