Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da je izvršilno sodišče - COVL s sklepom z dne 14. 1. 2019 izdani sklep o izvršbi VL 109478/2018-2 z dne 23. 11. 2018 razveljavilo v celoti in ne le v tistem delu, v katerem je dovolilo izvršbo. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 23. 11. 2018 (torej ta sklep, ki je bil s sklepom z dne 14. 1. 2019 v celoti razveljavljen), zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tak izrek je namreč nerazumljiv. Ker je sodišče s prvo odločbo (z dne 14. 1. 2019) odločilo, da se sklep z dne 23. 11. 2018 razveljavi, potem je izpodbijana odločitev, da se ta isti sklep (z dne 23. 11. 2018) vzdrži v veljavi, sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo, da določilo tretjega odstavka 436. člena ZPP ne velja več.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska odločba v tistem delu I. točke izreka (sklep), v katerem je sodišče prve stopnje sklep Okrajnega sodišče v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 109478/2018-2 z dne 23. 11. 2018 vzdržalo v veljavi, razveljavi.

V preostalem izpodbijanem delu I. točke izreka ter v izpodbijani II. točki izreka se pritožba zavrne in se v teh delih prvostopenjska sodba potrdi.

Pritožba proti III. točki izreka se zavrže.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izdanemu sklepu o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 109478/2018-2 z dne 23. 11. 2018 (zaradi plačila 883,08 EUR s pripadki) je toženka ugovarjala, izvršilno sodišče pa je ta sklep razveljavilo. Nato se je nadaljeval postopek v pravdi.

**Izpodbijana odločba**

2. Sodišče prve stopnje je izdan sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi tako, da mora toženka plačati tožnici 783,08 EUR s pripadki (I. točka izreka) in ji povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 207,33 EUR s pripadki (II. točka izreka). S III. točko izreka je umik tožbe za 100,00 EUR vzelo na znanje.

3. V obrazložitvi je pojasnilo, da je tožnica toženki dobavila 204 kilogramov pločevine v vrednosti 983,08 EUR (skupaj z DDV), za kar ji je 5. 6. 2018 izdala račun št. IR-1801262. Ker je tožnica predložila tudi dobavnico (št. 1209), toženka pa je izdani račun deloma plačala (pred pravdo v znesku 100,00 EUR, po vložitvi predloga za izvršbo pa še nadaljnjih 100,00 EUR), je štelo, da je tožnica obstoj terjatve do toženke dokazala. V obrazložitvi sodbe je zavzelo stališče, da toženka na podroben opis tožnice v dopolnitvi tožbe ni substancirano ugovarjala.

**Pritožba toženke**

4. Toženka je proti prvostopenjski odločbi vložila pravočasno pritožbo. Imenovala jo je ugovor. Izrecno je navedla, da se pritožuje proti sodbi in sklepu. Pritožbenega razloga ni citirala, pa tudi pritožbenega predloga pritožba nima. Pritožba vsebuje le dve vrstici teksta in podpis toženke.

5. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

**K odločitvi o pritožbi**

6. Pritožba je delno utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). To pomeni, da je pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje, ki je povzeto v 3. točki te obrazložitve, vezano.

8. O pritožbi zoper sodbo pa na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

_K delni razveljaviti izpodbijane odločbe_

9. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je izvršilno sodišče - COVL s sklepom z dne 14. 1. 2019 (list št. 11 spisa) izdani sklep o izvršbi VL 109478/2018-2 z dne 23. 11. 2018 razveljavilo v celoti in ne le v tistem delu, v katerem je dovolilo izvršbo (prim. drugi odstavek izreka tega sklepa, list. št. 3). Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 23. 11. 2018 (torej ta sklep, ki je bil s sklepom z dne 14. 1. 2019 v celoti razveljavljen), zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tak izrek je namreč nerazumljiv. Ker je sodišče s prvo odločbo (z dne 14. 1. 2019) odločilo, da se sklep z dne 23. 11. 2018 razveljavi, potem je izpodbijana odločitev, da se ta isti sklep (z dne 23. 11. 2018) vzdrži v veljavi, sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo, da določilo tretjega odstavka 436. člena ZPP ne velja več.

10. Kadar sodišče prve stopnje zagreši absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, mora pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti, razen če lahko zagrešeno kršitev samo odpravi (prvi odstavek 354. člena ZPP). In prav to je storilo pritožbeno sodišče s tem, da je tisti del izreka izpodbijane odločbe v I. točki izreka, ki predstavlja sklep, na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP, razveljavilo.

_K delni zavrnitvi pritožbe_

11. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je toženka tekom tega postopku vložila več vlog, od katerih so za odločitev o (tej) pritožbi pomembne štiri in sicer: (1) ugovor z dne 3. 12. 2018), (2) prva vloga z dne 28. 2. 2019, (3) druga vloga z dne 7. 3. 2019 in (4) pritožba z dne 10. 9. 2019. Vse vloge vsebujejo popolnoma enak tekst in sicer: (a) pravdni stranki nista bili v poslovnem odnosu, (b) toženka do tožnice nima neporavnanih obveznosti in (3) toženka je tožnici vse obveznosti že poravnala.

12. S pravkar povzetimi navedbami pritožnica proti celotni sodbi (vsem trem točkam izreka) uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je zgoraj pojasnjeno, pa je pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje vezano. Zato je pritožbeno sodišče opravilo le še uradni preizkus izpodbijane sodbe. Ob tem ni zaznalo nobenih tistih absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, ki so citirane v drugem odstavku 350. člena ZPP, eno pa je, kot je zgoraj pojasnjeno, samo saniralo. Ker pa je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbo proti preostalemu delu I. točke izreka in proti II. točki izreka kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (350. člen ZPP).

_K delnemu zavrženju pritožbe_

13. Pritožbo proti III. točki izreka je pritožbeno sodišče zavrglo. S to točko je sodišče prve stopnje umik tožbe za 100,00 EUR vzelo na znanje. Taka odločitev je toženki v prid. Zato za pritožbo proti taki odločitvi nima pravnega interesa (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

14. H zgornji obrazložitvi pritožbeno sodišče le še kot nebistveno pripominja, da ob tako skopih, v celoti identičnih in abstraktnih navedbah, kot jih je v tem postopku podala toženka, pomeni vložitev dveh vlog s strani tožnice (sicer obeh dovoljenih v tem sporu majhne vrednosti) nepotrebno finančno in časovno obremenjevanje postopka.