Jedro

Koliko znaša delež vsakega posameznega solidarnega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.746,22 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugotožena stranka je prav tako dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.353,70 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so vse tri tožene stranke, ki so bile tožene v pravdni zadevi P 834/2014 z dne 26. 1. 2010 v zvezi s sklepom in sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 776/2010 z dne 30. 3. 2011 med sabo v enakih deležih, to je do 1/3-tine odgovorne za škodo, ki je nastala oškodovancu A. S. V skladu z drugim odstavkom 188. člena OZ sta merili za odločanje deleža dve in sicer teža njegove krivde in teža posledic, ki so sledile iz delovanja vsake posamezne odgovorne osebe. Sodišče je na podlagi okoliščin katere je ugotovilo v sedanjem pravdnem postopku zaključilo, da je delež krivde vsake od njih enak, torej 1/3-tino. Res je sicer, da je neposredni povzročitelj škode drugotoženec in tisti, za katerega bi bilo mogoče sklepati, da je v večjem deležu odgovarjal, saj je on dejansko izvršil protipravno dejanje, ki je povzročilo škodo, vendar je po oceni sodišča prve stopnje v tem primeru potrebno upoštevati dejstvo, da je to storil na ukaz neposredno nadrejenega in se zaradi strahu pred izgubo službe tega navodila ni upal odkloniti in da se je vozil po poti oziroma trasi, po kateri se je že prej vozil nadrejeni Š. Njegovo ravnanje pa je tudi v povezavi z ravnanjem Š., za nadzor nad katerim pa sta bili zadolženi tako tožnica kot tudi prvotoženka in prav tako navodilo Š., da naj se pelje z motornimi sanmi je bilo po oceni sodišča prve stopnje odločilno, da se je drugotoženec odločil, da se bo po smučišču navzgor peljal z motornimi sanmi in ne bo šel peš, kot se je sicer sprva namenil. Zato sodišče prve stopnje meni, da so tudi tožnica in prvotoženka v enakem deležu, prav tako tudi drugotoženka odgovorni za nastalo škodo. Res je tudi, da bi se drugotoženec moral zavedati, da je takšno njegovo ravnanje nepravilno in zato tudi sam nosi enak delež odgovornosti. Sodišče je tako ocenilo, da je njegov delež v škodi višji od 10 %. Če bi namreč upošteval vsa pravila, ki bi jih kot delavec na smučišču moral upoštevati, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tako je sodišče prve stopnje presodilo, da delež tudi drugotoženca k škodi ni znašal več kot 1/3-tino. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so tako tožnica, kot obe toženi stranki v enakem deležu odgovorni za nastanek škode oškodovancu A. S. in morajo zato tudi v enakem deležu plačati to škodo. Ker pa je tožnica, kot je med strankama nesporno, oškodovancu plačala že vso priznano odškodnino za povzročeno škodo, skupaj z zamudnimi obrestmi in tudi naknadno prisojene pravdne stroške, sta toženi stranki na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ dolžni povrniti vsaka 1/3-tino plačanega zneska, pri čemer je potrebno upoštevati, da je denarni znesek 392,52 EUR drugotoženec že plačal. Zato je odločilo kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. O stroških nastalih na prvi stopnji, je odločeno na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena in nezakonita. Definitivno se formalne in dejanske vloge strank v bistvenem razlikujejo. Formalne vloge strank je mogoče ugotoviti na podlagi analize pravnih položajev strank, dejansko vlogo strank pa so znale predstaviti priče. Formalna vloga strank je bila vključena v postopku, v katerem so vse tri stranke iz tega postopka nastopale kot tožene stranke v postopku, ki ga je začel oškodovanec. V nadaljevanju postopka, torej v postopku, v katerem je tožnica uveljavljala regres od drugih dveh udeležencev, pa bi morale zaradi dejanske vloge strank pri upravljanja smučišča C. biti drugačna. Tožnica zatrjuje, da je s Pogodbo o upravljanju smučarske in žičničarske dejavnosti prenesla celotno organizacijo smučišča, njegovo pripravo in upravljanje na prvotoženko, to je društvo. V 1. členu navedene Pogodbe je določeno, da je bil zavezanec za obratovanje smučišča in naprav ter organizacijo ostalih aktivnosti na snegu, smučarsko društvo. Samo društvo je bilo tisto, ki je organiziralo upravljanje smučišča, ne pa tudi toženka. Toženka je z navedbo določenih ljudi v pogodbi zgolj želela zagotoviti nadaljnje delo posameznikov, ki so delo že opravljali na smučišču, pred sklenitvijo predmetne pogodbe. Tožnica je v dejanskem pogledu vse aktivnosti upravljanja smučišča prenesla na prvotoženo, to je društvo. Osnova za to je navedena v 4. členu Pogodbe, ki opredeljuje organizacijo upravljanja. V formalnem je tožnica nastopala kot upravljalec, vendar pa je dejansko izvajanje organizacije upravljanja bilo v rokah društva in njihovih članov. Možnost pregleda poslovanja s strani tožnice ne pomeni, da je imela dejanski vpliv na neposredno organizacijo smučišča in njegovo varnost na terenu. Slednje je bilo v celoti prepuščeno prvotoženki. Ker je tožnica prenesla v upravljanje smučišče smučarskemu društvu, so v posledici bili člani društva na smučišču praktično cele dni in je bilo logično, da se jim je zaupala tudi vsa organizacija smučišča, saj so to, zaradi svoje celodnevne prisotnosti lahko izvajali. Za varnost na smučišču so bili odgovorni tisti, ki so bili neprenehoma na smučišču, to sta bili toženi stranki. Dejstvo je, da je sodišče ugotovilo, da je tudi prvotoženka bila zavezana za skrb za varnost, vendar pa je nezakonita odločitev, da se tožnico bremeni za 1/3-tino in da mora odgovornost za škodo nositi v tem odstotku. Analiza dokazov oziroma dejanskega stanja bi sodišču morala narekovati odločitev, po kateri bi prvotoženko in tudi drugotoženko v večji meri moralo obremeniti za odgovornost za nesrečo. Zgolj to, da je vsa potrebna dovoljenja imela tožnica, ne predstavlja pogoja, da bi potem morala nositi tudi del odgovornosti. Z dejanskim ravnanjem, ki je sledilo dogovoru, je tožnica bila razrešena odgovornosti. Zakonska ureditev ne more biti ovira za popoln prenos odgovornosti. Dokazni postopek je pokazal, da je bil M. S. tisti, ki je na smučišču C. dejansko vodil organizacijo smučišča. M. S. je bil član prvotoženke in je delo na smučišču opravljal v njenem imenu. Ta segment, dejanske koordinacije na terenu, bi moral biti za sodišče ključnega pomena. Izpoved T. H., katero sodišče sicer označi, da bi po Pogodbi skrbela za nadzor dela na smučišču kaže, da je njen nadzor pomenil zgolj pregled porabe denarja, nadzor nad financiranjem investicij, ter skrb za razvoj smučišča. Nikoli pa priča ni izpovedala, da je skrbela, ali delavci opravljajo delo v skladu z zakonom, ali je poskrbljeno za varnost in ali, da bi opravljala kakšen drug neposredni nadzor. Tožnica s sklenitvijo predmetne pogodbe v decembru 2001 dejansko ni bila upravljalec smučišča, kljub temu, da je kot takšna bila imenovana s sklepom sveta občine, saj je s sklenitvijo pogodbe prišlo do prenosa vseh pristojnosti in obveznosti v zvezi s upravljanjem smučišča. na prvotoženo stranko. Tožnica ni imela nobenega vpliva na delo na smučišču. Smučarsko društvo je bilo tisto, ki je upravljalo smučišče preko, v pogodbi navedenih delavcev. Funkcionarji smučarskega društva so bili tisti, po navodilih katerih so se delavci na C. ravnali, v tem smislu, pa bi bilo potrebno presojati protipravnost ravnanja. Na smučišču so bili delavci, čeprav so bili formalno zaposleni pri tožnici, neposredno podrejeni M. S. in so se ravnali po njegovih navodilih. Bistveno je, da so delavci na smučišču šteli M. S. kot nadrejenega in tistega, ki jim je odrejal delo. Ni res, da delavci niso vedeli za koga delajo. Po mnenju pritožbe je 1/3-tinski delež odgovornosti pretiran. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je drugotoženec povzročil nesrečo v okoliščinah, ko se je proti vrhu smučišča odpeljal po navodilih svojega nadrejenega Š., ki pa je v segmentu predmetnega dela ravnal v imenu prvotoženke. Sodišče bi moralo analizirati katere naloge so delavci opravljali po navodilih tožnice in katere po navodilih prvotoženke. Samo dejstvo, da je tožnica zagotovila za delo usposobljene ljudi, ne more biti razlog, da bi tudi nosila odgovornost za škodo, ki nastane zaradi malomarnega upravljanja smučišča in opustitve skrbi za varnost smučanja s strani dejanskega upravljalca smučišča, če je funkcija upravljanja smučišča bila prenesena na drugi subjekt. Sodišče je napačno razlagalo pogodbo, ki predstavlja materialno pravo in je tako napačno ugotovilo obveznosti tožnice in prvotoženke. Sodišče je ugotovilo napačno dejansko stanje, saj v postopku ni bilo niti enega dokaza o tem, da je Z. d.o.o. bila tista, ki je upravljala s smučiščem, skupaj s smučarskim društvom. Tožnica ni imela nobenih obveznosti, da bi skrbela za varnost smučišča, temveč je bila skrb za varnost prepuščena smučarskemu društvu. Tožnici v objektivnem smislu ni mogoče očitati nobene kršitve kakršnekoli obveznosti za varnost smučišča tako, da v dogodku z dne 12. 1. 2002 ni podane nobene protipravnosti na strani tožnice, zaradi česar bi se ji lahko očitala krivdna odgovornost za škodo, ki jo je utrpel A. S. Sodišče je odločilo nezakonito, ko je ugotovilo soodgovornost tožnice za škodo A. S. in ji je v enakem deležu, kot prvotoženki naložilo obveznost trpeti plačilo odškodnine. Tožnica s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških, nastalih na prvi stopnji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odgovornost v celoti porazdeli med toženi stranki, kot je bilo zahtevano s tožbo.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po zaključku sodišča druge stopnje ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot to v zvezi z odgovornostjo za nastali škodni dogodek v pritožbi izpostavlja tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširni dokazni postopek, vse dokaze je dokazno ocenilo po pravilih iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi po zaključku sodišča druge stopnje prepričljiva, natančna in je nato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o porazdelitvi odgovornosti za nastali škodni dogodek med pravdne stranke vsakemu do 1/3-tine pravilen in zakonit (drugi odstavek 188. člena OZ). Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni v celoti prenesla odgovornosti za upravljanje in s tem za varnost na smučišču na prvo toženo stranko, kot to skuša prikazati v tožbi in to sedaj ponovno izpostavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsebine pogodbe katere je materialnopravno ocenilo in na podlagi izpovedi drugotoženca in prič pravilno ugotovilo, da tožnica na prvotoženko ni v celoti prenesla upravljavskih upravičenj in dolžnosti, temveč jo je angažirala za operativno izvedbo nekaterih del, ki se tičejo upravljanja in organizacije smučišča. Podpis navedene Pogodbe tako tožnice ni razrešil dolžnosti, da tudi sama poskrbi za varnost na smučišču, je pa zavezal prvotoženko, da tudi ona v sezoni 2001 - 2002 skrbi za to. Že iz 1. člena Pogodbe izhaja, da je bila upravljavec smučišča tožnica in ne prvotoženka. Glede na to, da je tožnica postala upravljavec na podlagi sklepa organa občine, ni mogla zgolj s pogodbo prenesti upravljanje na koga drugega in tako torej tudi ne na prvotoženko. Sodišče je svojo odločitev v tej zvezi pravilno tudi oprlo na takrat veljavni Zakon o varnosti na javnih smučiščih, ki je določal, da sme smučišče začeti obratovati, ko dobi upravljalec dovoljenje za obratovanje, pri čemer za smučišče, ki ima širši regionalni pomen, izda dovoljenje Republiški sekretariat za industrijo, za druga smučišča pa pristojni občinski upravni organ. Iz Pogodbe izhaja, da je vsa potrebna dovoljenja pridobila tožnica, kar po zaključku sodišča prve stopnje še dodatno potrjuje ugotovitev, da je bila ravno tožnica upravljalec smučišča in kot taka edina upravičena v skladu z določilom Zakona za upravljanje s smučiščem, in da upravlja s smučiščem. Tako tožnica že zaradi zakonske ureditve ni mogla prenesti v celoti upravljanje smučišča na prvotoženko in tako ni uspela dokazati svojih zatrjevanj, da sama za škodo ne odgovarja zato, ker je upravljanje smučišča v celoti prenesla na prvotoženo stranko. Tem dejanskim in pravnim zaključkom se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje, zato je pritožba v tem delu, ko izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s prenosom in z nemožnostjo popolnega prenosa upravljanja na prvotoženo stranko neutemeljena in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tako se izkaže, da tožeča stranka niti v formalnem smislu ni mogla prenesti vse svoje upravljavske dolžnosti in tudi dolžnosti za varnost na smučišču na prej drugotoženo stranko, sedaj prvotoženo.

6. Tudi v dejanskem pogledu se izkaže, da je tožeča stranka zadržala določena upravičenja za upravljanje s smučiščem in kot to sama zatrjuje v pritožbi preko, z njene strani izprašanih delavcev. Pogodbeni stranki sta se v 4. členu Pogodbe sporazumeli, da prvotoženka organizira upravljanje smučišča z izprašanimi delavci, z M. Š. kot koordinatorjem, S. Č. kot reševalcem in žičničarjem J. J., kot strojnikom in po potrebi z ostalimi vzdrževalci, ki jih organizira tehnični koordinator torej M. Š. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo določeno tudi, da navedeni delavci poleg opravljanja žičničarskih naprav in upravljanja v zvezi z zasneževalnim sistemom, organizirajo in izvajajo prvo pomoč, redarstvo, nameščajo označbe in varovalne ogreje ter skrbijo za zavarovanje na samem smučišču. V tem členu je tudi določeno, da naročnik zagotavlja usposobljenost prej naštetih delavcev, za dodatne delavce, ki pa jih angažira prvotoženka, pa mora izobraževanje zagotoviti izvajalec. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je prav M. Š. bil tisti neposredno nadrejeni delavec, ki je odredil drugotožencu, da se pelje po smučišču navzgor z motornimi sanmi in je s tem povzročil nevarnost za obiskovalce, zaradi katere je prišlo do smučarske nezgode. Dokazni postopek s strani sodišča prve stopnje je torej pokazal, da je bil M. Š. izprašani delavec, ki je bil v pogodbi določen za nameščanje oznak, za nameščanje varovalnih ograj, kar je predstavljalo zavarovanje na samem smučišču in on sam ni poskrbel za to, da bi se smučišče zavarovalo tako, da se drugotoženec z motornimi sanmi ne bi mogel zapeljati na samo smučišče. Sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve zaključilo, da sta pravzaprav obe, to je tožeča in prvotožena stranka skrbeli za upravljanje in obratovanje smučišča, in sta bili tudi obe dolžni poskrbeti za varnost na smučišču in zato namestiti potrebne varovalne ograje, in s tem ločiti progo za motorne sani in progo za smučanje oziroma poskrbeti, da se njuni zaposleni s sanmi ne vozijo po smučišču v času njegovega obratovanja. Obe sta bili dolžni ravnati skladno z določbami takrat veljavnega ZVSJ, česar pa nista storili, kar vse izhaja tudi iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 834/2004, prav tako pa sta bili obe odgovorni za delo, ki so ga opravljali delavci iz 4. člena Pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, da je drugotoženec ravnal po navodilu M. Š., ki je bil njegov nadrejeni, in je kritičnega dne z motornimi sanmi peljal navzgor po smučišču, tako ni mogoče izključiti odgovornost za nastalo nezgodo tudi tožeče stranke. Sodišče je v tej zvezi sledilo prepričljivi izpovedbi drugotoženca, ki je povedal, da je kritičnega dne le izpolnjeval svoje dolžnosti v zvezi z delom na smučišču, pri čemer je ravnal skladno z navodili M. Š., ki je bil njegov nadrejeni. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da v dejanskem pogledu, na samem terenu ni prevzemala nobene odgovornosti za varnost na smučišču. Pritožba sama priznava, da je bil Š. formalno zaposlen pri tožnici, naj bi pa bil neposredno podrejen M. S., ki pa je bil predstavnik smučarskega društva. V konkretnem primeru pa se ne izkaže, da bi M. S. izdal kakršnokoli navodila M. Š. za to, da je odredil vožnjo s sanmi drugotožencu. M. Š. tako ni mogel ravnati v imenu prvotoženke, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba.

7. Na podlagi obrazloženega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tako formalno pravno porazdelitev odgovornosti med obe stranki, to je tožečo in prvotoženo, kakor tudi v dejanskem pogledu, saj je dajal konkretna navodila za delo na terenu na smučišču C. ravno Š., ki pa je bil določen kot izprašani delavec s strani tožeče stranke. Tožeča stranka je tudi preko T. H. izvajala nadzor nad delom teh delavcev, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in tudi v tem se kaže, da tožeča stranka ni v celoti prenesla upravljavske dolžnosti na prvotoženo stranko.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni posvetilo dovolj pozornosti in namenilo dovolj obrazložitve o porazdelitvi odgovornosti med vse tri pravdne stranke tega predmetnega pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v točki 28 obrazložitve napravilo zaključek, na podlagi vseh izvedenih dokazov in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, kateremu se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje, da sta bili za organizacijo in obratovanje ter upravljanje s smučiščem in s tem posledično tudi za varnost smučarjev in ostalih uporabnikov dolžni skrbeti tako tožnica, kot tudi prvotoženka. Obe sta bili dolžni zagotoviti pravilne označbe in urediti smučišče, in sicer na način, da drugotoženec z motornimi sanmi ne bi mogel zapeljati na smučišče in da ne bi vozil po progi, kjer so se spuščali obiskovalci oziroma poskrbeti, da se ne bi odrejala dela v nasprotju s pravili stroke, s čemer pa bi se preprečil dogodek, v katerem se je poškodoval A. S. Obe sta torej bili odgovorni za delo delavcev, naštetih v 4. členu Pogodbe in posledično tudi za delo drugotoženca. Njemu je delo odredil M. Š. Obe navedeni pravdni stranki sta torej odločilno prispevali k nastanku škodnega dogodka, saj do le-tega ne bi prišlo, v kolikor bi tožeča in prvotožena stranka skupaj ravnali skladno s svojimi dolžnostmi, ki izhajajo iz Pogodbe in tudi iz prej citiranega Zakona o varnosti na javnih smučiščih, kar vse tudi izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 834/2004, prav tako pa sta bili obe odgovorni za delo, ki so ga opravljali delavci iz 4. člena Pogodbe. Prepričljiva je obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 35 obrazložitve, ko sodišče na podlagi vseh okoliščin, katere prej podrobno opiše, temelji odgovornost tako tožnice, kot tudi obeh toženih strank in pravilno zaključuje, da je delež krivde vsake od njih 1/3-tina. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da je drugotoženec zapeljal na smučišče z motornimi sanmi na ukaz neposredno nadrejenega in zaradi strahu pred izgubo službe tega navodila ni upal odkloniti in je vozil po poti oziroma trasi, po kateri se je že prej vozil nadrejeni Š., in da je tudi ravnanje drugotoženca v povezavi z ravnanjem Š. za nadzor, nad katerim pa sta bili zadolženi tako tožnica kot tudi prvotoženka. In prav to navodilo Š., da naj se drugotoženec pelje z motornimi sanmi po smučišču, je bilo po pravilni oceni sodišča prve stopnje odločilno, da se je drugotoženec odločil, da bo po smučišču navzgor vozil z motornimi sanmi. Porazdelitev odgovornosti med pravdne stranke in sicer vsake do 1/3-tine je materialno pravilna in ima oporo v drugem odstavku 188. člena OZ, katerega je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo kot materialnopravni predpis, skupaj s Pogodbo o upravljanju smučarske in žičničarske dejavnosti za sezono 2001 do 2002. Koliko znaša delež vsakega posameznega solidarnega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Težo krivde pa je sodišče v enaki meri porazdelilo med vse tri pravdne stranke in je pri tem upoštevalo tudi enako težo njihove krivde.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.