Jedro

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka ne more uveljavljati napak, za katere trdi, da jih je zagrešilo sodišče prve stopnje.

Najpomembnejše pravilo pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank je zahteva, da se morata zaslišati obe stranki. To velja tudi v primeru, če je predlagano le zaslišanje ene od pravdnih strank. ZPP namreč pozna le dokaz z zaslišanjem strank in ne pozna dokaza z zaslišanjem le ene stranke. Sodišče se lahko opre na izpovedbo ene stranke le v primerih, ki so urejeni v 258. členu ZPP.

Izrek

Pritožbi prvotoženke zoper sklep se ugodi in se sklep, kolikor se nanaša na prvotoženko tako spremeni, da se njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z dne 5.5.2008 opr. št. I P 168/2007-28 v odločitvi glede prvotoženke razveljavi. Pritožba drugotoženca zoper sklep se zavrne in se sklep, kolikor se nanaša na drugotoženca, potrdi.

Pritožbi drugotoženca zoper sodbo se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (2. in 4. točki) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba prvotoženke zoper sodbo se zavrže. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog prvotoženke in drugotoženca za vrnitev v prejšnje stanje zavrne in da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožnikoma povrniti 56,18 EUR dosedaj priglašenih stroškov, glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva po izdaji tega sklepa dalje do plačila, toženca pa sama nosita svoje stroške v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek v delu, da je potrdilo o prejemu are z dne 10.10.2006, sklenjeno med tožnikoma kot kupcema in prvotoženko kot prodajalko, za nepremičnine parc. št. 40/05, 40/06, 40/09 in 1127/2, vse k.o. B., nično (1. točka izreka). Odločilo pa je, da sta toženca dolžna tožnikoma plačati znesek 21.281,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do dne plačila, in od zneska 10.640,96 EUR od 16. dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek v delu, da se razveže potrdilo o prejemu are z dne 10.10.2006, sklenjeno med tožnikoma kot kupcema in toženko kot prodajalko za nepremičnine parc. št. 40/05, 40/06, 40/09 in 1127/2, vse k.o. B. (3. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe tožnikoma nerazdelno plačati njune pravdne stroške v višini 1.562,33 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku 15. dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka). Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (5. točka izreka).

Zoper sklep sta toženca vložila pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podredno pa predlagata, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da imajo stranke pravico, da pravdna dejanja opravljajo same ali po odvetnikih, v nekaterih primerih pa zakon zahteva celo obvezno zastopanje, zato je treba pravdni stranki omogočiti, da jo zastopa odvetnik. Ker gre med odvetnikom in stranko za zaupno razmerje, pravdne stranke ni mogoče siliti, da bi najela pomoč odvetnika, ki bi bil ravno v kritičnem času dosegljiv ali da bi zahtevala pomoč odvetnika, ki ji je odpovedal pooblastilo v skladu z 12. členom Zakona o odvetništvu (II Ips 218/2005). Odvetnica je toženko o odpovedi pooblastila obvestila v četrtek 7.2.2008 ob 13.35 uri po faksu, ki ji ga je poslala v službo, vendar toženke tedaj ni bilo več v službi, dne 8.2.2008 pa je bil državni praznik, zato je sporočilo odvetnice prejela šele v ponedeljek 11.2.2008. Tako sta imela toženca na voljo le tri dni, da bi si našla drugega odvetnika, in ne teden dni, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Upoštevaje pravico tožencev, da si izbereta odvetnika po lastni volji in ne le nekoga, ki bi bil v kritičnem času dosegljiv, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi prošnji za preložitev obravnave. Poleg tega je prvotoženki nenadna in nezakrivljena bolezen v noči z 12.2. na 13.2.2008 onemogočila, da se sama udeleži obravnave. Napačen je zaključek, da bi si lahko našla ustrezno zastopstvo, saj zaradi napada ledvičnih kamnov ni bila sposobna za delo in za udeležbo na glavni obravnavi. Zmoten je tudi zaključek, da je nepredvidljivost napadov ledvičnih kamnov avtomatično izključena, ker jih toženka ni imela prvič. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da drugotoženka tega dne objektivno res ni bila sposobna priti na sodišče, je bil njen izostanek nedvomno opravičljiv in je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Sodišče mora pri presoji utemeljenosti predloga upoštevati vse okoliščine primera v smislu vzroka zamude, ne pa ravnanja stranke po nastanku vzroka zamude (III Ips 1/2002).

Tožnika v odgovoru na pritožbo zoper sklep predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbo zoper sodbo sta toženca vložila iz vseh zakonskih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podredno pa predlagata, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ko je izdalo izpodbijano sodbo ne da bi počakalo na pravnomočno odločitev glede predlagane vrnitve v prejšnje stanje. S procesnim sklepom, na katerega je sodišče vezano, je odločilo, da bo nadaljevalo s prvim narokom šele po pravnomočnosti odločitve o vrnitvi v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je prekršilo določbo 115. člena ZPP, ker je opravilo prvi narok za glavno obravnavo kljub temu, da sta toženca predlagala njegovo preložitev zaradi odpovedi pooblastila odvetnice, toženka pa tudi iz zdravstvenih razlogov, pri čemer je predložila tudi zdravniško potrdilo. Prekršilo je tudi določbo 217. člena ZPP, saj je sodbo oprlo na dokaze, ki jih na glavni obravnavi glede na sprejet dokazni sklep ni izvedlo. Izvedlo pa ni predlaganega dokaza z njunim zaslišanjem in z zaslišanjem priče A. K., ki bi kot predstavnica nepremičninske agencije in nepristranska priča lahko največ povedala o okoliščinah sklepanja posla. Glede na pomanjkanje listinskih in drugih dokazov bi ju moralo zaslišati, tako pa se je v celoti oprlo le na izpovedbi tožnikov. Z nezakonitim ravnanjem jima je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi sicer je dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj že iz listinske dokumentacije izhaja, da sta bila tožnika tista, ki nista izpolnila predpogodbe. Dogovorili so se namreč, da bosta tožnika do dne 10.11.2006 plačala drugi del kupnine, vendar tega nista storila, ker sta odstopila od namena skleniti glavno pogodbo, zato sta toženca glede na dogovor o ari kot odstopnini (68. člen OZ) obdržala prejeto aro. Za odstop tožnikov od pogodbe sta izvedela šele na sestanku pri nepremičninski agenciji, ki sta jo tožnika o odstopu od pogodbe obvestila šele 21.11.2006, kot razlog pa sta navedla neuspešno prodajo stanovanja. Glede na navedeno sta za nesklenitev glavne pogodbe kriva tožnika. Toženca sta agentki izročila ključe, ta pa je oglede opravljala tudi brez njune prisotnosti. Tožnika sta bila seznanjena z vsemi lastnostmi, lego, stanjem, starostjo, lastnim zajetjem, lastništvom in hipoteko. Izročene so jima bile vse listine v zvezi z nepremičnino (izpisek iz zemljiške knjige, glede fizične razdelitve). Tožnika sta napake začela prvič zatrjevati šele v dopisu z dne 24.11.2006, torej šele dva meseca po plačilu are. Tožnika po eni strani zatrjujeta, da je pravni posel ničen (na podlagi neobstoječega posla pa ni mogoče zahtevati izpolnitve), kljub temu pa na podlagi ničnega pravnega posla zahtevata plačilo dvojne are. Drugotoženec je ves čas sodeloval in je vedel za prodajo nepremičnine. Potrdilo o plačilu are je le pisno potrdilo o izročeni in prejeti ari, podpisano s strani prvotoženke, ki je bila pooblaščena tudi za prejem are za drugotoženca. Zato sta glavni tožbeni zahtevek (glede ugotovitve ničnosti navedenega potrdila) in podrejeni tožbeni zahtevek (na njegovo razvezo) nerazumljiva in nesklepčna.

Tožnika v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba zoper sklep, da se predlagana vrnitev v prejšnje stanje zavrne, je utemeljena glede prvotoženke, glede drugotoženca pa ni utemeljena. Pritožba prvotoženke zoper sodbo ni dovoljena. Pritožba drugotoženca zoper sodbo je utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep: Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje (členi 116 - 120 ZPP) je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka ne more uveljavljati napak, za katere trdi, da jih je zagrešilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta toženca za odpoved pooblastila izvedela že dne 7.2.2008, kot je to prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da prvotoženke dne 7.2.2008, ko ji je pooblaščenka v službo poslala faks o odpovedi pooblastila, tam ni bilo več, zato naj bi za preklic dejansko izvedela šele dne 11.2.2008, so nedovoljene pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP). Dejstvo, da je pooblaščenka odpovedala pooblastilo za zastopanje teden dni pred razpisanim narokom, samo po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek tožencev z naroka, opravljenega dne 14.2.2008. Drugi toženec ni navedel razlogov, zaradi katerih v tem času ni mogel pooblastiti za zastopanje drugega odvetnika oziroma se naroka vsaj sam udeležiti. S pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pravico strank do izbire odvetnika po lastni volji in ne tistega, ki bi bil tri dni pred narokom (v resnici je imel na voljo ves teden) dosegljiv, zato ne more uspeti. Glede na navedeno drugotoženec ni izkazal opravičenega razloga zamude in je sodišče prve stopnje njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.

V nasprotju z drugotožencem pa je prvotoženka kot opravičljiv razlog za zamudo navajala, da je en dan pred narokom dne 13.2.2008 zbolela (napad ledvičnih kamnov). Opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje ni že bolezen kot taka, temveč mora biti nepredvidljiva oziroma nenadna. V nasprotnem primeru bi bilo od stranke mogoče zahtevati, da si za zastopanje na naroku priskrbi pooblaščenca. Sklicevanje pritožbe na odločbo III Ips 1/2002 ni utemeljeno, saj ne gre za podoben primer. Iz odločbe III Ips 1/2002 namreč izhaja, da predlagatelju vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče nalagati dolžnosti, da o zamudi obvesti sodišče, ker obvestilo sodišču zamude ne bi odvrnilo (in v tem smislu ravnanje stranke po nastanku zamude ni upoštevno), nikakor pa ne odpravlja presoje, ali bi si predlagatelj moral zagotoviti zastopstvo na naroku. Pritožbeno sodišče se ne strinja z oceno, da je nepredvidljivost bolezni prvotoženke avtomatično izključena že zgolj zato, ker napadov ledvičnih kamnov ni imela prvič. Takšno zdravstveno stanje je nedvomno nepričakovan in nenaden dogodek. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da prvotoženka naslednjega dne 14.2.2008 objektivno ni bila sposobna priti na sodišče. Napačno pa je presodilo, da bi lahko poskrbela za ustrezno zastopstvo. Od prvotoženke ni mogoče zahtevati, da bi si v enem dnevu, ko je trpela za napadom ledvičnih kamnov, priskrbela ustreznega pooblaščenca, četudi je zmogla osebno dostaviti prošnjo za preklic obravnave. Prav tako je ni mogoče siliti, da bi od pooblaščenke, ki ji je pooblastilo odpovedala, zahtevala zastopanje na naroku (odločba II Ips 218/2005). Glede na vse navedeno je šteti, da je prvotoženka narok zamudila iz opravičenega razloga.

Pritožbi prvotoženke zoper sklep je zato pritožbeno sodišče ugodilo in ga, kolikor se nanaša na prvotoženko, tako spremenilo, da je njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo in sodbo z dne 5.5.2008 opr. št. I P 168/2007-28 v obsodilnem delu zoper prvotoženko razveljavilo (116. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo treba glede prvotoženke ponovno opraviti prvi narok za glavno obravnavo in ji na njem omogočiti navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov (člen 284 ZPP). Pritožbo drugotoženca zoper sklep pa je treba zavrniti in glede njega potrditi sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Glede pritožbe zoper sodbo: Ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ, da je sodišče prve stopnje tožencema odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, ker ni preložilo naroka dne 14.2.2008. Pogoji, da sodišče narok preloži, so pravočasen predlog za preložitev naroka z opravičilom za izostanek iz razpisanega naroka ter opravičljiv razlog. Toženca sta sicer res predlagala preložitev naroka iz razloga, ker jima je pooblaščenka odpovedala pooblastilo, vendar zgolj takšna navedba, ne da bi dodatno navajala, zakaj si ne moreta pravočasno priskrbeti drugega pooblaščenca ali se naroka osebno udeležiti, ne predstavlja opravičljivega razloga. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo niti predlogu prvotoženke za preložitev naroka iz zdravstvenih razlogov, saj iz tedaj predloženih dokazil (list. št. 26 b), ni izhajalo, da se ni sposobna udeležiti naroka za glavno obravnavo.

Najpomembnejše pravilo pri izvedbi dokaza z zaslišanjem strank je zahteva, da se morata zaslišati obe stranki. To velja tudi v primeru, če je predlagano le zaslišanje ene od pravdnih strank. ZPP namreč pozna le dokaz z zaslišanjem strank (257. do 263. člen ZPP) in ne pozna dokaza z zaslišanjem le ene stranke. Sodišče se lahko opre na izpovedbo ene stranke le v primerih, ki so urejeni v 258. členu ZPP. Tako lahko sodišče v odloči, da zasliši samo eno stranko, ko eni stranki niso znana sporna dejstva, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče zaradi pravnih ali dejanskih ovir in ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedovati. V skladu z določbo 261. člena ZPP se mora vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, vročiti osebno stranki. V vabilu pa se mora navesti, da se bo na naroku izvajal dokaz z zaslišanjem strank in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Glede na to, da je dokaz z zaslišanjem strank enoten dokaz, bi sodišče prve stopnje drugotoženca (in prvotoženko) moralo zaslišati, čeprav zaslišanje tožencev ni bilo predlagano kot dokaz. Sodišče prve stopnje je zaslišalo oba tožnika in na njuno izpovedbo oprlo svojo odločitev. Kot izhaja z podatkov spisa pa na narok dne 14.2.2008, na katerem je izvedlo dokaz z zaslišanem strank, drugotoženca ni vabilo z opozorilom, da bo opravljen dokaz z zaslišanjem strank, kot to zahteva 261. člen ZPP. Ker sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem strank ni pravilno izvedlo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je v obravnavanem primeru nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kot to utemeljeno navaja drugotoženec v pritožbi.

Pritožbi drugotoženca zoper sodbo je zato potrebno ugoditi in sodbo, kolikor se nanj nanaša, v obsodilnem (2. točka izreka) in stroškovnem delu (4. točka izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo obravnavanje (354. člena ZPP) zaradi odprave procesnih kršitev. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari (obsodilnega dela sodbe iz 2. točke izreka). Pritožbo prvotoženke zoper sodbo je treba kot nedovoljeno (zaradi pomanjkanja pravnega interesa) zavreči (352. člen ZPP). Na pravni interes pazi sodišče ves čas postopka. Prvotoženka je ob vložitvi pritožbe imela pravni interes za pritožbo, ki pa ga je naknadno izgubila, saj je bila sodba, ki jo s pritožbo izpodbija, glede nje razveljavljena, ker je bilo ugodeno njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

V ponovljenem postopku bo treba toženca v skladu 261. členom ZPP vabiti na narok za zaslišanje strank, na katerem bo treba dokaz z zaslišanjem tožencev izvesti, če ne bodo izpolnjeni pogoji, pod katerimi lahko sodišče zasliši le eno stranko (258. člen ZPP).

Prvotoženka in drugotoženec sta se zoper sodbo pritožila po pooblaščenki, ki je vložila eno pritožbo za oba toženca skupaj. Če sodišče zavrže pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker zaradi njene pritožbe niso nastali posebni stroški (uveljavljala je iste pritožbene razloge kot toženec), pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških, ki odpadejo na prvotoženko, ni posebej odločalo. Drugotoženec je s pritožbo uspel in sodba je bila v izpodbijanem delu razveljavljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za stroške odgovora na pritožbo, ki sta ga vložila tožnika.