Jedro

Ovire za predajo prosilca odgovorni državi članici so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (31. 8. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (7. 8. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 31. 7. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 17. 8. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 31. 8. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (12. 9. 2023), za katere je menila, da ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo s tožnikom v Republiki Hrvaški nečloveško ali poniževalno ravnali. Iz izjav je razvidno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški izpostavljen fizičnemu nasilju in ponižanju hrvaške policije ob drugem nezakonitem prečkanju bosansko-hrvaške meje. Navedel je, da ga je hrvaška policija v predhodnem postopku za 24 ur zaprla v zadušljiv prostor ter da mu ni dala hrane in pijače. Med policijskim postopkom naj bi bil tožnik brez pojasnila prisiljen dati prstne odtise. Rečeno mu je bilo, da ga hrvaški policisti v nasprotnem primeru ne bodo izpustili iz zadušljivega prostora.

4. Na policijski postaji je tožnik načeloma razumel postopek, saj je s hrvaškim policistom komuniciral v angleškem jeziku. Po predhodnem postopku je tožnik dobil nekakšen opomin v hrvaškem jeziku, ki ga je prevedel s pomočjo prevajalnika in na katerem naj bi pisalo, da mora v 24 urah zapustiti Republiko Hrvaško. Glede na navedeno edina tožnikova trditev temelji na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene njegove človekove pravice ali da ima azilni postopek te države sistemske pomanjkljivosti. Tožnika bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, po prihodu pa bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje, v tem postopku bo imel na voljo tudi tolmača. 5. Po mnenju tožene stranke je hrvaška policija tožnika obravnavala kot tujca, ki je nezakonito na ozemlju te države. Slaba policijska obravnava pa ne more predstavljati sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tožnik je sicer izjavil, da je imel slabo izkušnjo s hrvaško policijo po nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško, vendar gre za opisovanje dogodkov, ki se ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite. Tudi sicer tožnik drugih težav v predhodnem postopku, razen dolgotrajnega čakanje na obravnavo, ni navajal. Prav tako ne gre spregledati, da se za tožnika postopek za priznanje mednarodne zaščite niti ni začel, saj v Republiki Hrvaški ni nameraval ostati in vložiti prošnje. Zaradi kratkotrajnega bivanja ni imel stika z nobeno uradno osebo, pristojno za obravnavanje prošenj. Glede na navedeno iz njegovih izjav ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti, ki bi nakazovale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema ter na možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V zvezi z odvzemom prstnih odtisov se tožena stranka sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 194/2023. 6. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da bo tožnik predan v dublinskem postopku, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite z zagotovljeno pravico do tolmača in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Glede na uradno objavljene podatke iz podatkovne baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, v postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško.

7. Tožena stranka je proučila tudi Informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 12. 10. 2023. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila, kar ne velja za tožnika, saj je iz njegovih izjav razvidno, da je v drugem poskusu uspel priti v Republiko Hrvaško, kjer mu je bil omogočen postopek mednarodne zaščite.

8. V zvezi s "push backi" (sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo) se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije (EU), niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo se tudi njihove morebitne duševne težave.

9. Poleg tega iz poročila Agencije Evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema, torej da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah te osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Presodilo je, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pri duševnih težavah nudijo pomoč nevladne organizacije.

10. Po presoji tožene stranke članek, iz katerega je razvidno, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v konkretnem primeru, česar pa ni mogoče posploševati glede vseh predaj v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev, ki so se nanašale na ukrepe držav članic v zvezi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red EU, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov, iz katerih bi bilo razvidno nasprotno.

