Jedro

Mladoletnih oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve spolnega nasilja, ni dopustno na obravnavi neposredno zaslišati (5. odstavek 331. člena ZKP), sodišče pa mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o njihovem prejšnjem zaslišanju. Če gre v teh primerih za privilegirano pričo, pa je potrebno upoštevati še določilo 3. odstavka 340. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 236. člena ZKP.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko izpodbija tudi odločba o kazenski sankciji, vendar le tedaj, kadar vložnik meni, da je pri izreku kazenske sankcije prišlo do kršitve zakona. V obravnavani vlogi pa zagovornik navaja le, da so tako posamične kakor tudi enotna kazen "absolutno previsoke", kar pa ne predstavlja kršitve zakona, temveč pomeni le izpodbijanje dejanskega stanja v zvezi z izrekanjem kazenske sankcije, kar pa ne more razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti povrnitve stroškov nastalih v postopku z izrednim pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojenega I.G. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ, dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. in 1. odstavku 201. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Za navedena kazniva dejanja mu je določilo kazni dve leti in osem mesecev zapora (za kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ), dvakrat po štiri mesece zapora (za vsako izmed dejanj po 2. odstavku 201. člena KZ), sedem mesecev zapora (za kaznivo dejanje po 1. odstavku 299. člena KZ) in en mesec zapora (za kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ), nakar mu je po določilih o steku izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 9.1.2001 od 23.30 ure dalje. Višje sodišče pa je z izpodbijano sodno odločbo deloma ugodilo pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazni in stroških kazenskega postopka, tako da je obsojencu za dejanji opisani v točki 2. (kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. in 1. odstavku 201. člena KZ) za vsako dejanje zvišalo kazen na osem mesecev zapora in mu nato ob upoštevanju nespremenjenih kazni za dejanja opisana v točki 1. (dve leti in osem mesecev zapora) in točko 3. (sedem mesecev zapora) izreklo novo enotno kazen štiri leta zapora, odločbo o stroških obsojenca pa je spremenilo tako, da ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, zatem je izpodbijano sodbo razveljavilo glede dejanja opisanega v točki 4. (kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ) in obtožbo v tem delu iz razloga po 2. točki 1. odstavka 352. člena ZKP zavrglo. S stroški tega dela postopka je obremenilo proračun.

Dne 12.11.2001 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, napačne uporabe KZ in odločbe o kazni ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe za kazniva dejanja opisana, pod točkami 2. in 3. ter da mu v vsakem primeru izreče bistveno krajšo zaporno kazen.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče ni zagrešilo zatrjevane kršitve 331. člena ZKP. Nejasnost izvedenskega mnenja, predlog za postavitev izvedenca psihologa, predlog za zaslišanje prič in očitki, da posamezna kazniva dejanja niso dokazana, so očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati. Očitek kršitve kazenskega zakona ni obrazložen in ga kot takega ni mogoče preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb Zakona o kazenskem postopku iz 331. člena (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) vidi zagovornik v tem, da je sodišče zaslišalo oba otroka (M. in G.G.) izven glavne obravnave, čeprav bi moralo prebrati zapisnik o zaslišanju teh oseb pred preiskovalnim sodnikom.

Res je sicer, da zaslišanje mladoletnih oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve spolnega nasilja, ni dopustno na obravnavi neposredno zaslišati (5. odstavek 331. člena ZKP), sodišče pa mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o njihovem poprejšnjem zaslišanju. Če pa gre v teh primerih za privilegirano pričo, pa je potrebno upoštevati še določilo 3. odstavka 340. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 236. člena ZKP. V obravnavani zadevi sta oba otroka privilegirani priči. Takšno pričo pa mora sodišče opozoriti na pravico, da ni dolžna pričati, da je ona tista, ki se mora odločiti, ali bo pričala ali ne, pri čemer pa se mora tudi zavedati, da svojo odločitev lahko spremeni. Zato tudi sodišče na glavni obravnavi ne sme prebrati zapisnikov o poprejšnjem zaslišanju teh oseb, če na obravnavo sploh niso bile povabljene (3. odstavek 340. člena ZKP). V obravnavani kazenski zadevi je sodišče oba otroka povabilo na zaslišanje dne 14.6.2001, glavno obravnavo razpisano istega dne prekinilo, oba otroka opozorilo v smislu 2. odstavka 236. člena ZKP in ko sta potrdila, da bosta pričala oziroma, da vztrajata pri tem, kar sta povedala (pouk in odgovor je zapisan v zapisniku o glavni obravnavi), je glavno obravnavo nadaljevalo ter po 5. odstavku 331. člena ZKP prebralo zapisnik o njunem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Ker je torej sodišče postopalo v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku, očitana kršitev postopka ni podana.

