Jedro

V opisu se zatrjuje, da je listine podpisal njihov izdajatelj, zato ni mogoče trditi, da je obdolženec sestavil krivo listino, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Resničnost ali neresničnost vsebine takih potrdil ni bistvena za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin.

Tožilka v pritožbi zatrjuje dejstva in okoliščine, ki so ozadje nastanka potrdil in se ne zatrjujejo tudi v opisu kaznivega dejanja, ki pa so upoštevajoč tudi predhodne obtožbene očitke, ki se nanašajo na obdolžena, po presoji pritožbenega sodišča le del izsiljevanja, ki se navedenima obdolžencema očita na račun oškodovanca.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča je ugovoroma obdolženega A. A. in njegovega zagovornika ugodil in obtožbe v točki 2 zoper obdolženega A. A. zaradi štirih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni dopustil in je kazenski postopek iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v tem delu ustavil. Odločil je, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, morebitni potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Ugovor zagovornika obdolženega B. B. pa je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju zavrnil kot neutemeljen.

2. Okrožna državna tožilka je zoper točko I. izpodbijanega sklepa vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona ter predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pod točko I. spremeni tako, da obtožbo zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženega A. A. nadaljuje.

3. Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila A. A. in njegov zagovornik ter predlagala zavrnitev pritožbe tožilstva kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da se v konkretnem opisu kaznivega dejanja očitanega obdolženemu A. A. očita le sestava listine z lažno vsebino in ne sestava krive ali ponarejene listine. V opisu se zatrjuje, da je listine podpisal njihov izdajatelj C. C., zato ni mogoče trditi, da je obdolženec sestavil krivo listino, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Resničnost ali neresničnost vsebine takih potrdil ni bistvena za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin. V opisu kaznivega dejanja v obtožbi se tudi ne očita predrugačenje prave listine v smislu nepooblaščene vsebinske spremembe izjave v listini tako, da ta ni več izjava avtentičnega izdajatelja.

6. Državna tožilka se s takšno presojo ne strinja in zatrjuje, da je objekt kazenskopravnega varstva pri obravnavanem kaznivem dejanju pravni promet, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Vendar pa tožilka v pritožbi zatrjuje dejstva in okoliščine, ki so ozadje nastanka navedenih potrdil in se ne zatrjujejo tudi v opisu kaznivega dejanja, ki pa so upoštevajoč tudi predhodne obtožbene očitke, ki se nanašajo na obdolžena B. B. in D. D., po presoji pritožbenega sodišča le del izsiljevanja, ki se navedenima obdolžencema očita na račun oškodovanca C. C. Državna tožilka zatrjuje, da je moral C. C. potrdila podpisati z različnimi kemičnimi svinčniki in ta okoliščina kaže, da je obdolženec hotel ustvariti videz pristne listine, ki bi kot taka imela veljavo v pravnem prometu. Izpostavlja, da se je v potrdilih zatrjevala časovna vrnitev denarja v prihodnjem obdobju in da odločitev senata, zakaj očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, v principu logike ne vzdrži, ker bi tako lahko kar vsi pisali, sestavljali, izdajali lažen listine, in to listine, ki so namenjene za dokaz kakšnega dejstva, ne da bi bilo takšno dejanje sankcionirano.

7. S temi pritožbenimi razlogi pritožnica ne more omajati pravilnosti pravne presoje izvenobravnavnega senata, ampak izraža le nestrinjanje s tako odločitvijo in ponavlja svoje stališče, ki pa ni pravilno. Iz obrazložitve obtožnice izhaja, da je potrdila, da je B. B. že vrnil denar C. C., podpisal slednji, torej izdajatelj teh listin in zato ni bistveno, kar izpostavlja tožilka, da se potrdila nanašajo na vračilo denarja v prihodnjem obdobju. Kot pravilno zatrjujeta obdolženec in njegov zagovornik v odgovorih na pritožbo, je izdajatelj listine (C. C.) ta potrdila lastnoročno podpisal in da očitek, da so listine „post datirane“, ni točen, ker bi bile listine lahko post datirane, če bi bile datirane po tem, ko bi bilo nekaj že izvršeno, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. V opisu se zatrjuje le, da so potrdila o bodočem vračilu denarja sestavljena prej, preden je nastopil določen dogodek, torej vračilo denarja, vendar pa zato ni mogoče trditi, da so ta potrdila ponarejena. Pravilno ugotavlja tudi senat v izpodbijanem sklepu, da iz opisa dejanja ne izhaja, da je obdolženi A. A. vedel, da sodeluje pri kaznivem dejanju izsiljevanja. V opisu se namreč zatrjuje le priprava potrdil vnaprej kot potrdilo nekega dogodka, ki še ni nastopil. Sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, je pa vezano na opis oziroma očitek, ki ga predstavlja opisani dogodek oziroma ravnanje obdolženca, kakršno je opisano v obtožbi. Ker je torej presoja izvenobravnavnega senata pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.