11. Stališč iz sodbe okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022, da "push back" onemogoča učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite, po oceni tožene stranke ni mogoče posplošeno uporabiti v vseh primerih, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v to državo ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek in ali imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti za neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

12. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Po mnenju tožene stranke se posamezne sodbe, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi iz različnih razlogov, česar pa ni mogoče posplošeno uporabiti za vse dublinske predaje. Zato je tožena stranka štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zaradi česar načeloma ni ovir za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka. Tožena stranka je še ugotovila, da je táko stališče julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

13. Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje glede obravnave dublinskih povratnikov. Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile osebe, vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten.

14. Iz navedenega odgovora po mnenju tožene stranke ni razvidno, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. V zvezi s tem se tožena stranka ponovno sklicuje na najnovejše poročilo AIDA in zadnje letno poročilo EUAA, iz katerih je razvidno, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Takšna poročila so zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški utemeljena.

15. Sodba nemškega regionalnega sodišče iz Hannovra z dne 7. 9. 2022 in nemška sodba z dne 24. 5. 2022 se nanašata na "push back" in na to, da ni zagotovil, da dublinski povratniki ne bi mogli postati žrtve prisilnih deportacij v Bosno in Hercegovino (BiH) ter Srbijo. V zvezi s sodbo nemškega regionalnega sodišča iz Stuttgarta z dne 2. 9. 2022 tožena stranka dodaja, da dublinske povratnike prevzamejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve in policija ter da te osebe niso ovirane v dostopu do azilnega postopka, kar je jasno razvidno iz prej omenjenih poročil in informacij HPC.

16. Tudi švicarska sodba z dne 6. 1. 2022 omenja večkratne vrnitve ob prehodu meje. Nemško sodišče je v sodbi z dne 25. 2. 2022 odločilo, da brez posameznih zagotovil hrvaških organov ni mogoče domnevati, da prosilci, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku, ne bodo postali žrtve verižnih izgonov in da jim bo kršena pravica do azila. V teh primerih torej ni izključeno, da bi bili taki prosilci ovirani pri dostopu do azilnega postopka, kar je razvidno tudi iz informacij, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec. Vendar pa iz predloženih informacij ni razviden primer, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v BiH ali Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev v Republiko Hrvaško, pa se nanašajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno, na kar nakazuje tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Iz javno dostopnih podatkov je razvidno, da je Republika Hrvaška od 1. 1. 2023 do 30. 9. 2023 sprejela že 610 osob v dublinskih postopkih, največ iz Nemčije (183), Avstrije (170) in Švice (114). Tožena stranka poudarja, da se "push backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, kar velja za tožnika. Takim osebam pa je, kot izhaja iz navedenih poročil AIDA in EUAA, v Republiki Hrvaški omogočen dostop do azilnega postopka.

17. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške, potem ko so v tej državi izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve sodišča nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

_Tožnikove trditve_

18. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

19. Po tožnikovem mnenju iz podatkov spisa ni razvidno zagotovilo Republike Hrvaške, da bo tožnik v primeru vrnitve obravnavan v azilnem postopku. S tožnikovega vidika ni pomembno, ali so bile njegove človekove pravice na Hrvaškem kršene v policijskem ali v azilnem postopku, glede na to, da ni vedel, da naj bi tam že podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ni razumljivo stališče tožene stranke, da se na Hrvaškem postopek mednarodne zaščite za tožnika sploh še ni začel. Ob taki ugotovitvi namreč ni jasno, zakaj je tožnik zaveden v bazi Eurodac in ga je Hrvaška pripravljena sprejeti. Zato so si razlogi izpodbijanega sklepa med seboj v nasprotju. Ker ni jasno, ali je tožnik na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito in ali mu bo tam omogočeno dokončanje postopka obravnave njegove prošnje ali vložitev nove prošnje, ni mogoče določiti časovnih okoliščin končanja policijskega in začetka azilnega postopka. Zato ni določno opredeljeno, v katerem postopku je bil tožnik obravnavan, ko je bil za 24 ur zaprt v zadušljivem prostoru ter brez tolmača, hrane in pijače. 20. V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi hrvaškega azilnega postopka se tožnik sklicuje na sodbe nemških sodišč, iz katerih je razvidno, da ni sprejemljivo umetno ločevanje med tveganji, s katerimi se soočajo povratniki po Uredbi Dublin III in drugi prosilci za azil. Poleg tega iz novejših sodb nemških sodišč izhaja, da ni več upravičeno zaupanje v jamstva Republike Hrvaške, saj obstaja precejšnje tveganje, da bo prosilcem zavrnjen dostop do azila, če bodo vrnjeni v to državo. V zvezi s "push backi" se tožnik sklicuje tudi na nemške, nizozemske in švicarske sodbe.

21. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik problematizira namestitev v hrvaškem azilnem domu v Porinu, kjer ni slaba le hrana, ampak tudi sobe in ležišča. V zvezi z navedenim se sklicuje na članek Ambasade Rog, ki opisuje tamkajšnjo plesen in stenice. Zdravje prosilcev ogroža tudi prezasedenost in umazanija v azilnem domu v zadnjih mesecih, prejemanje hrane v stiropornih škatlah in nedelovanje zdravstvene oskrbe. Glede na navedeno hrvaški azilni dom v nasprotju s slovenskim ne ustreza standardom sprejemnih pogojev nastanitve, prehrambeni in higienski ustreznosti, zagotavljanju varnosti okolja ter zdravstveni in psihosocialni oskrbi nastanjenih.

22. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, ali ima tožba odložilni učinek. Meni, da vložena tožba samodejno odloži predajo v skladu z b točko tretjega odstavka 27. člena Uredbe Dublin III. Kljub temu predlaga, da sodišče odloži postopek predaje do odločitve o tožbi ali morebitni pritožbi zoper sodbo, saj obstaja nevarnost, da bo tožnik še pred tem predan Republiki Hrvaški. S tem pa bi mu nastala težko popravljiva škoda.

_Trditve tožene stranke_

23. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožnikovimi očitki, da ni vedel, kdaj je na Hrvaškem pridobil status prosilca za mednarodno zaščito, se tožena stranka sklicuje na evidenco Eurodac. Poudarja, da odsotnost tolmača v policijskem postopku ne pomeni, da bodo tožniku v Republiki Hrvaški kakorkoli kršene pravice ali da ne bo imel dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite, v katerem je zagotovljena táka pravica. Tožena stranka poudarja, da tožnik ni podal konkretnih izjav in dokazov, da bodo v Republiki Hrvaški v dublinskem postopku z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali in da v upravnem postopku ni bila ugotovljena kršitev tožnikovih človekovih pravic po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito.

24. Iz nadaljnjih navedb tožene stranke je razvidna vprašljiva verodostojnost tožbi priloženega članka Ambasade Rog, nanašajočega se na slabe razmere v azilnem domu v Porinu v Zagrebu, saj iz posnetka sobe v temni noči ni mogoče objektivno ugotoviti, kje je nastal. Članek iz Slobodne Evrope se nanaša na registracijske centre, ki v obravnavani zadevi niso relevantni, tretji članek pa govori o "push backih". Ne držijo tožnikove navedbe, da v Republiki Hrvaški ne bi bil deležen brezplačne pravne pomoči, saj s tem povezano pravico ureja hrvaški Zakon o mednarodni in začasni zaščiti. Iz poročila AIDA je tako razvidno, da je hrvaško Ministrstvo za notranje zadeve leta 2021 v okviru sklada AMIF objavilo razpis za ponudnike pravne pomoči. V letu 2022 je to vlogo prevzel HPC, katerega dejavnosti so med drugimi obsegale zagotavljanje splošnih pravnih informacij v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite, pravico prosilcev za mednarodno zaščito do brezplačne pravne pomoči, pravne in postopkovne informacije o priznanju mednarodne zaščite, informacij o fazi prošnje za mednarodno zaščito, obrazložitev razlogov, zakaj je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in možnost uporabe pravnega sredstva. Po podatkih hrvaškega Ministrstva za pravosodje in upravo so do brezplačne pravne pomoči upravičeni tudi prosilci za azil. V Republiki Hrvaški táko brezplačno pravno pomoč zagotavlja tudi Center za mirovne študije.

