Jedro

Glede na dejstvo, da je tožena stranka dopuščala, da so njeni delavci vstopali v kopalnico tudi takrat, ko se je prostor čistil, ter ni izvajala ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, tožnik ne more soodgovarjati za škodo, ki jo je utrpel, ko so ga vrata ob vstopu delavca v kopalnico udarila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v drugem odstavku točki II. izreka, v zvezi s prvim odstavkom točke II. izreka in točko III. izreka tako, da se: v prvem odstavku točke II. izreka znesek 115,00 EUR zviša na 770,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2005 dalje do plačila; v drugem odstavku točke II. izreka znesek 3.185,00 EUR zniža na znesek 2.529,14 EUR; - točka III. izreka na novo glasi: „III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 228,55 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi , ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 70,42 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za umaknjeni del tožbe za znesek v višini 5.087,58 EUR (I. - sklep). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 115,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2005 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, na poslovni račun pooblaščenca tožeče stranke (prvi odstavek točke II. izreka). Višji tožbeni zahtevek, to je znesek v višini 3.185,00 EUR, je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 1.129,22 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila pod izvršbo (točka III. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, v obeh primerih pa tožeči stranki prizna plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno odločitev, ko je tožniku pripisalo 50 % soodgovornost oziroma soprispevek za nastali škodni dogodek. Omenjeno soodgovornost tožnika za nastalo škodo po mnenju sodišča izkazuje njegova odgovornost za izbiro metle, saj naj bi lahko tožnik v skladišču vzel nepoškodovano metlo, zaradi česar je ravnal nepazljivo in je zaradi tega nastala poškodba prsta. Takšen zaključek je po mnenju tožeče stranke povsem protispisen, saj je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo izjavo priče I.K., ki je bila iztrgana iz konteksta, pri tem pa tudi ni upoštevalo, da je tožnikov nadrejeni izjavil, da bi se morali sami znajti glede čistilnih sredstev oziroma opreme. Zato ni podana njegova soodgovornost za nastanek škode. V nadaljevanju izpodbija tudi odločitev glede višine odškodnine. V zvezi z odškodnino za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem opozarja, da je prisojena odškodnina v znesku 150,00 EUR bistveno prenizka. Prenizka je tudi odškodnina za strah. Sodišče je sledilo izvedencu, da tožniku ni mogoče priznati odškodnine za primarni strah, saj naj ne bi šlo za poškodbo vitalnega dela telesa. Poudarja, da je potrebno upoštevati specifičnost konkretnega primera, saj je šlo za vojaka, pri katerem ima poškodba prsta lahko hude posledice. Nadalje opozarja, na nepravilnost ugotovitev izvedenca glede tega, ali ga je poškodba v času zdravljenja motila pri vsakodnevnih aktivnostih. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo priznanje materialne škode. Nadalje izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka, saj meni, da je njegov uspeh višji, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo glede višine odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnine za strah in odškodnine za materialno škodo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Po določbi 1. odstavka 153. člena je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali, če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov nepravilno zaključilo, da je podana 50 % sokrivda tožnika za nastanek škode. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dopuščala, da so njeni delavci vstopali v kopalnico tudi takrat, ko se je prostor čistil, ter ni izvajala ukrepov v smislu 1. odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01; ZVZD), potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, tožnik ne more soodgovarjati za nastalo škodo. Tožena stranka je bila dolžna poskrbeti, da bi bili vsi delovni pripomočki nepoškodovani in v brezhibnem stanju, česar sploh ni zatrjevala, zato je po temelju v celoti (100 %) podana njena odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Pritožba utemeljeno navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizko ovrednotena. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo ugotovitve iz izvedenskega mnenja in izpoved specialista splošne kirurgije priv. doc. dr. J.B., dr med., iz katerega izhaja, da je tožnik utrpel lažjo poškodbo četrtega prsta leve roke in sicer je bila poškodovana le koža, medtem ko globlje strukture (tetive, živci, žile, kosti) niso bile poškodovane, rana pa je bila oskrbljena z dvema šivoma. Izvedenec je ugotovil, da so blage telesne bolečine trajale 10 dni, oziroma da takšna rana skeli nekaj dni, potem pa ni več bolečin. Odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje v višini 150,00 EUR, ni v skladu z 1. odstavkom 179. člena OZ, niti ne s sodno prakso v podobnih primerih. Zato je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v bolniškem staležu, in da je moral iti na prevezo prsta k osebnemu zdravniku, pritožbi tožnika delno ugodilo ter odškodnino iz tega naslova prisodilo v znesku 550,00 EUR, v preostalem pa pritožbo tožnika zavrnilo, saj prepričljive in objektivizirane ugotovitve izvedenca ne dopuščajo odmere višje odškodnine, ki bi bila v nasprotju z 2. odstavkom 179. člena OZ. S tem v zvezi tožnik v pritožbi neutemeljeno potencira nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih prikazuje kot zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj škoda objektivno ni mogla biti višja, ob dejstvu, da je šlo za površinsko poškodbo prsta. V tem delu pritožba tudi neutemeljeno očita,da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko v okviru materialnega procesnega vodstva ni raziskalo, koliko časa naj bi trajalo zmanjšanje življenjskih aktivnosti po koncu zdravljenja. Iz izvedeniškega mnenja namreč ne izhajajo razlogi za takšno sklepanje, glede na dejstvo, da je izvedenec poškodbo ocenil kot zelo lahek primer.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V zvezi z zahtevkom za priznanje primarnega strahu je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da ta ni bil podan. Nedvomno je šlo za nenaden, nepričakovan dogodek, ko je tožnikov sodelavec nepričakovano vstopil v prostor ter povzročil, da je metla udarila tožnika v prst, kar objektivno povzroči primarni strah oziroma šok, ko oškodovanec sploh ne pomisli na poškodbo, njeno resnost in eventualen izid zdravljenja. Zato sklepanje, da ni šlo za vitalen del telesa, v kontekstu odškodnine za primarni strah ni pravno relevantno, saj se dojemanje teže poškodbe ter strah za izid zdravljenja upoštevata pri sekundarnem strahu, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi delno ugodilo ter tožniku prisodilo odškodnino za primarni strah v znesku 120,00 EUR, skupaj za strah (primaren in sekundaren) torej 200,00 EUR, v preostalem pa pritožbo zavrnilo.

