Jedro

Če se razume tožnikova tožba tako, da se ne strinja zgolj z navedbo glede državljanstva BIH v izreku odločbe, potem je njegovo tožbo potrebno zavreči, ker tožnik očitno ni izkazal, da mu izpodbijana odločba posega v kakšno njegov pravico ali pravno korist; v vsakem primeru pa je treba tožbo zavreči, ker tožnik kljub dvem pozivom ni odpravil pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ni moglo obravnavati.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Sodišče je dne 25. 2. 201 prejelo vlogo tožnika z dne 25. 2. 2011, iz katere pa ni bilo razvidno, ali tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Tožnik je vlogi predložil „posebno odločbo“ tožene stranke št. 233-703/2003/30 (121-08) z dne 25. 1. 2011, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve odločilo, da se šteje, da je tožnik, državljan BiH, imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 25. 1. 2011 in da je imel v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... V vlogi z dne 25. 2. 2011 je med drugim navajal, da ni državljan BiH. Sodišče je tožnika s pozivom z dne 9. 3. 2011 pozvalo, da v roku 15 dni ustrezno popravi tožbo, da navede naziv toženca, pojasni, zakaj toži ter kaj predlaga, da sodišče odloči. Tožnik je poziv prejel 16. 3. 2011. Sodišče je dne 4. 4. 2011 prejelo tožnikovo vlogo „misija nemogoče“, iz katere je razvidno, da tožnik ni v ničemer ravnal v skladu s pozivom sodišča z dne 9. 3. 2011. Sodišče mu je dne 15. 4. 2011 poslalo nov poziv z enako vsebino kot prvič. Tožnik je drugi poziv prejel dne 20. 4. 2011 in sodišče je tretjo tožnikovo vlogo prejelo dne 6. 5. 2011, v kateri je tožnik med drugim navedel, da je plačal sodno takso, vendar pa tudi iz vsebine te vloge ni razvidno, da bi tožnik sledil pozivu sodišča. K 1. točki izreka: Sodišče ugotavlja, da je treba v vsakem primeru tožbo zavreči, kajti sodišče lahko obravnava tožnikove vloge kot tožbo zoper v uvodu navedeni izpodbijani akt samo v primeru, če se tožnikove vloge razumejo v tem smislu, da se tožnik ne strinja z navedbo v izreku izpodbijane odločbe, ki jo je predložil v upravnem sporu, in kjer je navedeno, da je državljan BiH. Če se tako razume tožnikova tožba, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi 9. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in ta odločba za tožnika ugotavlja zgolj to, da je imel v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 26. 2. 1992 do 25. 1. 2011, in kje je imel v tem času prijavljeno stalno prebivališče. Navedba v izreku odločbe, da je državljan BIH, nima konstitutivnega pomena in ne pomeni, da je s to določbo tožena stranka odločila, da je tožnik državljan BIH, ker za to tožena stranka niti ni pristojna niti ni tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila, da tožnik ni državljan Slovenije na podlagi zakonodaje, ki v Republiki Sloveniji ureja državljanstvo Republike Slovenije, ampak je ta navedba zgolj v tem postopku sprejeta s strani tožene stranke kot pogoj, da je tožena stranka odločala o navedeni pravici oziroma statusu tožnika glede stalnega prebivanja v Sloveniji, ki pa gre tožniku v prid. Tožnik lahko ne glede na izpodbijano odločbo poda vlogo za državljanstvo Republike Slovenije, če misli, da izpolnjuje pogoje in si to želi. Če se razume tožnikova tožba tako, da se ne strinja zgolj z navedbo glede državljanstva BIH v izreku odločbe, potem je njegovo tožbo potrebno zavreči, ker tožnik očitno ni izkazal, da mu izpodbijana odločba posega v kakšno njegov pravico ali pravno korist (6. točka 36. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/29006, 62/2010); v vsakem primeru pa je (ravno tako) treba tožbo zavreči, ker tožnik kljub dvem pozivom ni odpravil pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ni moglo obravnavati (2. odstavek 31. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) glede na navedbe tožnika v tožbi, da je brez finančnih sredstev, ob upoštevanju njegovega osebnega statusa kot izhaja iz izpodbijane odločbe presodilo, da bi tožniku plačilo sodnih taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, zato je tožnika, ki je za taksno oprostitev (smiselno) zaprosil v (večkrat dopolnjeni) tožbi, oprostilo plačila sodih taks. Sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji odredi vrnitev takse po uradni dolžnosti v skladu z določilom 1. odstavka 37. člena ZST-1.