25. Tožena stranka izpostavlja, da je od Republike Hrvaške prejela pojasnilo, da prosilce za mednarodno zaščito obravnava v skladu s pravicami iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) oziroma 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) in da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite ter sodno varstvo v tem postopku. Tudi iz najnovejšega poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka.

26. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa (A3 do A5), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

_Presoja tožbe_ **K I. točki izreka:**

27. Tožba ni utemeljena.

28. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

29. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

30. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

31. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20032). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

32. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20133), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Ob takih okoliščinah pa ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III4, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena5 dolžna tudi obravnavati.6 S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, torej tudi tolmača v tem postopku, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča. 33. Tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine7, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

34. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,8 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.9

35. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.10

36. Ob upoštevanju navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.11

37. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.12 V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na policijsko obravnavo.13 Tudi če so te navedbe resnične, pa glede na v izpodbijanem sklepu presojana poročila, različne članke ter mnenja in sodne odločbe nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

38. Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in nezakonitem vračanju v BiH, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju poročila AIDA iz leta 2023, ki je zaupanja vreden vir, je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem. Iz navedenega poročila je še razvidno, da morajo prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite "prekinjen" (ustavljen), ob vrnitvi vanjo ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Podlage za drugačno stališče ne daje poročilo EUAA iz leta 2023, ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno).

39. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacije. Iz drugega sklopa informacij z dne 22. 9. 2023 je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),14, 15 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,16 ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

40. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev17, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.18

41. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz članka Radia Slobodna Evropa (priloga A4 spisa), saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak položaj, ko Republika Hrvaška zaradi povečanja migrantskih tokov gradi "centre za registracijo". Članek v prilogi A5 spisa pa se nanaša le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito). Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi namreč lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, in ne pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijski postopek.

42. Ob odsotnosti relevantnih poročil podlage za domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne daje niti članek Ambasade Rog o slabih razmerah v azilnem domu Porin (priloga A3 spisa). Poleg tega iz fotografije v članku ni razvidno, da se nanaša ravno na navedeni azilni dom, česar ne more potrditi niti tožnik, saj je iz njegovih izjav v upravnem postopku razvidno, da sploh ni bil v azilnem domu, kar pomeni, da mu tamkajšnje razmere niso znane. Vse navedeno tako ne zadošča za sklep, da obstajajo okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik po predaji v hrvaškem azilnem domu izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Upoštevati je treba še, da tožnik ni počakal na zaključek postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, ampak jo je zapustil po predhodnem policijskem postopku, s čimer pristojnemu hrvaškemu organu niti ni omogočil izvedbe postopka za priznanje mednarodne zaščite.

43. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge tožnikove osebne okoliščine (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine19, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.20

44. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

45. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, _Ghezelbash_, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

46. Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

47. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).21 Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode tako ne izkazujejo posplošene tožnikove navedbe, "da obstaja nevarnost, da bo tožnik še pred odločitvijo o tožbi ali pritožbi tem predan Republiki Hrvaški". Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 4 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 5 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 6 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 7 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 8 V tem smislu SEU v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 9 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 10 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 11 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve). 12 Prav tam (20. točka obrazložitve). 13 Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri izpovedbi v upravnem postopku, "da je bil na policijski postaji v Republiki Hrvaški izpostavljen fizičnemu nasilju, da je bil 24 ur v zaprtem prostoru brez zraka, v katerem je smrdelo in se ni dalo dihati in da mu niso ponudili hrane in pijače, čeprav je za to zaprosil". 14 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 15 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 16 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 17 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, čeprav se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 18 Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. 19 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji_. 20 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 21 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).