Tožnik je izkazal tudi materialno škodo v višini 20,86 EUR (račun zasebne ambulante dr. B.K. v znesku 5.000,00 EUR, priloga A4), zato je tudi v tem delu pritožba deloma utemeljena. V preostalem tožnik ni dokazal višje materialne škode, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Glede odškodnine za skaženost pritožba nima razlogov, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljena. Zato je glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot je to razvidno zgoraj (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi glede stroškov postopka: Pritožba utemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede tožnikovega uspeha v postopku ter posledično odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo končni uspeh tožnika (115 EUR), vendar pri upoštevanju uspeha ni ugotavljalo uspeha od vložitve tožbe do modifikacije tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2007 (oziroma delnega umika) ter uspeh po tem. S tem, ko je uspeh upoštevalo le glede na prvotni tožbeni zahtevek, je odločalo v škodo tožnika. Zato je pritožbeno sodišče glede na navedeno ter upoštevaje višji uspeh tožnika v postopku na novo odmerilo stroške postopka, upoštevaje uspeh strank (154. člen ZPP) in Odvetniško tarifo (OT).

Tožnikov uspeh do modifikacije tožbe, torej le za tožbo znaša 9,19 %, ter je glede na nagrado 400 točk po OT za tožbo ter takso za tožbo v znesku 83,88 EUR (takratnih 20.000,00 SIT), ob upoštevanju 20 % DDV upravičen do stroškov v znesku 28,36 EUR. Po modifikaciji znaša njegov uspeh 23,35 %. Tožniku ob tem uspehu pripada 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2007, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 19. 2. 2008, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 3. 2008, 300 točk za narok 11. 3. 2008, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 3. 4. 2008, 150 točk za narok 22. 4. 2008, 150 točk za urnino, 150 točk za narok 10. 6. 2009, 50 točk za urnino, 375 točk za pritožbo, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 1. 9. 2009, 150 točk za narok dne 10. 11. 2009, 50 točk za urnino, 20 točk za vlogo z dne 18. 11. 2009, 150 točk za narok dne 26. 1. 2010, 50 točk za urnino, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 29. 4. 2010, 150 točk za narok 8. 6. 2010 in 50 točk urnine, skupaj 2195 točk. Tožnik je upravičen do povračila sodne takse za pritožbo v znesku 131,36 EUR, za izvedenino v znesku 341,32 EUR (ne glede na uspeh), pričnino v znesku 52,20 EUR ter 2 % materialne stroške in 20 % DDV, ob upoštevanju uspeha. Vse skupaj od modifikacije znaša 672,13 EUR, skupaj je tožnik upravičen do 700,49 EUR stroškov postopka. Višjih priglašenih stroškov sodišče druge stopnje ni priznalo, saj so bodisi že zajeti v nagradi za ostala opravila, ali pa niso bili nujni za postopek.

Do modifikacije tožbenega zahtevka je tožena stranka upravičena do nagrade za odgovor na tožbo 400 točk, ob upoštevanju uspeha materialnih stroškov in uspeha 90,81 % torej 170,06 EUR. Po modifikaciji znaša njen uspeh 76,65 %. Tožena stranka je upravičena do 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 6. 2. 2008, 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 7. 3. 2008, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 3. 2008, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 26. 6. 2009, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 11. 9. 2009, 20 točk za pripravljalno vlogo z dne 4. 12. 2009, 30 točk za narok 11. 3. 2008, 150 točk za narok 22. 4. 2008, 150 točk za trajanje, 150 točk za narok dne 10. 6. 2008, 50 točk za trajanje, 150 točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 5. 2010, 20 točk za vlogo z dne 23. 4. 2010, 150 točk za narok dne 8. 6. 2010, skupaj 2115 točk. Ob upoštevanju 2 % materialnih stroškov in uspeha v pravdi pripada toženi stranki do modifikacije 758,98 EUR pravdnih stroškov, skupaj 929,04 EUR.

Po pobotanju je dolžan tožnik povrniti toženi stranki 228,55 EUR pravdnih stroškov.

Tožnikov uspeh v pritožbenem postopku znaša približno 20,59 % (uspeh 655,86 EUR od izpodbijanih 3.185,00 EUR). Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe pripada tožniku po OT (2003) nagrada za pritožbo 375 točk, kar skupaj z 20 % DDV, 2 % materialnimi stroški in sodno takso za pritožbo v znesku 131,36 EUR, ob upoštevanju uspeha in vrednosti točke 0,459 EUR znaša skupaj 70,42 EUR.