Jedro

Stranke in sodišča v dokaznem postopku niso vezani na dokazno pravilo, ko bi se določeno dejstvo lahko dokazovalo le z določenim dokazom. Stranka je tista, ki izbere dokaz za dokazovanje določenega dejstva, medtem ko sodišče na podlagi teh dokazov oceni, ali je določeno dejstvo dokazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v znesku 6.391,67 EUR, z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila, pod 2. točko izreka je naložilo tožeči stranki v povrnitev prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 2.450,79 EUR in drugotoženi stranki v višini 712,91 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, pod 3. točko izreka pa je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi po temelju, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se tožeča stranka ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da naj bi prva toženka dokazala, da je svojo dolžnost obveščanja D. o pogostem padanju kamenja na kritičnem delu ceste izpolnila. Priča Mi. je namreč dne 23.2.2010 izpovedal le, da naj bi prva toženka obvestila D. glede nevarnosti zaradi padajočega kamenja, pri čemer ni znal pojasniti, kdaj in na kakšen način je bilo to obvestilo dano. Priča P. je dne 1.4.2010 izpovedal, da prvotoženka obvešča D. tako, da jim pošilja pregledniške dnevnike o zapisanih opažanjih preglednikov glede dogodkov na cestah, pri čemer predložitev dnevnika seveda ne ustreza kriterijem jasnega in konkretnega obvestila glede nevarnosti na posameznih delih cestišč, še manj pa predloga za zavarovanje le-teh. Priča Ml. je na obravnavi dne 1.4.2010 izpovedal le, da so pregledniki v dnevnikih zagotovo opozarjali na nevarnost padanja kamenja na kritičnem odseku, ne pišejo pa v dnevnik nikakršnih predlogov za zavarovanje, saj je priprava takih predlogov delo drugih, ne preglednikov. Ker so vse navedene tri priče že dalj časa zaposlene pri prvi toženki, je mogoče podvomiti v njihovo verodostojnost, poleg tega pa nobena izmed njih ne potrdi, da bi prva toženka opravila svojo dolžnost obveščanja D. glede nevarnosti na spornem odseku in predlagala zavarovanje le-tega. Priča P., ki je bil zaslišan namesto pokojnega G. B., leta 1998 zadolženega za obveščanje D. o stanju na cestah, je izpovedal, da je G. B. obveščal D., kar mu je znano, saj je tudi sam podpisoval skoraj vse njegove dopise. Njegovi izpovedbi ne gre slediti, ker je neživljenjsko in nelogično, da bi se za toliko let nazaj zapomnil vse to, zlasti tudi ob podpisovanju številnih drugih dopisov. Še manj verjetno je, da bi sam P. govoril z nadzorniki D., ki naj bi mu dejali, da zaradi velikih stroškov kritičnega dela ceste ne bodo zavarovali. Neživljenjsko in nelogično je verjeti, da se D. ne bi odzval na opozorila prve toženke, zlasti zaradi grozeče nevarnosti za človeška življenja. Čeprav je priča P. v pokoju, je takšno pričo neživljenjsko oceniti kot verodostojno, saj je jasno, da človek, ki je bil dolga leta zaposlen pri določenem podjetju, ne bo izpovedal v njegovo škodo. Poleg tega ni spregledati, da v kolikor bi G. B. resnično obveščal D. in ji predlagal ukrepe za zavarovanje kritičnega odseka z dopisi, bi prva toženka zagotovo te dopise predložila kot dokaz in tako razrešila vse dvome okoli tega relevantnega dejstva. Glede na navedeno prvi toženki ni uspelo dokazati, da bi svojo obveznost obveščanja D. resnično izpolnila, na podlagi nepravilne dokazne ocene pa je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično temu nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpolnitve obveznosti prve toženke obveščanja D. o nevarnosti na kritičnem delu ceste in predlaganju ukrepov odprave nevarnosti, podano v razlogih izpodbijane sodbe (glej zadnja dva odstavka na 6. strani in prvih pet odstavkov na 7. strani), za materialnopravno pravilno in skladno določbi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je podprta in temelji na prepričljivih, trdno argumentiranih in na dokazih temelječih razlogih, na katero se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. Takšne dokazne ocene ne omajejo niti številni pritožbeni pomisleki. Zgolj dejstvo, da so v pritožbi citirane priče zaposlene pri prvi toženki oziroma je bil priča P. pri njej zaposlen pred upokojitvijo, samo po sebi ni razlog, ki bi izpodbijal njihovo verodostojnost, pri čemer ni dokaza (ne neposrednega, ne posrednega) ali druge okoliščine, ki bi njihovo neverodostojnost potrjevala ali nakazovala. Sodišče prve stopnje je izvedbe teh prič tudi korektno povzelo, v kolikor se je nanje sklicevalo in so bile relevantne za ugotovitev pravno pomembnega dejstva v tej smeri in ne drži očitek pritožbe, da bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo drugače, kot to izhaja iz njihovega zapisa v zapisnikih. Pri pričah Mi., Ml. in P. se sodišče prve stopnje opre na njihove izpovedbe v odnosu do dnevnika preglednikov cest, s predložitvijo katerega D. izvršijo dolžnost obveščanja o stanju in nevarnostih na cesti, medtem ko je priča P. ključna za ugotovitev tako obveščanja o stanju in nevarnostih kot tudi predlaganja ukrepov zavarovanja. Izpovedbe teh prič tako, kot jih je sodišče prve stopnje povzelo, tudi izhajajo iz zapisnikov o njihovem zaslišanju. Čeprav je res, da se je škodni dogodek pripetil že leta 1998, kljub poteku časa ni nič neverjetnega in neživljenjskega, če se je priča P. spomnil dogodkov in okoliščin, o katerih je izpovedoval. Njegova izpovedba se namreč ne nanaša na posamezne potankosti, ki so se zgodile le enkrat ali le nekajkrat, ampak opisuje dogodke, ki so se zgodilo večkrat in ponavljajoče skozi daljše časovno obdobje, tako, da so se lahko vtisnili v spomin za daljši čas. Stranke in sodišča pa v dokaznem postopku niso vezani na dokazno pravilo, ko bi se določeno dejstvo lahko dokazovalo le z določenim dokazom. Stranka je tista, ki izbere dokaz za dokazovanje določenega dejstva (7. člen ZPP), medtem ko sodišče na podlagi teh dokazov oceni, ali je določeno dejstvo dokazano (8. člen ZPP). Zato ne vzdrži pritožbeno prepričanje, da bi bila le pisna obvestila D. ustrezen dokaz za potrditev, da je prva toženka izpolnila svojo obveznost obveščanja in predlaganja ukrepov zaščite.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).