Jedro

V pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji stranka ne more uveljavljati razloga, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, saj je presoja o obstoju tega razloga za dopustitev revizije pridržana zgolj sodišču druge stopnje.

Ker je odločitev o pritožbi omejena le na zakonitost sklepa o nedopuščeni reviziji, se Vrhovno sodišče pri tej presoji ne more opredeljevati do zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za posamezna leta od 2002 do vključno 2005 denarno nadomestilo za uporabo lastnih civilnih oblek, in sicer v višini zneskov, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov predhodnega postopka pri delodajalcu v višini 309,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je zavrglo tožbo za razveljavitev sklepov tožene stranke št. 10051-145/2006 z dne 22.2.2006 in št. 100-275-2005 (2711-3) z dne 10.1.2006, ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da denarno nadomestilo za uporabo lastnih civilnih oblek predstavlja čisto denarno terjatev, katero tožeča stranka lahko uveljavlja na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) neposredno v sodnem postopku. Stroške predhodnega postopka pri delodajalcu je zato štelo kot nepotrebne in tožeči stranki ni priznalo njihovega povračila. Tožbo za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.1.2006 in 22.2.2006, ki sta bila izdana v predhodnem postopku pri delodajalcu, je zaradi prekoračitve 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR kot prepozno zavrglo. Tožeči stranki, ki je bila razporejena na neuniformirano delovno mesto, od nje pa je bilo zahtevano, da opravlja delo v klasični civilni obleki, po zaključku sodišča pripada denarno nadomestilo za uporabo lastnih civilnih oblek na podlagi določil 11. člena Pravilnika o nošenju policijske uniforme (Ur. l. RS, št. 86/2002) in 25. člena Pravilnika o rokih trajanja osebne in dopolnilne opreme delavcev milice, vračanju opreme, denarnem nadomestilu, nakupu opreme in opremljanju pogodbeno zaposlenih delavcev, št. 21/5-5-S-22/40-A-8/88 z dne 14.6.1988. Pri odmeri višine vtoževanega denarnega nadomestila je sodišče izhajalo iz zneska letnega pavšala, ki ga je tožena stranka kot tovrstno nadomestilo določila za policiste – kriminaliste.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi iz prvostopenjske sodbe in sklepa, zato je pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo. S posebnim sklepom je odločilo, da revizije ne dopusti, ter se pri tem sklicevalo na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1. Da pri pravici do denarnega nadomestila zaradi uporabe civilne obleke ne gre za pomembno pravno vprašanje, se zdi samo na prvi pogled. Na podlagi Pravilnika o nošenju policijske uniforme so upravičeni do plačila takšnega denarnega nadomestila samo uniformirani policisti, ki zaradi službenih potreb opravljajo določene naloge v civilni obleki. Ne obstaja pa noben predpis, ki bi toženo stranko zavezoval k izplačilu tega nadomestila tudi neuniformiranim policistom, kar je bila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo in tožeči stranki priznalo pravico, ki ji ne pripada. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da revizijo dopusti.

Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6.4.2006 je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da pritožba ni vložena iz zakonskega razloga po 2. alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, zato naj se zavrže oziroma zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Upoštevaje tretji odstavek 32. člena ZDSS-1 se lahko stranka zoper sklep o nedopuščeni reviziji pritoži le iz razloga po 2. alinei prvega odstavka tega člena.

Pritožbene navedbe, da naj bi pravica do denarnega nadomestila zaradi uporabe civilne obleke predstavljala pomembno pravno vprašanje, ni mogoče upoštevati. V pritožbi namreč stranka ne more uveljavljati razloga, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, saj je presoja o obstoju tega razloga za dopustitev revizije pridržana zgolj sodišču druge stopnje (tretji odstavek 32. člena ZDSS-1). Tožena stranka sicer vlaga pritožbo »iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1,« vendar je iz vsebine pritožbe razvidno, da z njo dejansko očita drugostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o glavni stvari. Ker je odločitev o predmetni pritožbi omejena le na zakonitost sklepa o nedopuščeni reviziji, se Vrhovno sodišče pri tej presoji ne more opredeljevati do zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

V pritožbi ni tožena stranka niti zatrjevala niti dokazala obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 (t. j. da odločitev sodišča druge stopnje glede pomembnih pravnih vprašanj v tej zadevi odstopa od že sprejetih odločitev Vrhovnega sodišča, oziroma da med odločitvami sodišč druge stopnje glede teh vprašanj, o katerih Vrhovno sodišče še ni odločalo, ni enotnosti), zato s svojo pritožbo ne more uspeti.

Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).