Zagovornikove nadaljnje navedbe, ki se nanašajo na njegovo oceno prepričljivosti izpovedb obeh otrok, potrebo po postavitvi psihologa ter ponovnem zaslišanju otrok pred preiskovalnim sodnikom, pa pomenijo le izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Enako velja tudi za njegove nadaljnje navedbe, ko zatrjuje, da obravnavana kazniva dejanja obsojencu niso dokazana, da je sodišče premalo upoštevalo izpovedbi zakoncev B., da so izpovedbe obremenilnih prič nasprotujoče in kot take neverodostojne, predvsem pa močno pretirane, ter da bi bilo za natančnejšo sliko obtoženčeve osebnosti potrebno zaslišati še I.B. Iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti, kot je bilo že pojasnjeno, ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Očitek zagovornika sodišču, da je predsednica senata nejasno izvedensko mnenje popravila po tem, ko se je telefonično pogovorila z izvedenko, s čimer je onemogočila obrambi možnost preveriti popravek, po svoji vsebini pomeni očitek kršitve načela kontradiktornosti (1. odstavek 334. člena in 3. odstavek 337. člena ZKP) oziroma kršitev pravice do poštenega sojenja (29. člen Ustave).

Sodišče je na glavni obravnavi opravljeni dne 15.5.2001 v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Ker je pisno mnenje glede 4. točke nekoliko nejasno, oziroma je prišlo do strojepisne napake, je bilo v soglasju s strankami na obravnavi odločeno, da bo predsednica senata opravila telefonske poizvedbe, ali gre za strojepisno pomoto in kakšen je pravilni zapis točke 4. (stranke niso zahtevale neposrednega zaslišanja izvedenke zaradi odprave teh napak). Predsednica senata je to storila in na glavni obravnavi dne 14.6.2001 strankam posredovala odgovor izvedenke (str. 310), na kar nihče ni imel pripomb. S tem ko je sodišče v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje in popravek, je ravnalo v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (2. odstavek 340. člena ZKP), obramba pa je imela možnost zahtevati neposredno zaslišanje, pa tega ni storila, temveč se je zadovoljila z branjem sporočila predsednice senata. Sicer pa je očitek, da ni bila dana možnost preveriti popravek, tako pavšalne narave, da vlagatelj s takšnim očitkom ne more uspeti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer pa mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi obrazložena, če ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, pa mora biti obrazložen tudi vpliv kršitve na zakonitost sodne odločbe.

Povsem pavšalni oziroma neobraloženi so tudi očitki zagovornika, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo kršilo kazenski zakon. Zagovornik namreč meni, da v obravnavani kazenski zadevi ne gre za kaznivo dejanje po 183. členu KZ, temveč za kaznivo dejanje po členu 184 KZ, prav tako pa tudi ne za kaznivo dejanje po členu 201 KZ, kvečjemu morda bi lahko šlo za kaznivo dejanje po členu 146 KZ, slednjič pa dejanje opisano v točki 3. ni kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, temveč bi morda obsojencu lahko očitali kvečjemu grdo ravnanje ali prekršek zoper javni red in mir. Takšnih zagovornikovih neargumentiranih trditev pa, kot je bilo že pojasnjeno, v smislu 1. odstavka 424. člena ZKP ni mogoče preizkusiti.

Neutemeljena pa je tudi zahteva v delu, kjer se zagovornik ne strinja z višino izrečene kazni. Zahteva za varstvo zakonitosti se namreč lahko opira le na kršitev materialnega ali procesnega zakona, pri čemer tudi ni potrebno, da bi bila ta kršitev bistvena (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Res je sicer, da se lahko izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi odločba o kazenski sankciji, vendar le tedaj, kadar vložnik meni, da je pri izreku kazenske sankcije prišlo do kršitve zakona. V obravnavani vlogi pa zagovornik navaja le, da so tako posamične kakor tudi enotna kazen "absolutno previsoke", kar pa ne predstavlja kršitve zakona, temveč pomeni le izpodbijanje dejanskega stanja v zvezi z izrekanjem kazenske sankcije, kar pa ne more razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je zahteva deloma vložena tudi zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je po določbi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku.