Jedro

Stroški sodnih taks ogrožajo oziroma v vsakem primeru zmanjšujejo stečajno maso, namenjeno za poplačilo upnikov. Sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom so del stroškov stečajnega postopka in v enaki meri ogrožajo izvedbo stečajnega postopka in poplačilo upnikov kot vsi drugi stroški stečajnega postopka. Zato tudi okoliščina, da se nad tožečo stranko vodi insolvenčni postopek, ne predstavlja upravičenega razloga za taksno oprostitev. Zakon kljub izkazani insolventnosti taksnega zavezanca sodišču nalaga celovito presojo njegovega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, enako kot pri taksnem zavezancu, ki se ne nahaja v postopku zaradi insolventnosti.

Okoliščino, da sodne takse ne more plačati takoj iz razloga, ker mora plačati „bolj nujne stroške“, in kaj ti stroški so, bi tožeča stranka lahko oziroma morala pojasniti v predlogu za odlog. Ni naloga sodišča, da pojasnjuje, kateri stroški so bolj ali manj nujni od plačila sodne takse, ne da bi stranka pred tem sploh navedla, katere nujne stroške mora plačati (pred plačilom sodne takse). Ker tožeča stranka z določenimi denarnimi sredstvi razpolaga, bi morala torej pojasniti, zakaj jih ne more porabiti za plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za redni postopek do izdaje odločbe.

2. Zoper citirani sklep je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za redni postopek do izdaje odločbe zavrnilo z nosilnimi razlogi, da začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko dne 23. 6. 2015 sam po sebi ni razlog za odlog plačila sodne takse (temveč je potrebno razloge presojati v vsakem primeru posebej), da tožeča stranka s premoženjem, iz katerega bi se lahko plačala sodna taksa, razpolaga (je pa vprašanje, ali tožeča stranka denarnih sredstev za plačilo celotne sodne takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja unovčenja stečajne mase), da je sicer res, da bi lahko šele v bodočnosti pričakovani prilivi v stečajno maso tožeče stranke predstavljali podlago za odlog plačila sodne takse, da pa bi to veljalo samo v primeru, če bi tožeča stranka izkazala, da z likvidnimi sredstvi v času vložitve tožbe ne razpolaga in jih tudi ne more zagotoviti, v primeru če z njimi razpolaga pa, da so ta sredstva namenjena poplačilu nujnejših stroškov. Tožeča stranka skladno z ugotovitvami sodišča prve stopnje likvidna sredstva ima. To po njegovem stališču namreč izhaja iz navedbe tožeče stranke, da naj ne bi mogla zagotoviti sredstev za plačilo sodnih taks in istočasno za tekoče pokrivanje stroškov in iz rednega poročila, iz katerega je razvidno, da tožeča stranka razpolaga z denarnimi sredstvi v višini 2.199,48 EUR.

5. Navedenim razlogom za zavrnitev predloga se (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Pri tem pa že v uvodu poudarja, da stroški sodnih taks ogrožajo oziroma v vsakem primeru zmanjšujejo stečajno maso, namenjeno za poplačilo upnikov. Sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom so del stroškov stečajnega postopka (355. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju(1) – v nadaljevanju ZFPPIPP) in v enaki meri ogrožajo izvedbo stečajnega postopka in poplačilo upnikov kot vsi drugi stroški stečajnega postopka. Zato tudi okoliščina, da se nad tožečo stranko vodi insolvenčni postopek, ne predstavlja upravičenega razloga za taksno oprostitev. Zakon kljub izkazani insolventnosti taksnega zavezanca sodišču nalaga celovito presojo njegovega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja (peti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah(2) – v nadaljevanju ZST-1), enako kot pri taksnem zavezancu, ki se ne nahaja v postopku zaradi insolventnosti.

6. Skladno s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1 lahko torej sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks, ji takšno plačilo odloži ali ji dovoli obročno plačilo, če ta nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Stranka, ki predlaga taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, mora navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz četrtega odstavka 11. člena ZST-1, ki takšen predlog upravičuje in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Trditveno in dokazno breme o vsem navedenem je na stranki, ki predlog poda (7., 212. člen Zakona o pravdnem postopku(3) – v nadaljevanju ZPP – v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

7. S predložitvijo izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu stranka sicer zadosti formalnim zahtevam, ki jih določa tretji odstavek 12. člena ZST-1, ne pa tudi trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v četrtem odstavku 11. člena ZST-1. Zatrjevanje in izkaz teh okoliščin pa je odločilen za uspešno uveljavljanje odloga plačila sodne takse. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da obrazec za oprostitev plačila sodnih taks nima rubrike, v kateri bi stranka lahko pojasnila, kateri stroški so nujni in kateri ne. Okoliščino, da sodne takse ne more plačati takoj iz razloga, ker mora plačati „bolj nujne stroške“, in kaj ti stroški so, bi tožeča stranka namreč lahko oziroma morala pojasniti v predlogu za odlog. Ni naloga sodišča, da pojasnjuje, kateri stroški so bolj ali manj nujni od plačila sodne takse, ne da bi stranka pred tem sploh navedla, katere nujne stroške mora plačati (pred plačilom sodne takse)(4). Ker tožeča stranka z določenimi denarnimi sredstvi razpolaga, bi morala torej pojasniti, zakaj jih ne more porabiti za plačilo sodne takse, a tega ni storila. Tega pa ni storila niti v pritožbi. Takšnega pojasnila namreč ni mogoče razbrati iz ponovljene pavšalne navedbe, da njena denarna sredstva ne zadostujejo za sprotno plačevanje vseh nujnih stroškov in drugih izdatkov, da minimalna količina denarja na TRR stečajnemu upravitelju omogoča, da jo porabi za nujne odlive, ki bi lahko ogrozili stečajno maso (spet brez pojasnila, kaj ti odlivi so).

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče „fazo unovčenja postopka lahko ugotovilo samo“. Ni namreč njegova dolžnost, da samo izvaja dokazni postopek ter zbira gradivo, na podlagi katerega nato odloči o odlogu. Stranka je tista, ki mora navesti podatke o vseh okoliščinah, ki so pomembne za odločanje o odlogu plačila sodne takse. Le če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov.

9. Nadaljnje (tudi sicer povsem pavšalne in nekonkretizirane) navedbe, da dejstvo, da tožeča stranka ima določena kratkoročna sredstva, še ne pomeni, da so ta likvidna in hitro izterljiva in da bo verjetno tudi za pridobitev slednjih treba izpeljati določene sodne postopke, predstavljajo pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tožeča stranka namreč ni ne trdila ne izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Sklepno tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne izpodbija ugotovitve, da z likvidnimi sredstvi, s katerimi bi sodno takso lahko plačala, tožeča stranka razpolaga. Dejstva, da so ta sredstva namenjena poplačilu nujnejših stroškov in kaj ti stroški so, pa v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala (tega konkretizirano ni storila niti v pritožbenem postopku). Pritožba pa nadalje ne izpodbija niti ugotovitev, da ima tožeča stranka sklenjeno najemno pogodbo za polovico nepremičnine, na podlagi katere ji najemnik plačuje 500,00 EUR, da razpolaga z denarnimi sredstvi na TRR v višini 2.199,48 EUR, da je v zadnjih treh mesecih imela prilive na TRR in da ni pojasnila, kakšni ti prilivi so. Tako je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z določenimi sredstvi, s katerimi bi sodno takso v višini 126,00 EUR lahko plačala takoj, razpolaga in da hkrati ni izkazala, da so ta sredstva namenjena poplačilu drugih, nujnejših stroškov, niti ni navedla, kateri ti stroški so. Posledično je pravilna ugotovitev, da pogoji za odlog plačila sodne takse v predmetnem postopku niso izpolnjeni.

11. Tudi argument tožeče stranke, da je tudi v drugih sodnih postopkih podala identičen predlog za odlog plačila sodne takse in da ji je bilo v teh postopkih ugodeno, na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi ne more vplivati. Kaj je v zvezi s predlogi tožeče stranke za odlog plačila sodne takse sodišče ugotovilo v postopkih XI Pg 3901/2015 in XI Pg 3900/2015, je za obravnavano zadevo irelevantno. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je razloge za odlog plačila sodne takse potrebno presojati v vsakem primeru posebej - glede na okoliščine posameznega primera, vrednost spora, višino sodne takse. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more presojati odločitev, ki so jih sodišča prve stopnje sprejela v drugih postopkih. Njegova naloga je zgolj, da presodi, ali je odločitev sodišča prve stopnje pravilna v konkretnem primeru. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, v predmetnem postopku je tako. Sodišče prve stopnje je jasno in obširno pojasnilo, zakaj pogoji za odlog plačila sodne takse niso izpolnjeni, tožena stranka pa takšne argumentacije s pritožbeno podanimi argumenti ni uspela izpodbiti.

12. Upoštevaje obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 13/14 - uradno prečiščeno besedilo in 10/15 - popr.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 29/13 - skl. US, 21/13 - ZP-1H, 63/13, 89/13 - odl. US, 111/13 - ZP-1I, 40/14 - skl. US, 58/14 - odl. US, 72/14 - skl. US in 19/15 - odl. US.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (4): Tožeča stranka je v predlogu navedla le, da je vložitev te in drugih izpodbojnih tožb nujna. Ni pa npr. pojasnila, da je plačilo sodne takse za druge izpodbojne tožbe – v zvezi s katerimi je pričakovati večje prilive v stečajno maso – bolj nujno.