14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 334/2003 z dne 27. 1. 2004 in z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-01-169/2002 z dne 21. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravna enota v Kočevju je z odločbo št. 35103-4/00-412 z dne 3. 7. 2002 naložila Slovenski odškodninski družbi, da pritožnici kot denacionalizacijski upravičenki na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) izroči obveznice kot obliko odškodnine za dve zemljišči, ki sta bili podržavljeni njenima staršema. Zoper tako odločitev se je zavezanka za vrnitev premoženja pritožila. Odločbo je drugostopni upravni organ odpravil in zahtevek zavrnil.

Odločitev je utemeljil z navedbo, da so pritožničina mati ter brata in sestra (ki so živeli v Nemčiji oziroma imeli nemško državljanstvo) za odvzeto premoženje dobili odškodnino od Nemčije, kar naj bi pomenilo, da je bila odškodnina za obe zemljišči izplačana. Pri tem je organ navedel, da je zaradi izplačila odškodnine trem otrokom – dedičem treba šteti, da je tudi pokojni oče prejel odškodnino za njemu podržavljeni delež premoženja. Zaradi navedenega naj bi bila pravica do vračila odvzetega premoženja (oziroma do odškodnine) ob upoštevanju določbe drugega odstavka 10. člena ZDen izčrpana. Upravno sodišče je tožbo, s katero je pritožnica izpodbijala tako odločitev drugostopnega upravnega organa, zavrnilo. Sodišče je pojasnilo, da pritožnica na podlagi 12. člena ZDen ne more biti denacionalizacijska upravičenka glede očetu podržavljenega premoženja, ker za zavrnitev statusa upravičenke zadostuje, da je pri njenem pravnem predniku izpolnjena okoliščina iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ta pa je izpolnjena, ker je njen oče imel pravico, da od tuje države dobi odškodnino; to možnost pa naj bi potrjevalo dejstvo, da so odškodnino za očetu odvzeto premoženje, v Nemčiji lahko uveljavljali njegovi dediči prvega dednega reda, ki so tam živeli. To stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, ki je zavrnilo pritožničino pritožbo. Pri tem je navedlo, da na drugačno odločitev ne more vplivati višina v Nemčiji izplačane odškodnine ter dejstvo, da pritožnici v Nemčiji ni bila priznana pravica do odškodnine za odvzeto premoženje.

2.Pritožnica navaja, da ima pravico do denacionalizacije vsaj do višine svojega dednega deleža po očetu. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic) in 33. člena Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja). Kršitev načela enakosti pred zakonom za pritožnico pomeni stališče Vrhovnega sodišča, da za odločitev v zadevi ni pomembna višina odškodnine, ki so jo v Nemčiji prejeli njena mati in brata ter sestra, niti dejstvo, da sama ni prejela odškodnine, pač pa zgolj ugotovitev, ali so imeli razlaščenec in njegovi pravni nasledniki pravico zahtevati odškodnino od tuje države. To načelo in pravico iz 22. člena Ustave naj bi Vrhovno sodišče kršilo tudi zato, ker ni upoštevalo določbe prvega odstavka 72. člena ZDen, po kateri se izplačane odškodnine pri odločanju o denacionalizacijskih zahtevkih ne upoštevajo, če ne presegajo 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Pravica iz 22. člena Ustave naj bi bila pritožnici kršena tudi zato, ker je bila zaradi razlage drugega odstavka 10. člena ZDen, kot so jo uporabili upravni organ druge stopnje in obe sodišči, v neenakopravnem položaju s svojimi brati in sestro glede dedovanja očetovega premoženja. Navedeni upravni organ in sodišči pa naj bi ji zaradi take razlage določbe drugega odstavka 10. člena ZDen odvzeli tudi pravico do zasebne lastnine in dedovanja.

B.

3.Z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, na kateri temelji izpodbijana sodba, je zakonodajalec izključil kot upravičence do denacionalizacije vse tiste osebe, ki bi po ZDen utegnile priti v poštev kot denacionalizacijski upravičenci, pa so dobili za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje plačano odškodnino od tuje države ali so do te tam imeli pravico. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Iz povedanega izhaja, da Vrhovnemu sodišču, za katero pri odločitvi o nepriznanju statusa denacionalizacijskega upravičenca zaradi obstoja okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ni pomembna višina izplačane odškodnine, ni mogoče očitati, da je s tako razlago ZDen kršilo načelo enakosti pred zakonom in pravico do enakega varstva pravic. Te kršitve ni mogoče utemeljiti niti z navedbo, da Vrhovno sodišče pri tem ni upoštevalo, da pritožnica ni dobila odškodnine za svoj dedni delež. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, za izločitev iz vračanja premoženja po ZDen zadošča že okoliščina, da je prejšnji lastnik imel pravico pridobiti odškodnino od tuje države, pri čemer ni niti pomembno, ali jo je dejansko dobil. Za odločitev o tem, ali je pritožnica lahko denacionalizacijska upravičenka, dejstvo, ali je sama lahko (po očetu) uveljavljala v Nemčiji delež odškodnine, torej ni bilo pomembno. V sami ustavni pritožbi pa pritožnica tudi sicer ni izpodbijala ugotovitve Vrhovnega sodišča, da je njen oče kot razlaščenec v Nemčiji imel pravico do odškodnine za v Jugoslaviji podržavljeno premoženje.

4.Vrhovno sodišče, pa tudi Upravno sodišče in upravni organ druge stopnje, so pritožnici pojasnili, zakaj višina v tujini izplačane odškodnine glede na drugi odstavek 10. člena ZDen ne vpliva na priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca. Že iz tega razloga se kaže kot neutemeljen očitek o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave oziroma 22. člena Ustave v delu, kjer se pritožnica sklicuje na upoštevanje višine odškodnine po 72. členu ZDen. Pritožnici pa je treba pojasniti, da tudi sicer ne gre za primerljivi situaciji. V primeru iz drugega odstavka 10. člena ZDen se šele odloča o tem, ali posameznik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca, pri odškodnini, ki se upošteva na podlagi 72. člena ZDen, pa gre za položaj, ko je posamezniku status denacionalizacijskega upravičenca že priznan.

5.Neutemeljen je tudi očitek, da je Vrhovno sodišče z razlago drugega odstavka 10. člena ZDen postavilo pritožnico glede dedovanja očetovega premoženja v neenakopraven položaj z bratoma in sestro (kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave) in da ji je s tem dejansko odvzelo tudi pravico do dedovanja (kar naj pomenilo kršitev 33. člena Ustave). Različnost upravičenj potomcev razlaščenca (pritožničinega očeta) namreč ni posledica odločitve Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru, pač pa posledica tuje zakonodaje.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan