Jedro

Bistveni elementi delovnega razmerja so prostovoljnost, obvezno osebno opravljanje dela, opravljanje dela po navodilih delodajalca, določeno delovno mesto, plača in pravice iz delovnega razmerja, kot so delovni čas, pravica do bolniškega staleža, pravica do dopusta in podobno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavi dokončna odločba tožene stranke št. P-373.213 z dne

12.1.2001 in da se F. L. v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje tudi obdobje zaposlitve v času od 16.5.1945 do 6.5.1946 ter od

29.6.1946 do 31.12.1946, v skupnem trajanju 17 mesecev in 23 dni.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je zavarovanec tožene stranke v spornem obdobju bil na delu in zato izpolnjuje pogoje 126. člena ZTPZ za vštetje tega časa v pokojninsko dobo. Njegovo delo v spornem obdobju so potrdile priče. Zavrnitev tožbenega zahtevka pomeni neenako obravnavo tožnika, saj so drugim zavarovancem pravice bile ustrezno priznane. Zato je predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizije ni možno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija je bistveno kršitev določb pravdnega postopka navajala samo formalno, ne da bi jo vsebinsko obrazložila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj določila zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ

(1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) niso bila uporabljena pravilno. Pravna podlaga sporne odločitve je določba prvega odstavka

202. člena ZPIZ (1992), ki določa, da se državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo šteje čas dopolnjen po predpisih veljavnih do 31.3.1992. Po določbi 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ - Uradni list SFRJ, št. 51/64) pa se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu TZPZ.

Sodišče je v izpodbijani sodbi enako, kot pred njim že sodišče prve stopnje, prišlo do zaključka, da ni dokazano, da bi bilo pravno razmerje med pokojnim F. L. in delodajalcem T. tako, da bi se ga lahko opredelilo kot delovno razmerje, in da zato zavarovancu tožene stranke spornega obdobja tudi ni mogoče všteti v zavarovalno dobo po določbi 202. člena ZPIZ (1992). Sodišče je ta predpis uporabilo, preden je popolno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa uporabljeno materialno pravo zaradi zmotnih zaključkov ne ustreza niti nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju.

V izpodbijani sodbi ni jasno razvidno, kaj je sodišče ugotovilo kot dejansko stanje in kaj so njegovi zaključki, saj ni jasne presoje o izvedenih dokazih niti vsakega posebej niti vseh skupaj. Kaj v sodbi v enem stavku pomeni, da delovni čas ni bil določen istočasno pa, da so po izjavi priče delali ves dan, da ni bila dogovorjena plača, istočasno pa, da je bila ta odvisna od količine posekanega lesa (še prej izjava priče o znesku za plačilo v dežju, za dopust) in da delovno razmerje ni bilo urejeno pogodbeno, ampak so se dogovarjali ustno, je ostalo odprto, pri čemer bi prav skrbna analiza dejanskega stanja lahko pripeljala do pravilne uporabe materialnega prava.

Bistveni elementi delovnega razmerja so prostovoljnost, obvezno osebno opravljanje dela, opravljanje dela po navodilih delodajalca, določeno delovno mesto, plača in pravice iz delovnega razmerja, kot so delovni čas, pravica do bolniškega staleža, pravica do dopusta in podobno.

Sodišče je izvedlo dokaze samo o nekaterih elementih delovnega razmerja, čeprav bi lahko zaslišano pričo vprašalo tudi o drugih, pa še iz izvedenih dokazov zaključki niso popolni oziroma so celo zmotni.

Sodišče ugotavlja, da ni bil določen delovni čas in ni bilo vnaprej določeno plačilo. Od kod izvira ugotovitev o delovnem času, ni jasno, saj o njem zaslišana priča ni povedala ničesar, ne da je bil ta določen ne da ni bil. Izjava priče na l. št. 12 je bila, da "več so delali, več so zaslužili, delo so opravljali dokler se je videlo".

Zato zaključek sodišča v tem delu in glede na izvedene dokaze ni pravilen. Izjava, da so delavci delali cel dan, dokler se je videlo, kaže prej na to, da je bil dnevni čas določen oziroma dogovorjen, pri čemer ne gre spregledati, da je redno opravljanje dela v gozdu tipično delo, kjer je zaradi vremenskih pogojev in možnosti dela v gozdu nujno upoštevati tudi letno prerazporeditev delovnega časa.

V obrazložitvi zavrnitve tožbenega zahtevka sodišče ne zavzame nobenega stališča do izjave priče, glede dveh bistvenih elementov delovnega razmerja, da jim je delo odrejal preddelavec (subordinacija) in da so bili zavarovani (imeli naj bi vsak svojo karto). Tudi vsebina in obseg zatrjevanega zavarovanja nista bila razčiščena.

Ni pravilen zaključek sodišča, da plača, ki je bila določena v odvisnosti od količine opravljenega dela, ni vnaprej dogovorjena plača. Prejšnja sodna praksa je v številnih primerih sodila, da delovno razmerje ni pogojeno z obstojem določene plače, ki se plačuje samo v točno določenem času, ampak je kot plačo oziroma element delovnega razmerja upoštevalo tudi plačilo dogovorjeno po učinku ali celo po komadu, še posebej v primerih, če so bili podani tudi drugi elementi delovnega razmerja. Pri plači je pomembna izpovedba priče, ki jo je sodišče pri utemeljitvi sodbe zanemarilo, kaže pa na to, da je bila plača v bistvu celo dogovorjena, da je delodajalec v primeru odsotnosti zaradi poškodbe plačeval delavcem 70% (karkoli to že je), da so dobili enako plačilo v primeru dežja, če niso delali, in da so imeli poseben dogovor glede plačila za čas dopusta. To pa kaže, da zaenkrat ni pravilen niti zaključek, da v razmerju pokojnega zavarovanca tožene stranke do delodajalca, plača ni bila dogovorjena.

Ker je že uredba o ustanovitvi in prenehanju delovnih razmerij (Uradni list FLRJ 84/48) v prvem členu določala, da je lahko delovna pogodba pismena ali ustna, izrečna ali molče sklenjena (vse prej sklenjene delovne pogodbe so se morale uskladiti s to uredbo - 24. člen) dejstvo, da pisna pogodba ni bila sklenjena, ni dokaz, da v obravnavanem primeru ni bilo sklenjeno delovno razmerje. Tudi sicer pisna pogodba o zaposlitvi ni odločilen pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V spornem primeru je celo nasprotno, ugotovitev sodišča, da so se vse dogovarjali ustno, bi prej kazalo na obstoj delovnega razmerja kot na to, da delovno razmerje ni obstajalo.

Glede na povedano bo sodišče moralo ponoviti in dopolniti dokazni postopek, dobiti odgovore na vprašanja, ki so nakazana ali se da na njih z določeno verjetnostjo sklepati in šele na to narediti pravne zaključke in uporabiti materialno pravo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.